483. člen ZPP

Za potrebe določitve stvarne pristojnosti po 8. točki 32. člena ZPP je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali gre za spor, ki je nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Zato je v obravnavanem primeru, ko je spor nastal zaradi prerekanja terjatve v postopku osebnega stečaja, podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča na podlagi 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP, četudi spor po svoji naravi ne predstavlja gospodarskega spora.

Pri odmeri stroškov postopka je treba uporabiti Odvetniško tarifo, kot je veljala v času odločanja sodišča oziroma ob koncu postopka, in ne v času oprave posameznih procesnih dejanj.

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Zakonski pobot terjatev, ki ga ureja 261. člen ZFPPIPP, se nanaša na položaj, ko ob začetku stečajnega postopka obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika. Ti (obligacijski) terjatvi veljata z začetkom stečajnega postopka za pobotani. Konkretni primer ne sodi v okvir urejanja 261. člena ZFPPIPP, saj tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve, temveč izločitveno pravico.

Iz povzetega stališča izhaja, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da "gre za spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom", (tožeča stranka zahteva ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve), ne zadošča za opredelitev gospodarskega spora, ker je tožena stranka fizična oseba, ki je v postopku osebnega stečaja.

Društvo ne spada v krog oseb, za katere po subjektivnem kriteriju veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Tožeča stranka je skupnost etažnih lastnikov in kot takšna ne sodi med nobenega izmed (gospodarskih) subjektov, navedenih v 481. členu ZPP, zaradi česar niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora po subjektivnem kriteriju.

Odvetniki, ki svoj poklic opravljajo kot zasebniki (in ne kot odvetniške družbe) niso navedeni med osebami, za katere se uporabljajo pravila o gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP). V obravnavani zadevi zato ni izpolnjen subjektivni kriterij za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih.

Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji kot fizična oseba ni naveden med subjekti, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih (prvi odstavek 481. člena ZPP).

V tej zadevi res ne gre za gospodarski spor, saj je po do zdaj zbranem gradivu zanesljivo, da toženka kot fizična oseba ni samostojna podjetnica niti se spor ne nanaša na kakšno njeno pridobitno dejavnost v smislu 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo oz. zveza društev ni gospodarski subjekt, zato konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterij strank) za gospodarske spore iz 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za gospodarski spor na podlagi 482. ali 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).

Tožeča stranka je zasebnik, ki pa ne sodi med subjekte iz prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost, samostojni podjetnik posameznik), za katere bi veljale določbe ZPP za postopek v gospodarskih sporih. Iz vsebine tožbe izhaja, da tudi ne gre za katerega od sporov iz 482. in 483. člena ZPP, niti za procesno situacijo sosporništva, ki jo ureja 484. člen ZPP. Ker gre za spor o premoženjskopravnem zahtevku v višini 6.086,85 EUR, je za ta spor po prvem odstavku 32. člena ZPP stvarno pristojno okrajno sodišče. Za sojenje v sporih zoper pravne osebe pa je po 48. členu ZPP splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega je njihov sedež.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor med etažnimi lastniki v zvezi s plačilom toženčevega prispevka v rezervni sklad večstanovanjske stavbe in sicer za pet nepremičnin v lasti toženca. Tožniki so fizične osebe, med drugim tudi samostojni podjetnik. Ker ne gre za spor, ki bi izviral iz pridobitne dejavnosti samostojnega podjetnika, v danem primeru ne gre za situacijo 484. člena ZPP.

Tožnik je odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja v pravno organizacijski obliki zasebnika (evidentirani odvetnik), zato ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS za postopke, povezane s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP in smiselno enako določba 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil v gospodarskih sporih, kar pa zaenkrat ni podan.

Glede vprašanja, kdaj gre za spor, ki je v zvezi s stečajnim postopkom in za stvarno pristojnost okrožnega sodišča, sodna praksa v preteklosti ni bila povsem enotna. Kljub temu je novejše in prevladujoče stališče, ki mu sledi tudi sodišče druge stopnje, da mora biti za opredelitev spora kot gospodarskega izpolnjen pogoj vzročne zveze med uveljavljeno terjatvijo in stečajnim postopkom. Za spore v zvezi s stečajnim postopkom se štejejo tisti, ki jih brez stečajnega postopka ne bi bilo, zlasti gre za primere, če je terjatev v stečajnem postopku prerekana in jo zato upnik uveljavlja v pravdnem postopku ter v primeru izpodbijanja pravnih dejanj. Za opredelitev spora kot gospodarskega torej ni odločilno (zgolj) dejstvo, na katerega se neuspešno sklicuje pritožnica, in sicer da odločitev v sporu učinkuje na obseg stečajne mase.

Tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, saj zbornice ni med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost).

Tožeča stranka, organizirana v pravnoorganizacijski obliki zbornice, ni umeščena v pravne subjekte iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Prav tako po vsebini ne gre za spor iz 482. do 484. člena ZPP, za katere prav tako veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

V obravnavani zadevi ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni zbornice (glej tudi sklep VS RS III R 29/2011). Za gospodarski spor bi lahko šlo tudi v primeru, ko gre za zadeve naštete v določbah 482. ali 483. člena ZPP. Upoštevaje navedbe tožene stranke gre za plačilo v zvezi s plačilom članarine. Takšne vrste spor ni gospodarski spor niti po določbah 482. oz. 483. člena ZPP. Za sojenje v takšnem sporu ni pristojno okrožno sodišče niti po kateri od preostalih točk drugega odstavka 32. člena ZPP.