VSL Sodba II Cp 461/2020

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

- znesek v prvem odstavku točke I. izreka: "10.000,00 EUR" pravilno glasi: "19.750,00 EUR",

- zneski prvega do petega obroka v 1., 2., 3., 4. in 5. alineji točke I. izreka v višini po: "2.000,00 EUR", pravilno glasijo: v višini po: "3.950,00 EUR",

- se razveljavi drugi odstavek točke I. izreka, ki glasi: "... pri čemer dosojene zakonite zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino prisojene glavnice;"

- se izrek o stroških v točki III. izreka pravilno glasi: "Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih, a ne spremenjenih delih (točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožnikove stroške pritožbenega postopka v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča Ljubljana št.: SI56 01100 ..., in sicer:

- 112,52 EUR za pritožbo s sklicem: ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. .../2019) in

- 276,00 EUR za odgovor na pritožbo s sklicem: ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. .../2020),

oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka naprej.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2014 naprej, in sicer v petih enakih letnih obrokih v višini po 2.000,00 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega obroka od 9. 5. 2014 naprej, pri čemer dosojene zakonske obresti prenehajo teči, ko dosežejo višino prisojene glavnice (točka I. izreka). Višji oz. drugačen zahtevek tožnika je zavrnilo (točka II. izreka). Toženki je naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške v znesku 836,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka naprej.

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, toženka v obsodilnem in stroškovnem delu. Oba uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Zavzemata se za ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, ker se je oprlo le na Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva - ZPŠOIRSP², čeprav je uveljavljal odškodnino tudi na osnovi 26. člena Ustave RS, na podlagi kršitev njegovih človekovih pravic in svoboščin oz. osebnostnih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS in Evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP), OZ³, odločbe ESČP v zadevi Kurić⁴ ter na ZPŠOIRSP.

Napačno je uporabilo 23. člen ZPOŠOIRSP in sprejelo zaključek o vezanosti na odločbo upravnega organa, da je bil izbrisan iz registra prebivalstva od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000. Posledično je napačno ugotovljeno obdobje njegovega izbrisa. V obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 5. 1995 je bil dejansko izbrisan, njegov položaj je bil v bistvu enak, kot če bi bil izbrisan. Na to je opozoril s potrdilom v prilogi A28. Njegova vloga za sprejem v državljanstvo z dne 2. 12. 1991 je bila obravnavana vse do 16. 2. 1995, dotlej je bil v negotovem in enakem položaju, kot bi bil (že) izbrisan. Ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu z načelom pravičnosti in enakega obravnavanja ter enakosti pred zakonom, ga je treba obravnavati kot izbrisanega tudi v obdobju, ko mu ta status sicer ni bil priznan.

Nepravilna je zavrnitev celotnega zahtevka za povračilo materialne škode zaradi izbrisa. Predlagal in predložil je dokaze, ki jih je lahko. Sodišče jih ni izvedlo niti obrazloženo zavrnilo (izvedenec finančne stroke, poizvedbe pri CSD, Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Izpovedbi tožnika in priče D. L. nista pravilno ocenjeni. Tožnik ni trdil, da bi zaradi izbrisa izgubil zaposlitev, temveč, da zaradi izbrisa zaposlitve ni mogel pridobiti. Pred izbrisom je imel večino delovne dobe. Dolgotrajna nezaposlenost v najbolj kreativni življenjski dobi (med 31. in 41. letom starosti) je vplivala na to, da ni dobil redne zaposlitve niti po ureditvi statusa oz. po sprejemu v državljanstvo. Napačna je odločitev, da ni izpolnjeval pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči. Slednja je lahko kot edina oblika preživljanja ali kot denarni - socialni dodatek. Do njega niso bile upravičene le samske osebe, ampak tudi osebe, ki so živele družinsko življenje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče s pomočjo izvedenca vsaj ugotavljati, ali bi bil upravičen do socialne pomoči v obliki denarnega dodatka. Toženka tega ni zanikala (pač pa le upravičenost do denarne socialne pomoči). ESČP je v 83. odstavku sodbe z dne 12. 3. 2014 ocenilo, da je imela izguba pravnega statusa kot takega (zaradi izbrisa) materialne posledice za vse pritožnike, vključno z izgubo dostopa do socialnih pravic ter pravnih koristi, izgubo dela in drugih možnosti. Ker so bili po oceni ES prikrajšani za socialno pomoč oz. dodatek zaradi izgube pravnega statusa kot takega, kar je vtoževal tudi tožnik, jim je ES priznalo odškodnino za izgubljene socialne pravice v višini 150,00 EUR mesečno od uveljavitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ki za Slovenijo velja od 28. 6. 1994). Ugotovilo je, da natančnega izračuna zneska za polno zadoščenje za premoženjsko škodo, ki so jo utrpeli pritožniki, ni mogoče narediti zaradi negotove narave ali škode, ki izhaja iz kršitev, a so do odškodnine vseeno upravičeni. Čeprav je tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko škodo v prvi vrsti na osnovi odločitve ESČP v podobnih primerih, sodišče prve stopnje ni presojalo niti obrazložilo, zakaj je zahtevek zavrnilo po tej podlagi. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bil tožnik za vsak mesec izbrisa od 28. 6. 1994 naprej upravičen najmanj do enakega zneska odškodnine, kot ga je dosodilo ESČP (po 150,00 EUR mesečno). Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje pomeni kršitev njegovih konvencijskih pravic.

Glede nematerialne škode je po pritožnikovem mnenju pravilna ugotovitev, da mu je bilo zaradi izbrisa onemogočeno delovanje in osebnostni razvoj. Nepravilno pa sta ocenjeni izpovedbi tožnika in priče D. L. glede konkretnih tožnikovih okoliščin, v katerih se je znašel zaradi neurejenega statusa (katastrofalen finančni položaj, klošarjenje, pijančevanje, huda osebna prizadetost, občutki zavrženosti, nesoglasja s partnerko itd.). Po njegovem utemeljujejo odškodnino v višini 20.000,00 EUR, kot jo je dosodilo ESČP v podobnih primerih.

Tožnik izpodbija odločitev o obročnem plačilu odškodnine, zamudnih obrestih in zamudi. Zahtevek je vložil pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP. Upravičen je do popolne odškodnine. Z obročnim plačilom je sodišče poseglo v njegovo pričakovano pravico do povračila škode. Do uveljavitve ZPŠOIRSP so imele izbrisane osebe terjatev do plačila v enkratnem znesku ter do zamudnih obresti v polnem obsegu. Nova zakonska določba 12. člena ZPŠOIRSP glede odmere odškodnine v obrokih je za nazaj posegla v njihovo že pridobljeno pravico do polne odškodnine. Napačno je odločeno o zamudnih obrestih. Toženka je prišla v zamudo s plačilom z nastankom škode. Tudi če bi tožnik toženko pred vložitvijo tožbe opomnil na plačilo, ne bi imel realnih možnosti za uspeh. Tožbeni zahtevki, o katerih so odločala sodišča do 21. 7. 2011, so bili pravnomočno zavrnjeni.

Zaradi zavrnitve dela zahtevka, ki se je nanašal na obdobje, ko tožniku formalno ni bil priznan status izbrisanega, ponavlja navedbe, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Meni, da se sodišče še ni ukvarjalo z eventuelnim zastaranjem zahtevka, ki odpade na navedeno obdobje.

4Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

5V svoji pritožbi toženka kot dejansko in pravno napačno ter z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP obremenjeno graja odločitev o višini odškodnine za nematerialno škodo. Argumentacija glede onemogočenega tožnikovega delovanja in razvoja osebnosti je pomanjkljiva, nejasna in neprepričljiva. Napačna je dokazna ocena tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče D. L. o tožnikovem duševnem trpljenju. Način in kvaliteta njegovega življenja se zaradi izbrisa nista spremenila. Njegovi občutki o neuporabnosti, nevrednosti in nemoči ne morejo biti v vzročni zvezi z izbrisom. Škoda mu ni nastala. Sodišče je celotno zadevo presodilo v luči objektivne odgovornosti. Tožnikov primer je nepravilno "tarifiralo" glede na zadevo Kurić, ki vsebuje tudi premoženjsko škodo. Ni ugotavljalo "prave mere" za obravnavani primer. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je izhajajo iz sodbe Kurić in OZ namesto ZOR⁵, ki se uporablja v konkretnem primeru. Z dosojeno odškodnino 10.000,00 EUR za nematerialno škodo, ki ima kaznovalni namen, je brez utemeljene in ustrezne obrazložitve odstopilo od sodne prakse v primerljivih primerih.

Toženka izpodbija odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obrestih od vsakega posameznega obroka od 9. 5. 2014. Odločitev ni obrazložena, je nepreverljiva glede datuma vložene tožbe in materialnopravno zmotna. Po določbi 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Toženka ni v zamudi s plačilom obveznosti, ki bodo po sodbi zapadale v plačilo v naslednjih petih letih.

Neobrazložena, nepreverljiva ter z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka obremenjena je tudi odločitev o stroških postopka.

6Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. Predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne (njegovi pritožbi pa ugodi) ter toženki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo z zamudnimi obrestmi. Primerjava z zadevo Kurić je bila primerna. V skladu z načelom pravičnosti bi mu moralo sodišče prisoditi tudi premoženjsko škodo. Zakoni in drugi predpisi morajo biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Slovenske zakone je treba razlagati v skladu in v duhu EKČP, ki jo je Slovenija ratificirala in se uporablja neposredno. Sodna praksa RS mora upoštevati tudi sodno prakso ESČP v podobnih primerih. Dosojena odškodnina za nematerialno škodo nima kaznovalnega namena. Glede zakonskih zamudnih obresti in obročnega plačila se sklicuje na svojo pritožbo.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Tožnik s tožbo, vloženo 9. 5. 2014, zahteva povračilo škode, ki jo je utrpel zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, in sicer za čas od 26. 2. 1992 (splošni izbris), ali vsaj od 24. 5. 1995, do 24. 10. 2000 (ko ima urejen status kot slovenski državljan). Navaja, da je bil dejansko izbrisan že 26. 2. 1992, toženka pa mu je s posebno odločbo priznala obdobje nezakonitega vpisa le za obdobje od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000.⁶ Upoštevaje prakso ESČP je uveljavljal povračilo materialne škode v pavšalnem znesku po 250,00 EUR mesečno na mesec izbrisa - skupaj za 104 mesece v znesku 26.000,00 EUR. Uveljavljal je tudi nepremoženjsko škodo, ki jo je ocenjeval kot katastrofalno. Po dveh spremembah tožbe je zahteval po 200,00 EUR mesečno oz. 20.800,00 EUR, skupno z materialno škodo pa 46.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska 450,00 EUR od vsakega prve dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer pri obrok zapade v plačilo 1. 2. 1992, zadnji pa 1. 10. 2000.

9Sodišče prve stopnje je zahtevek za povračilo premoženjske škode v celoti zavrnilo. Zahtevku za nepremoženjsko škodo je delno ugodilo. Tožniku je prisodilo 10.000,00 EUR odškodnine ter toženki naložilo, da jo izplača v petih letnih obrokih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude - to je od vložitve tožbe naprej. Tek zakonskih zamudnih obresti je omejilo do višine prisojene glavnice odškodnine.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal skladno z določbami ZPŠOIRSP. Sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni, razen pri stroškovni odločitvi, ki jo utemeljeno izpodbija toženka. Prav tako sodba ni obremenjena z drugimi očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pač pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo. To je narekovalo spremembo sodbe v obsegu, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče odgovorilo tudi na odločilne navedbe obeh pritožnikov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pravni podlagi

11Tožnik je vložil tožbo 9. 5. 2014 - to je pred pričetkom uporabe ZPŠOIRSP⁷. Slednji je vzpostavil novo podlago za uveljavljanje pravice do denarne odškodnine za škodo zaradi kršitev človekovih pravic, povzročenih z izbrisom. Za sodne postopke za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki so bili začeti do začetka uporabe tega zakona (18. 6. 2014) in o njih še ni pravnomočno odločeno, je v prehodnih določbah (prvi odstavek 28. člena ZPŠOIRSP) določil, da se končajo po določbah tega zakona. 11. člen ZPŠOIRSP pa v sodnih postopkih napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače.

12Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih določb. V točki 16 sodbe je ustrezno pojasnilo, da se za obravnavani primer na podlagi 1060. člena OZ uporabljajo določbe ZOR. Nanj se je oprlo tudi pri odločanju o višini nepremoženjske škode (tudi na 200. člena ZOR - točka 30 sodbe). Zgolj dejstvo, da je pri navajanju zakonskih meril za odmero pravične denarne odškodnine povzelo zakonsko besedilo 179. člena OZ (ki pa je vsebinsko enako kot določilo 200. člena ZOR), ne pomeni nepravilne uporabe materialnega prava in je pritožbeni očitek toženke o tem neutemeljen.

13Pri presoji tožbenega zahtevka je treba torej upoštevati vse predpostavke splošnega civilnega delikta (protipravnost oz. nedopustnost ravnanja, škodo ter vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, medtem ko odgovornost države za nezakonit izbris oseb iz registra stalnega prebivalstva ni sporna; 154. člen ZOR in 131. člen OZ), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pojasnilo v točki 16 sodbe. Pri presoji o višini odškodnine pa je treba izhajati iz načela popolne odškodnine. Sodišče prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (190. člen ZOR in 169. člen OZ). Splošno odškodninsko načelo o popolni odškodnini velja za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva od uveljavitve novele ZPŠOIRSP-A⁸. Višina denarne odškodnine zaradi izbrisa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je bila namreč sprva omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku (12. člen ZPŠOIRSP). Ustavno sodišče RS je navedeno zakonsko določilo razveljavilo v postopku za oceno ustavnosti⁹, in sicer v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPŠOIRSP s takojšnjim učinkom za oškodovance, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred začetkom uporabe tega zakona in katerih zahtevki do tedaj niso bili zastarani¹⁰. Pojasnilo je, da so ti oškodovanci imeli pričakovalno pravico do povračila škode zaradi izbrisa na podlagi 26. člena Ustave RS, in so utemeljeno pričakovali, da bo višina odškodnine odvisna izključno od obsega škode in ne bo omejena z zakonom.

14Razveljavitvi 12. člena ZPSOIRSP je sledila novela zakona, po kateri višina odškodnine ni več omejena. S spremenjeno določbo 12. člena ZPŠOIRSP je zakonska ureditev usklajena s stališči ESČP v zadevi Kurić. Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Z novelirano določbo 12. člena ZPŠOIRSP ostajajo omejene zamudne obresti, ki se določijo v sodnem postopku, in sicer do višine prisojene glavnice odškodnine (prvi odstavek 12. člena ZPSOIRSP.¹¹ V obravnavanem primeru pa se je sodišče zmotno oprlo na to določbo. Ob dejanskih ugotovitvah, ki za nobenega od pritožnikov niso sporne in jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče: da je bila tožba vložena pred pričetkom uporabe ZPŠOIRSP in da zastaranje tožbenega zahtevka ni podano (točka 10 sodbe), bi moralo namreč upoštevati drugi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP. Ta določa, da se omejitev zamudnih obresti iz prvega odstavka 12. člena ne uporablja za upravičence, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP in katerih zahtevkih do začetka uporabe navedenega zakona niso bili zastarani.

15Odločitev sodišča prve stopnje o omejitvi teka zamudnih obresti je torej materialnopravno zmotna in jo je pritožbeno sodišče spremenilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

O obdobju izbrisa

16Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je bil tožnik rojen v Sloveniji leta 1961 in je v Sloveniji ves čas dejansko živel;

- da je kot državljan Bosne in Hercegovine dne 4. 12. 1991 podal vlogo za državljanstvo, ki je bila zavrnjena z odločbo pristojnega ministrstva z dne 16. 2. 1995, ki je bila tožniku vročena 24. 3. 1995, in sicer zaradi neizpolnjevanja pogoja glede nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države;

- da je na podlagi drugega odstavka 81. člena ZTuj¹² dva meseca od dokončnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo (24. 5. 1995) tožnik pridobil status tujca, v zvezi s katerim zatrjuje izbris iz registra stalnega prebivalstva;

- da je ponovno zaprosil za državljanstvo 4. 6. 1999 na podlagi 12. člena ZDSR¹³ kot oseba slovenskega porekla, da je bilo tej vlogi ugodeno z odločbo z dne 19. 10. 2000, ki mu je bila vročena 24. 10. 2000, in da ima od tega dne naprej državljanstvo Republike Slovenije;

- da je bila na tožnikovo prošnjo izdana posebna odločba na podlagi ZUSDDD¹⁴, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil izbrisan iz registra prebivalstva od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000 (65 mesecev).

17Sodišče prve stopnje je kot relevantno obdobje izbrisa upoštevalo obdobje od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000, sklicujoč se na posebno odločbo upravne enote, izdano po ZUSDDD. Pritožba tožnika pravilno kot zmotno graja naziranje sodišča, da je bilo pri ugotavljanju relevantne dobe izbrisa vezano na to odločbo. V skladu s 23. členom ZPŠOIRSP je sodišče v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine zaradi nezakonitega izbrisa vezano le na pravnomočno odločbo upravne enote o priznanju statusa upravičenca ali pravnomočno odločbo po ZPŠOIRSP o določitvi denarne odškodnine, izdane po ZPŠOIRSP v upravnem postopku. To pa ni posebna odločba, izdana po ZUSDDD, s katero je bilo upravičencu za nazaj priznano obdobje nezakonitega izbrisa, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Gre namreč za posebno ugotovitveno odločbo o statusu upravičenca iz drugega odstavka ZPŠOIRSP, s katero se ugotovi tudi obdobje izbrisa (drugi, tretji in četrti odstavek 23. člena ZPŠOIRSP), ki v obravnavanem primeru ni bila izdana. Zato je moralo sodišče prve stopnje relevantno obdobje izbrisa ugotovi samo v tem postopku.

18Kljub zmotnemu izhodišču, da je vezano na drugo upravno odločbo, je odločitev sodišča prve stopnje o trajanju dobe izbrisa pravilna in je pritožnik v pritožbi ne omaje, čeprav vztraja, da je bil dejansko izbrisan že od 26. 2. 1992 naprej. Pravni status, na katerega, upoštevaje stališče ESČP v zadevi Kurić, navezuje nastanek svoje premoženjske in nepremoženjske škode, je izgubil z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Njegov položaj kot osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, je nastal zaradi sklopa dogodkov in dejanj, povezanih z njegovim izbrisom in z zavrnitvijo njegove vloge za državljanstvo. Čeprav je odločanje o njej trajalo več let (do 1995), je vzrok za nastanek zatrjevane škode dejanski izbris. Nastopil je z dokončno zavrnitvijo njegove prošnje za sprejem v državljanstvo RS leta 1995. Take so bile tudi ugotovitve Ustavnega sodišča RS v postopku za oceno ustavnosti ZTuj. V odločbi o ugotovitvi, da je navedeni zakon v neskladju z Ustavo RS¹⁵, je ugotovilo, da za državljane drugih republik nekdanje države SFRJ niso veljale določbe ZTuj do dokončnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije. Dotlej so imeli praktično enak pravni položaj kot pred osamosvojitvijo. Bistveno pa se je spremenil pravni položaj državljanov drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo RS ali jim je bila vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena, ker je ZTuj v drugem odstavku 81. člena določal, da zanje začnejo veljati določbe ZTuj dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, oz. od izdaje dokončne odločbe o državljanstvu. Ena izmed prvih posledic njihovega neurejenega pravnega položaja je bila, da so jih pristojni upravni organi z dnem, ko je zanje začel veljati ZTuj, na podlagi drugega odstavka 81. člena prenesli z registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Prenos je bil narejen po uradni dolžnosti, ne da bi bile prizadete osebe seznanjene s prenosom in poučene o njihovem pravnem položaju¹⁶. S potekom rokov, določenih v drugem odstavku 81. člena ZTuj, so se znašli v negotovem položaju, zaradi katerega je tožniku po tožbenih navedbah nastala vtoževana premoženjska in nepremoženjska škoda.

19Da je imela izguba pravnega statusa kot takega zaradi izbrisa za prizadete osebe občutne materialne posledice in jim je povzročila tudi relevantno nematerialno škodo, pa je bilo ugotovljeno tudi pred ESČP v zadevi Kurić. Pritožbeno sodišča po povedanem sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je relevantna doba, v kateri je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, od 24. 5. 1995 do 24. 10. 2000 (nekaj več kot 5 let oz. 65 mesecev).

O premoženjski škodi

20Tožnik je trdil in dokazoval, da je zaradi izbrisa utrpel različna prikrajšanja na premoženjskem področju.¹⁷ Ne glede na to je, sklicujoč se na zadevo Kurić, vtoževal enotno odškodnino za materialno škodo po 250,00 EUR mesečno za mesec izbrisa (za 104 mesece skupaj 26.000,00 EUR) kot pavšalni znesek, na katerega je ocenjeval svoje minimalno mesečno prikrajšanje na premoženjskem področju.

21Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da ni izkazal vzročne zveze in škode. Ugotovilo je, da ni izgubil zaposlitve zaradi izbrisa, da je bil brez zaposlitve od 26. 4. 1990 naprej, da je bil pred izbrisom in po pridobitvi državljanstva zaposlen le krajša obdobja (do izbrisa je imel 4 leta delovne dobe, po pridobitvi državljanstva 1 mesec in 15 dni), da v času izbrisa ni izpolnjeval pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, ker ni bil samski in ga je preživljala izvenzakonska partnerka, ostale zatrjevane škode pa ni dokazal oz. specificiral.

22Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi tožnika, da je odločitev materialnopravno zmotna. Trditveno in dokazno breme o vzročni zvezi in škodi je bilo res na njem. A je po prepričanju pritožbenega sodišča s povzetimi tožbenimi navedbami ponudil zadostno dejstveno podlago, ki je zadostila njegovemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze, obstoja in višine premoženjske škode, ki jo je uspel tudi dokazati. Res ni izgubil zaposlitve zaradi izbrisa. A kot pravilno izpostavlja v pritožbi, tega niti ni trdil. Bistvo njegovih trditev je bilo v opisu ovir, ki so mu zaradi izbrisa onemogočale kakršno koli pridobivanje dohodkov za lastno preživljanje. Tudi ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da je imela izguba pravnega statusa zaradi izbrisa občutne materialne posledice za vse prizadete osebe - od izgube dela in drugih možnosti, izgube dostopa do socialnih in političnih pravic in pravnih koristi (identifikacijski dokumenti, zdravstveno zavarovanje, izobraževanje). Med izbrisom in premoženjsko škodo prizadetih oseb obstaja večplastna povezava. Učinki izbrisa so se skozi čas razširili in imeli nadaljnje stranske učinke. Posledice izbrisa so se še poslabšale zaradi daljšega obdobja, v katerem je bil pravni status prizadetih oseb neurejen. Zaradi negotove narave škode zaradi izbrisa in poteka časa, nastale škode oz. polne odškodnine za premoženjsko škodo ni mogoče natančno izračunati. Znesek pa je vendarle mogoče določiti, in sicer po lastni presoji sodišča ob upoštevanju tega, kar je pravično. ESPČ je presodilo, da bi morali upoštevaje enake okoliščine, kot jih zatrjuje pritožnik, vsi pritožniki prejeti odškodnino za izgubo socialnih dodatkov, za katere so bili prikrajšani zaradi izbrisa svojih imen.¹⁸

23Ne more biti dvoma, da je tudi v obravnavani zadevi tožnikov neurejen status vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).¹⁹ Vrhovno sodišče RS se je strinjalo z nižjimi sodišči, ki so sledila zadevi Kurić, da je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja na premoženjskem področju.²⁰ Ker sodišče prve stopnje teh meril ni upoštevalo, ampak se je zmotno ukvarjalo z vprašanjem, če bi bil tožnik sploh upravičen do socialne pomoči (kar je neustrezno spričo dejstva, da je zaradi izbrisa izgubil svoj pravni položaj in zanjo sploh ni mogel zaprositi), je bilo treba njegovo odločitev spremeniti in tožniku prisoditi pravično zadoščenje tudi za premoženjsko škodo.

24Zaradi izgube pravnega statusa, ki mu je v času izbrisa onemogočil pridobivanje prihodkov ali socialnih pomoči za lastno preživljanje, je po presoji pritožbenega sodišča upravičen do pravičnega zadoščenja za materialno škodo po 150,00 EUR mesečno za vsak mesec izbrisa (65 krat 150,00 EUR), kot navaja sam v pritožbi, vendar le za relevantno obdobje izbrisa (t. j. do višine 9.750,00 EUR) in ne od uveljavitve konvencije naprej, kot uveljavlja v pritožbi. Pritožbeno sodišče mu je v navedenem obsegu ugodilo in višino pravičnega zadoščenja določilo po prostem preudarku (216. člen ZPP) in upoštevaje že navedeno domačo sodno prakso, ki sledi odločbi EKČP v zadevi Kurić

O nepremoženjski škodi

25Sodišče prve stopnje je tožniku za nematerialno škodo zaradi nezakonitega izbrisa dosodilo 10.000,00 EUR. Odločitev grajata obe pravdni stranki: za tožnika je dosojena odškodnina prenizka in upoštevaje zadevo Kurić v pritožbi zahteva 20.000,00 EUR, za toženko previsoka.

26Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo tožniku v obdobju petletnega izbrisa onemogočeno delovanje in njegov razvoj osebnosti. Upravičeno mu je verjelo, da zaradi neurejenega statusa ni mogel pridobiti redne zaposlitve. Hkrati je v zadostni meri upoštevalo, da izguba zaposlitve ni bila neposredno povezana z izbrisom. Razlogi o izgubljenih tožnikovih možnostih za pridobivanje (delovanje) in nadaljnji osebnostni razvoj so dovolj jasni, zadostni in pravilno oprti na tožnikovo izpovedbo in podprti z izpovedbo priče D. L., da mu je upoštevaje vse okoliščine primera lahko dosodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi nematerialne škode. Pritožbeni očitki obeh pravdnih strank o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in procesnih kršitvah v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ter relativne kršitve 8. člena ZPP so neutemeljeni.

27Drži, da je tožnik trdil, da je utrpel katastrofalno škodo in da je izpovedoval, da je zaradi neurejenega statusa začel pijančevati, jemati tablete za živce in da je celo klošaril. Vendar so neutemeljeni tožnikovi pritožbeni očitki sodišču, da teh okoliščin ni upoštevalo. Takih trditev namreč ni podal. Njegova izpovedba pa jih glede na razpravno načelo ne more nadomestiti.

28Na drugi strani je neutemeljeno tudi pritožbeno bagateliziranje njegovih duševnih bolečin s strani toženke. Z njegovo izpovedjo se je sodišče zanesljivo prepričalo o njegovem trpljenju in občutkih nevrednosti ter ponižanja, ker je bil v nasprotju s svojimi brati in očetom edini v družini izbrisan iz registra in brez državljanstva ter zato izpostavljen zaničevanju. Na podlagi pravilno ocenjenega procesnega gradiva in po ugotovitvah, da je ves čas izbrisa živel v Sloveniji, da je bil v celotnem obdobju v zunajzakonski skupnosti, da ga je v obdobju izbrisa preživljala njegova izvenzakonska partnerka, ki je s svojimi sredstvi zgradila hišo na parceli, ki jo je podarila tožnikova mati, in da tožnik v tej hiši še vedno živi, je pravilno ocenilo njegove bolečine v nekaj več kot petletnem trajanju izbrisa kot manj intenzivne. Ne glede na to, da sta tožnik in priča D. L. zanikala obstoj izvenzakonske skupnosti v obdobju izbrisa, je ocena sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove duševne bolečine blažje od duševnih bolečin drugih oškodovancev, ki so bili že obravnavani v sodni praksi, pravilna. Najmanj, kar je, je imel tožnik ves čas izbrisa zagotovljeno zatočišče in pomoč s strani navedene priče, ne glede na to, ali sta bila (še) v izvenzakonski skupnosti ali ne. Ločenosti od družine in svojcev tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval. Enako velja za druge morebitne posebne okoliščine na njegovi strani, ki bi utemeljevale višjo odškodnine od dosojene.

29Dosojena odškodnina upošteva obe merili iz 200. člena ZOR: načelo individualizacije, pri katerem je treba ugotavljati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine, in načelo objektivne pogojenosti odškodnine (objektivno merilo), po katerem je treba najti ustrezno ravnovesje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oz. primerjavo z odškodninami, ki jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Po ustaljenih stališčih sodne prakse sodišča pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ne smejo enostavno uporabiti zneska, ki ga je v zadevi Kurić prisodilo ESČP, za kar se v pritožbi zavzema tožnik. Pravično zadoščenje po 41. členu EKČP namreč upošteva lastni odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.²¹

30Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedeno materialnopravno izhodišče. V sodnih postopkih zaradi nezakonitega izbrisa, ki so že prestali revizijski preizkus, so bile oškodovancem dosojene odškodnine v višini približno 20 povprečnih neto plač v RS.²² Vendar so bili vsi primeri tako po trajanju kot po ugotovljeni intenzivnosti duševni bolečin težji od tožnikovega primera.²³ Dosojena odškodnina 10.000,00 EUR, ki je v času odločanja predstavljala približno 9 povprečno neto plač v Republiki Sloveniji²⁴, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja primerno zadoščenje za tožnikovo nekaj več kot petletno duševno trpljenje in je hkrati glede na primerljive primere iz sodne prakse pravilno objektivizirana. Zato je ni treba ne zviševati ne zniževati. Pritožbi obeh pravdnih strank v tem delu sta neutemeljeni.

O načinu izplačila

31Tožnik neutemeljeno izpodbija sprejeto odločitev sodišča o obročnem načinu izplačila dosojene odškodnine. Oporo ima v 13. členu ZPŠOIRSP, ki določa, da se denarna odškodnina glede na višino upravičencu izplača največ v petih (letnih) obrokih. Način obročnega plačila je bil v zakonu določen na podlagi ocene, da bi bilo s takojšnjim plačilom celotnih odškodnin, zaradi njihovih višin in velikega števila upravičencev, lahko ogroženo zagotavljanje drugih pravic, zlasti pravic s področja socialne države. Namen navedene zakonske določbe je, da državni proračun ne bo preveč obremenjen s plačilom številnih odškodnin v kratkem časovnem obdobju. Zato ga je treba pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo upoštevati. Pritožbeno sodišče je po zvišanju celotnega zneska odškodnine od 10.000,00 EUR na 19.750,00 EUR (kar vključuje poleg že dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR še novo prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo v višini 9.750,00 EUR) sledilo sodišču prve stopnje. Doslej določene letne obroke odškodnine po 2.000,00 EUR je zvišalo na 3.950,00 EUR, pritožbo tožeče stranke v tem delu pa zavrnilo.

O zamudi in zamudnih obrestih

32Oba pritožnika izpodbijata odločitev sodišča o teku zamudnih obresti od vložitve tožbe naprej.

33Sprejeta odločitev je pravilna in pojasnjena z zadostnimi razlogi v točki 34 sodbe, da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako je neutemeljena pritožba toženke, da obrazložitev nasprotuje izreku.

34Stališče sodišča prve stopnje ima oporo v uveljavljenih stališčih sodne prakse, da se za določitev začetka teka zakonitih zamudnih obresti, upoštevaje 11. člen ZPŠOIRSP uporabljajo splošne določbe zakona, ki urejajo obligacijska razmerja, ker 12. niti 13. člen ZPŠOIRSP ne določata ničesar o zamudi.²⁵ Po splošnih določbah obligacijskega prava in ustaljenih stališčih sodne prakse zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo in za t. i. nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo,²⁶ za kakršno gre po tožbenih trditvah tudi v obravnavani zadevi, pripadajo oškodovancu od nastanka zamude naprej. Do zamude pride, ker rok za izpolnitev ni določen, ko upnik tako zahteva²⁷ - bodisi izvensodno z opominom, če tega ni, pa z dnem vložitve tožbe, kot je za obravnavani primer ob nezatrjevanem in nedokazanem predpravdnem opominu na podlagi podatkov spisa, ki jih tudi toženka z vpogledom v spis lahko preveri, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

35Njegova odločitev, da je toženka ne glede na določeno obročno plačilo dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vložitve tožbe, je torej pravilna. Pritožbene navedbe tožnika, češ da pred vložitvijo tožbe toženke niti ni mogel opomniti na plačilo, pa so neutemeljene.

36Kot je bilo že obrazloženo, je tožnikova pritožba utemeljena le v delu, ko graja omejitev teka zamudnih obresti do višine glavnice. Za tožnika, ki je vložil tožbo pred pričetkom uporabe ZPŠOIRSP in čigar zahtevek ni zastaral, je treba uporabiti drugi odstavek 12. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se določbe zakona o omejitvi zamudnih obresti za take oškodovance ne uporabljajo. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu pritožbi ugoditi, izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o omejitvi obresti pa spremeniti tako, da se izrek v tem delu razveljavi, ker zanj ni zakonske podlage.

Odločitev višjega sodišča

37Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora toženka poleg že dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR plačati tožniku še 9.750,00 EUR za premoženjsko škodo, skupaj znesek 19.750,00 EUR, in sicer v petih letnih obrokih po 3.950,00 EUR, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej (9. 5. 2014, 5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbi obeh strank zoper glavno stvar zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (zavrnilni del za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, obresti ter glede načina plačila) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

38Pritožba tožene stranke glede stroškov postopka je bila utemeljena. Sodba ima namreč zelo skope razloge o stroških, ki so v nasprotju s podatki spisa. Iz stroškovnikov v spisu, na katere se sklicuje sodišče v točki 35 sodbe, namreč izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga navaja sodišče v razlogih: ugotovljeni znesek 836,32 EUR bi namreč glede na doseženi uspeh moral plačati toženki tožnik in ne obratno, kot je odločilo sodišče.

39Ker je v pritožbenem postopku prišlo do spremembe izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo to napako, saj je moralo odločiti o stroških vsega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

40Tožnik je uveljavljal skupno 46.800,00 EUR odškodnine, uspel je do 19.750,00 EUR. Njegov uspeh v postopku je 42 %, uspeh toženke 58 %. V postopku se za odmero stroškov uporablja ZOdvT.²⁸ Tožnik bi bil po stroškovniku na list. št. 146 spisa upravičen skupno do 1.732,00 EUR odvetniških stroškov, po uspehu do 727,44 EUR. Toženka je pravilno priglasila stroške na list. št. 116 in bi bila upravičena do 1.492,00 EUR, oz. po uspehu do 865,36 EUR. Glede na matematični izračun, za katerega se zavzema toženka, bi ji moral tožnik povrniti 138,00 EUR pravdnih stroškov, kar pa glede na okoliščine primera ni primerno izhodišče. Pritožbeno sodišče je upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

O stroških pritožbenega postopka

41Tožniku je bila za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo odobrena izredna brezplačna pravna pomoč, za izvajanje katere je bila določena njegova prejšnja pooblaščena odvetnica.²⁹ Za odmero stroškov odvetniškega zastopanja v pritožbenem postopku je za tožnika treba upoštevati 36. člen ZOdvT o znižani nagradi postavljenega ali dodeljenega odvetnika glede na vrednost predmeta (za pritožbo tožnika od izpodbijane vrednosti 36.800,00 EUR znaša nagrada s količnikom 1 258,00 EUR; za odgovor na pritožbo - izpodbijana vrednost 10.000,00 EUR, pa znaša nagrada s količnikom 1 160,00 EUR) in 46. člen ZBpp.³⁰ Slednji v tretjem odstavku določa, da mora stranka stroške, ki jih je dolžna povrniti pravdni stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, namesto njej povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

42Tožnikovi stroški pritožbenega postopka so odmerjeni na list. št. 169 (za pritožbo) in na red. št. 77a (za odgovor na pritožbo). S pritožbo je uspel le do višine 9.750,00 EUR (od uveljavljanih 36.800,00 EUR), kar je 26 % in je upravičen do povračila 112,52 EUR. V celoti je upravičen do stroškov za odgovor na pritožbo, ker je toženka o glavni stvari s pritožbo v celoti propadla. Zato mora slednja, upoštevaje 36. člen ZOdvT, v proračun povrniti 276,00 EUR tožnikovih stroškov z odgovorom na pritožbo ter 112,52 EUR za tožnikove stroške s pritožbo.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. l. RS, št. 99/13 s spremembami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Sodba velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06 z dne 12. 3. 2014.
⁵ Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 29 /1978.
⁶ Posebna odločba Upravne enote Ljubljana, št. 214-3979/2011-5 (1312003) z dne 6. 5. 2011 v zvezi z odločbo MNZ št. 21140-28/2011/4 (1322-10) z dne 31. 8. 2012; prilogi A3 in A2 spisa.
⁷ Ki je bil sprejet 29. 10. 2013, velja od 18. 12. 2013, uporablja pa se od 18. 6. 2014.
⁸ Uradni list RS, št. 85/2018, ki se uporablja od 30. 12. 2018.
⁹ Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, Ur. l. RS, št. 24/2018.
¹⁰ I. točka izreka odločbe U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-17/16 z dne 15. 3. 2018.
¹¹ Ki glasi: "Zapadle in neplačane zamudne obresti od denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, se omejijo do višine prisojene glavnice odškodnine".
¹² Zakon o tujcih, Ur. l. RS, št. 1/91-I in naslednji.
¹³ Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91-I in naslednji
¹⁴ Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS, Ur. l. RS, št. 61/1999.
¹⁵ U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999; ker ni določal pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena ZTuj po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo RS, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna
¹⁶ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, točke 5 do 10 in točka 15.
¹⁷ Ker se ni mogel zaposliti, ni imel možnosti iskati zaposlitve preko Zavoda za zaposlovanje, ker je izgubil možnost pridobitve vsaj denarne socialne pomoči, ni mogel dedovati, kupovati nepremičnin, ker je ostal brez zdravstvenega zavarovanja in je moral plačevati zdravstvene storitve, upravne takse, ker je izgubil možnost pridobitve lastninskega certifikata.
¹⁸ Sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali št. 26828/06 z dne 12. 3. 2014, točke 79 do 94.
¹⁹ Primerjaj VSC Cp 419/2017 z dne 3. 11. 2017.
²⁰ Primerjaj VSRS II Ips 274/2016 z dne 15. 1. 2016 in VSRS II Ips 40/2019 z dne 6. 6. 2019.
²¹ Primerjaj: VSRS II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016.
²² II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 - 20.000,00 EUR za 186 mesecev dolgo dobo izbrisa; II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017 - 19.650,00 EUR za 131 mesecev dolgo dobo izbrisa; II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017 - 20.000,00 EUR za 201 mesec dolgo dobo izbrisa; II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019 v zvezi z II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016 - 20.864,63 EUR za dobo izbrisa 9 let.
²³ Primerjaj natančnejšo analizo primerov iz sodne prakse v sodbi VSL II Cp 1166/2019 z dne 4. 12. 2019 - točka 12 do 17.
²⁴ September 2019 - 1.105,26 EUR; Ur. l. RS, št. 70/2019.
²⁵ Primerjaj VSRS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2017, II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, VSL II Cp 1166/2019 z dne 4. 12. 2019.
²⁶ Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 26. 6. 2002.
²⁷ Drugi odstavek 299. člena OZ, enako drugi odstavek 324. člena ZOR.
²⁸ Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami.
²⁹ Odločba Bpp OKŽ Ljubljana št. .../2019 z dne 8. 10. 2019 za pritožbo - red. št. 69; in odločba o Bpp OKŽ v Ljubljani št. 12.../2020 z dne 8. 1. 2020 - za odgovor na pritožbo, red. št. 77 spisa.
³⁰ Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. l. RS, št. 48/2001 s spremembami.