11. člen ZPŠOIRSP

Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na ustaljeno stališče sodne prakse, da predhodne poškodbe ali bolezni predstavljajo pravno relevanten (so)vzrok nastale škode le takrat, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih izražene težave že pred škodnim dogodkom ali ko je izkazano, da bi se te pojavile ne glede na škodni dogodek. Dejstvo, da ima tožnica šibkejše kapacitete za soočanje s stresorji in da jo je to lahko predisponiralo k temu, da je prišlo do razvoja trajne osebnostne spremenjenosti, zato ne vpliva na njeno pravico do povrnitve nastale nepremoženjske škode. Enako velja za dejstvo, da je v BIH istočasno potekala vojna. Ni pomembno, ali je vojna krepila stresno doživljanje tožnice in občutke nemoči zaradi samega izbrisa, ključno je, da brez protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica zgoraj ugotovljenih duševnih bolečin in posledične trajne osebnostne spremenjenosti sploh ne bi trpela.

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Tožnik je bil že na poti nazaj na delo, po rednem teku stvari bi nadaljeval svoje delovno razmerje za nedoločen čas na A. Namesto tega je bil mobiliziran, dve leti trpel vojne grozote in postal nesposoben za delo. Sklepanje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve (odpovedjo), češ da ni klical delodajalca, je zato napačno, saj je službo izgubil, ker se ni vrnil na delo (ker tega ni mogel), ne zato, ker delodajalca o tem ni obvestil. Za vse ugotovljene neugodnosti, ki jih je treba pripisati izbrisu, pri čemer ni zanemarljiv njegov vpliv na res izjemno težke psihične posledice, ki jih je utrpel tožnik (celo delovna nezmožnost zaradi psihičnih težav, čeprav je bil izbris "le" eden od več dejavnikov, ki so do tega privedli), je slednji upravičen do višje odškodnine.

Glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) je primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

Predlog se zavrne.

Ugotovljene posebne okoliščine na strani tožnika: škoda na psihičnem zdravju (posttravmatska stresna motnja z dolgotrajnim - 8 let - trajajočimi hudimi duševnimi bolečinami, vključno s hudo prizadetostjo, ki jo je utrpel ob policijskem postopku ter transportu na mejo in v BIH), utemeljujejo višjo odškodnino, kot mu je bila določena v upravnem postopku.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Gotovo je na posledice, ki jih je trpel tožnik, vplival tudi zapor - to je bilo že poudarjeno v prejšnjem odstavku, a vendar dejstvo, da je bil tožnik v zaporu, ne more pomeniti, da je zato upravičen do večje odškodnine zaradi izbrisa. Zapor, ki ga je prestajal, namreč ni v povezavi z izbrisom, oz. ni njegova posledica. Pritožba ne pojasni, kaj misli s pojmom "dvakratno protipravno stanje". Tožnik v zaporu gotovo ni bil brez pravnomočne obsodbe, kar pa seveda pomeni, da pri tem ni šlo za protipraven poseg države. Zato lahko govorimo le o enem protipravnem posegu države, za kar pa je tožnik odškodnino že dobil v upravnem postopku.

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnik bi moral zatrjevati in dokazati, da si je za zaposlitev aktivno prizadeval že pred izbrisom (torej vseskozi, ne le v obdobju izbrisa ali po njem), pa pri tem brez svoje krivde ni bil uspešen. V nasprotnem primeru tožnik ne more dokazati vzročne zveze med izbrisom in svojo nezmožnostjo pridobivanja zaslužka. Ne prepriča namreč, da je bil prav izbris tisti izključni razlog, ki mu je preprečeval vsakršne možnosti za delo in pridobivanje dohodkov. V konkretnem primeru niso podane posebne okoliščine, ki bi terjale prisojo višje odškodnine od tiste, ki je bila tožniku priznana že v upravnem postopku (5.100 EUR). Tožnik nastanka zatrjevane premoženjske škode (izguba socialnih transferjev, stroški pridobivanja dokumentov, prevodov in plačila taks) ni izkazal že po temelju, glede nepremoženjske škode pa posebnih okoliščin, ki bi narekovale višjo odškodnino od že prejete, bodisi ni zatrjeval bodisi ni dokazal.

V sodnem postopku lahko pridobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo, kot jim je bila priznana na podlagi ZPŠOIRSP. Ker tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi ga ločevale od ostalih izbrisanih oseb, do višje odškodnine ni upravičen. Tožnik je v upravnem postopku že dokazal, da ga je toženka nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Predmet tega postopka je vprašanje, kakšna škoda, ki je v vzročni zvezi z nezakonitim in nedopustnim ravnanjem države, mu je nastala in ali ta presega znesek že priznane pavšalne odškodnine po ZPŠOIRSP. Glede na časovno oddaljenost škodnega dogodka je dokazovanje nastale škode oziroma njene višine lahko oteženo. Tudi sicer je pravična odškodnina pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa glede na pomen prizadete dobrine in poseg v integriteto oškodovanca. Ta se je oblikovala skozi leta po uveljavitvi ZPŠOIRSP. V trenutku, ko je tožnik vložil tožbo (leta 2017), je bila skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, celo omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine

Tožnik je zaradi izbrisa trpel običajne, splošno predvidljive nevšečnosti, ki jih je zakonodajalec ovrednotil v pavšalnem znesku odškodnine, ki je bila tožniku že priznana v upravnem postopku.

Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnjo stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje.

Predlog se zavrne.

Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku. Zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic je treba obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ. Odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, je zastarana. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen