216. člen ZPP

Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Tožnik utemeljeno izpostavlja, da priloge toženke obsegajo zgolj 6 listov, odgovor na tožbo pa 2 lista, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je priznan strošek administrativnih in poštnih stroškov v višini 30,00 EUR previsok. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče tako glede na število poslanih vlog in listin ter potrebno poštnino ocenjuje, da so toženki nastali administrativni in poštni stroški v višini 5,00 EUR.

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

Glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) je primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).

Predlog se zavrne.

Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, kot velja za obravnavani primer (obračun odpadlih obratovalnih stroškov na posameznega etažnega lastnika), mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze. Določbe 216. člena ZPP v takem primeru ne sme uporabiti. Možnost odločanja po prostem preudarku ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP). Prosti preudarek ni nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.

Pomoči, ki preseže obseg, ki je običajna pomoč, tudi družinski člani niso dolžni opravljati brezplačno. Zato se je v sodni praksi uveljavila rešitev, po kateri se v takem primeru vzpostavi domneva, da je bila taka storitev plačana po običajni ceni. Stroški za potrebno tujo pomoč so lastna premoženjska škoda oškodovanca. Oškodovančeve škode nihče, niti zakonec in otroci, niso dolžni popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Glede obresti je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj tečejo po izteku 14 dnevnega izpolnitvenega roka po 299. členu OZ in ne od poteka 3 mesecev po vloženem zahtevku po 20.a členu ZOZP.

Tudi pri odločanju po prostem preudarku sodišče ne sme ravnati samovoljno, temveč se mora višina prisojenega gibati v okviru splošnih življenjskih izkušenj. Sodišče mora svojo odločitev utemeljiti. Prosti preudarek torej ne pomeni pravice arbitriranja, temveč mora sodišče upoštevati dokaze, ki sami zase sicer ne dajo natančnega odgovora, ki pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Sodišče prve stopnje ob določitvi nadomestila za prenos avtorske pravice nikakor ni ravnalo samovoljno in tega pritožniki niti ne trdijo. Njihove pripombe so v večjem delu takšne narave, da silijo v matematični izračun višine, za katerega je jasno, da ni mogoč. Oceno višine zneska, do katerega je upravičen tožnik, je sodišče napravilo skrbno (s pomočjo izvedenskega mnenja), svojo odločitev pa podrobno utemeljilo.

Toženkino protipravno ravnanje bi bilo prepoznano kot adekvaten razlog za nastanek škode, le v primeru ugotovitve, da strokovna služba (CSD) tožnice ni zaščitila pred materinim nasiljem, pa bi jo morala. Iz vsega navedenega izhaja, da je tožnica posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva občutila neposredno (neudeležba na zaključnem izletu, šibek ekonomski položaj družine, enoletna ločenost od družine, težja zaposljivost po vrnitvi v Slovenijo) in posredno, preko poslabšanega psihičnega stanja matere, pri čemer je pri vrednotenju nepremoženjske škode treba upoštevati zgoraj poudarjeno stališče, da materino nasilje oziroma škoda, ki jo je tožnica utrpela zaradi njenega nasilja, ni v pravno relevantni vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Iz stališč sodne prakse izhaja, da je pri določitvi odškodnine in rente je treba ugotoviti, kakšen dohodek bi pokojnik dejansko dosegal, če bi še živel (pri čemer se upoštevajo vsi njegovi prihodki, tako iz naslova rednega kot tudi dodatnega dela), in koliko od tega bi dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnikov. Natančne višine posameznega stroška tako niti ni potrebno ugotoviti, glede na to, da le-ti mesečno variirajo in da se včasih pojavijo tudi nepredvideni stroški (iz pritožbeno nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje npr. izhaja, da imata drugo in tretjetožnica prirojeno srčno napako in da trpita posledice zaradi prometne nesreče iz leta 2016), pa jih dejansko tudi ni mogoče ugotoviti z matematično natančnostjo.

Za vrednotenje stvari po prostem preudarku se je sodišče odločilo, ker bi bilo ugotavljanje vrednosti stvari z izvedencem povezano z nesorazmernimi stroški. Načelo ekonomičnosti terja vrednotenje stvari po prostem preudarku. Ob predaji stanovanja tožena stranka ni uporabila sile ali grožnje, zaradi katere bi bil tožnik lahko prestrašen. Toženčeva izpoved o vdiranju s krampom in grožnjami v dokaznem postopku ni bila potrjena. Odmena za neugodje (duševne bolečine), ki ga je toženec utrpel zaradi dogodkov, je odškodnina, ki je določena zaradi kršitve osebnostne pravice do osebnega dostojanstva in nedotakljivosti stanovanja.

Sodišče je korektno odgovorilo na vprašanje, zakaj so pripombe, podane na izvedenski mnenji B. B. in C. C., prepozne. Obširno je pojasnilo, da B. B. tekom postopka svojega mnenja ni spreminjal, ves čas je pri njem vztrajal ter da je bila toženka z njim seznanjena (že) 5. 9. 2018. Sodišče je obe stranki pozvalo k podaji pripomb, pri čemer jima je določilo rok, ju opozorilo na posledico neaktivnosti in s tem ustrezno izvedlo (pisno) materialno procesno vodstvo po 286.a členu ZPP. Kljub podaljšanju roka za podajo (dodatnih) pripomb tega toženka ni storila, v prepozno podani vlogi pa niti ni utemeljila razloga za zamudo. Toženka sicer v pritožbi navaja, da ji je bilo izvedensko mnenje vročeno hkrati z obsežno pripravljalno vlogo, zaradi česar je bil (zakonsko) določen rok za podajo pripomb prekratek. Vendar z navedenim svoje zamude ne more opravičiti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna odločitev, da je bila toženka s pripombami na mnenje B. B. in C. C. prekludirana. Nadalje ne gre spregledati, da se je sodišče (navkljub prekluziji) do večine podanih pripomb v izpodbijani odločbi jasno opredelilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 244.

Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv. Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.

Pravna teorija utemeljuje uporabo pravila o dokaznem bremenu v primerih, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov in ob uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ne more zanesljivo ugotoviti kakega pravno relevantnega dejstva. Kadar sodišče opusti izvedbo dokazov, ki jih je predlagala stranka, ki nosi dokazno breme, pa je podana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je utemeljeno izrecno pritožbeno uveljavljala tožeča stranka. V pritožbi namreč sodišču očita neizvedbo dokazov (zaslišanje številnih prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke), ki jih je predlagala zaradi ugotovitve obsega toženkine uporabe dodatnih poslovnih prostorov, poškodb kot posledici toženkine malomarne uporabe najetih in dodatnih poslovnih prostorov tožeče stranke ter o obvestilu toženi stranki o njihovi uporabi dodatnih poslovnih prostorov brez podlage in soglasja tožeče stranke. Navedene predlagane dokaze je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno zavrnilo z argumentom, da bi priče zagotovo potrdile navedbe tožeče stranke in da bi v zvezi z nasprotovanjem tožeče stranke s toženkino uporabo dodatnih poslovnih prostorov brez podlage tožeča stranka toženo strank

Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom). Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja. ZSPJS ne določa, da lahko nadrejeni delavec pojasnila v postopku preizkusa ocene pred komisijo poda le v okviru razlogov, ki jih je zapisal v ocenjevalnem listu. Delodajalec lahko podano oceno delovne uspešnosti z navajanjem dodatnih oziroma novih razlogov obrazloži še v sodnem postopku. Upoštevajoč listine in izpovedi nadrejenih je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2020 opravil delo le delno nad pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, za kar je tudi prejel oceno zelo dobro, ni pa dosegel rezultatov, ki bi bili visoko nad pričakovanji glede vseh preostalih kriterijev ocenjevanja.

Tožeča stranka ni uspela izkazati vzročne zveze med zatrjevanim nepravilnim ravnanjem tožene stranke in tožnikovo škodo s potrebno (več kot 50 %) verjetnostjo. Glede na skladni izvedeniški mnenji je bolj verjetno, da bi tožnik (21-mesečni otrok) enako škodo utrpel tudi ob bolj optimalnem naročanju ponovnih preiskav in ob hitrejšem prihodu transportne ekipe, saj prihaja do enakih oziroma hujših zapletov (smrt) tudi ob zgodnjem in ustreznem zdravljenju z antibiotikom. Predmet dokazovanja s pričami in izvedenci je različen. Kljub morebitnemu strokovnemu znanju izvedene priče ne smejo prevzeti vloge izvedenca.