169. člen OZ

Čeprav bi za sanacijo škode zadoščala povrnitev stroškov za 1 m2, je tožena stranka tožniku izplačala stroške popravila za celo sobo, to pa po presoji pritožbenega sodišča zajema tudi estetski vidik, ki ga poudarja pritožba. Estetski vidik je torej treba upoštevati, a v mejah nekega zdravega razuma.

Primerjalni pregled sodne prakse pokaže, da odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo v primerljivih zadevah znašajo med tri in pet PMNP. Prisojena odškodnina je znotraj razpona povprečno prisojenih odškodnin ter tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti oškodovanke zanjo predstavlja ustrezno zadoščenje.

Zakonodajalec je dejansko razširil pojem delodajalca, kot je opredeljen v ZDR-1 (torej delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi), tudi na subjekte, navedene v drugem odstavku 2. točke 3. člena ZVZD-1. Glede "lastnih delavcev" je treba pogodbo razlagati po polici tako, da riziko lastnih delavcev ni bil izključen, pojem "lastni delavec" pa razlagati v zavarovančevo korist skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1. Objektivna odgovornost je pridržana le za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati in pri kateri obstaja povečana nevarnost za poškodbe tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Zanesljivo je ugotovljeno in obrazloženo, da bi bilo mogoče delovno nesrečo in škodo preprečiti z upoštevanjem pravil o varnem izvajanju dela s strani prve tožene stranke. Tožnik je delal na tehnično nezavarovanem delovišču. Nepravilno zavarovanje delovišča, organizacija dela in neupoštevanje pravil za varno delo, so bili po pravilnih ugotovitvah sodbe poglavitni vzrok, da se je delovni stroj prevrnil v jarek in da se je tožnik pri tem telesno poškodova

Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za psihiatrijo pravilno ugotovljeno, da ni vsa v tem obdobju tožniku nastala nepremoženjska škoda (težave povezane s prilagoditveno stresno motnjo) v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke (trpinčenjem na delovnem mestu), pač pa tudi s tožnikovo telesno boleznijo (za katero tožnik ne bremeni toženke) in izgubo službe (tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito). Zaključek, da je toženka odgovorna zgolj za tretjinski delež tožnikovih težav, tako ni v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ker je k nastanku tožnikove nepremoženjske škode prispevalo več vzrokov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, koliko je k temu prispevalo protipravno ravnanje toženke. Povzročitelj škode mora oškodovancu povrniti (le tisto) škodo, ki je v vzročni zvezi z njegovim protipravnim ravnanjem.

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe. Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom

Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

Pri zmanjševanju pogodbene kazni v zadevah, kot je ta, se zlasti upošteva, ali je dokazano, da je upnikova škoda znatno nižja od dogovorjene kazni, njena primerna velikost pa se glede na to razmerje oceni in lahko zniža na raven upnikove škode.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bil s sodbo na podlagi odpovedi v zadevi II P 757/2015 z dne 5. 10. 2016 zavrnjen zahtevek za ničnost in razveljavitev kreditnih pogodb, kar glede na trditveno podlago tožnikov v navedenem postopku pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta kreditni pogodbi veljavni.

Predlog se zavrne.

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Predlog se zavrne.

Asignacija ne povzroči spremembe upnika ali dolžnika: asignant ne prevzame asignantovega dolga do asignatarja. Ker tožnik ni plačal preostanka kupnine, kot je bilo dogovorjeno z Nakazilom, bi mu morala tožena stranka dati dodaten rok za izpolnitev, nato pa zahtevati izpolnitev od leasingodajalca. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ). Tožnik ni zatrjeval in dokazoval, da je bager, ko ga je imel v posesti, oddajal v najem ali kako drugače služil z njim na trgu, niti, da je to nameraval, pa mu je bilo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke to onemogočeno. Gola možnost, da se bager lahko oddaja, za prisojo odškodnine ne zadostuje.

Sodišče v pravdnem postopku odloči le o obveznosti plačila bruto odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini skladna z merilom popolne odškodnine, ni pa v pristojnosti pravdnega sodišča odločanje o obstoju ali celo o višini morebitnih javnopravnih obveznosti obračuna in plačila davkov in prispevkov. Obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko toženka v korist tožnice dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini torej obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino za izgubljeni dobiček še ni nastala, saj odškodnina še ni bila ne dosojena ne izplačana. Zato od dela prisojene odškodnine, ki se nanaša na javnopravne odtegljaje, tožnici ni mogoče priznati obresti.

Ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.

Organi toženke niso ravnali v skladu z načelom enakega varstva pravic, temveč arbitrarno, pri čemer DVK za goniče ni spoštovala sklepa KSV kot pritožbenega nadzornega strokovnega organa, KSV pa je v isti zadevi ob enakem dejanskem stanju odločala dvakrat ter odločitev ob enaki pravni podlagi spremenila. Zato je odločitev sodišča, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 razveljavi sklep DVK za goniče z 18. 5. 2019, pravilna. Sprememba odločitve glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ne vpliva na odločitev o odškodninski obveznosti toženke, saj je tožnica izkazala, da bi po normalnem teku dogodkov glede na odlično telesno oceno in priznan PNZ uspešno opravila vzrejni pregled ter s tem pridobila možnost za ustvarjanje zaslužka z vzrejo psov pasme baset. Po ustaljeni sodni praksi tožnici ni mogoče hkrati priznati odškodnine v višini negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa.

Predlog se zavrne.

Že v okviru prvega sojenja postavljeni zahtevek se je glasil na plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja na zaslužku - plači, le da je bil zahtevek v ponovljenem sojenju zvišan. Slednje pa ne pomeni, da gre za nov zahtevek ali da je bil ta na novo postavljen. Identiteta (istovetnost) denarnega zahtevka je ostala ista, ker gre po vsebini še vedno za v primerjavi s prvim postopkom nespremenjeni obravnavani sporni predmet v smislu zahtevanega sodnega varstva (iz naslova premoženjske škode zaradi izgube na plači za nespremenjeno obdobje); spremenila se je le njegova višina. S tem, ko se tožnica ni pritožila zoper prvo izdano sodbo P 148/2015 z dne 3. 7. 2020 (zoper katero se je pritožila le toženka, ki je s pritožbo uspela), čeprav prvostopno sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku iz naslova izgube na zaslužku, bi prvostopno sodišče z drugačno odločitvijo od tokrat pritožbeno izpodbijane, torej ob neupoštevanju delne pravnomočnosti in načela dispozitivnosti (člen 3 ZPP), kršilo pravila o že razsojeni stvari, v katero bi nedopustno poseglo (in tudi pritožbeno sodišče, če bi sledilo pritožbi).