13. člen ZPŠOIRSP

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

Posebna okoliščina je bila pri tožniku ta, da ni mogel potovati k družini, na katero je zelo navezan, to so bile tete, bratranci in sestrične v Avstriji in na Nizozemskem. Nemožnost druženja z družinskimi člani je brez dvoma poseg v posameznikovo družinsko življenje, ki ga je treba obravnavati v kontekstu njegovih osebnostnih pravic. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnik je moral zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek. Sporna sta bila tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala.

Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom. Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev. Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vp

Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odpreti bančnega računa, duševno je trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost. Na drugi strani je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, od tega je leto dni preživel v zaporu ter je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa zato znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.

Pritožnica ne uveljavlja, da država ni v skladu z ustavnimi zahtevami in zahtevami iz mednarodnih pogodb poskrbela za blaginjo otrok. Ker po veljavni ureditvi tožnica kot otrok ni mogla pridobivati dohodkov, ampak so bili za njeno preživljanje dolžni poskrbeti starši, je pravilno sklepanje sodišča v izpodbijani sodbi, da med zatrjevanim primanjkljajem sredstev, potrebnih za njeno preživljanje, in izbrisom tožnice iz registra stalnega prebivalstva ni pravno relevantne vzročne zveze. Ker zaznamovanost, ki jo je doživljala tožnica, ne preide čez noč, je prepričljiv tudi zaključek, da ji je škoda nastajala do konca osnovne šole in ne že z dnem ureditve stalnega prebivališča. Tedaj je namreč prešla v novo okolje in dobila priložnost, da na novo vzpostavi socialne stike. Na pravilnost ugotovitev ne vpliva toženkina pritožbena ocena, da je tožnica socialno neenakost bolj občutila kasneje kot v obdobju izbrisa. Toženkino mnenje namreč ne vpliva na obstoj in intenzivnost tožničinega doživljanja prikrajšanja v obdobju izbrisa. Otrok ob vstopu v osnovno šolo potrebuje stik s širšim okoljem in občutek vključenosti v družbo vrstnikov.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno. Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Vsebina odločitev o tožnikovih zahtevah za pridobitev državljanstva in trajanje odločanja o teh zahtevah ne predstavljata toženkinega protipravnega ravnanja, zaradi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine v predmeti pravdi. Izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogoče enačiti z nepridobitvijo državljanstva. Tožnik neutemeljeno enači svojo nezmožnost zadostitve trditvenemu bremenu z dokazno stisko. Četudi je tožnik zaradi izbrisa izgubil možnosti za pridobitev redne zaposlitve, glede na njegovo preteklo ravnanje sploh ni nujno, da bi takšno možnost, če ne bi bilo izbrisa, dejansko izkoristil. Da bi si po normalnem teku stvari (v primeru neizbrisa) enkrat zagotovo uredil svoj zaposlitveni status in se prijavil v vsa socialna zavarovanja, je zgolj njegovo nedokazano predvidevanje. Če bi tožnik dokazal, da je zaradi izbrisa postal socialni primer oziroma izgubil vse zaposlitvene možnosti ali da so se mu te možnosti znatno poslabšale (glede tega pa bi moral podati konkretne in preverljive trditve o tem, koliko je zaslužil na črno pred izbrisom in po njem), bi izkazal temelj za povračilo premoženjske škode. Iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/201

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe ZOR.

Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

Določba 13. člena ZPŠOIRSP, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, ne ureja tudi določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v tej zadevi torej glede na čas nastanka škode določbe ZOR. Drugačna razlaga bi povzročila nesmiselnost omejitve iz prvega odstavka 12. člena ZPŠOIRSP. Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Do tega je nedvomno prišlo vsaj z vložitvijo obravnavane tožbe.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik vloge za pridobitev državljanstva v navedenem roku ni vložil, državljanstvo je pridobil šele v letu 2002, tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki bi ga v njegovih pravicah izenačili z državljani RS, ni zadostil. Navedeno pomeni, da tožnik do odškodnine, ker naj bi mu bil onemogočen nakup stanovanja po SZ, ni upravičen, saj izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva ni povezan s pravico odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po SZ, ker te pravice ni pridobil.

Tožnik je odškodninsko tožbo zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva vložil že 29. 12. 2003 na podlagi 26. člena Ustave v zvezi z odškodninskimi določbami ZOR. Poleg tega je za konkretni primer ugotovljeno, da do vložitve tožbe tožnikov zahtevek še ni bil zastaran. To pomeni, da za tu obravnavanega tožnika 12. člen ZPŠOIRSP, ki določa omejitev skupne višine denarne odškodnine, ne velja. To pa nadalje pomeni, da je treba tožnikovo odškodninsko tožbo obravnavati po splošnih pravilih obligacijskega (natančneje odškodninskega) prava, kot to določa prvi odstavek 11. člena v zvezi s prvim odstavkom 28. člena ZPŠOIRSP, s to razliko, da bo tožnikova višina denarne odškodnine odvisna izključno od obsega njemu nastale (premoženjske in/ali nepremoženjske) škode, ki ne bo omejena z maksimalnim zneskom denarne odškodnine.

Revizija tožene stranke se dopusti glede vprašanja, ali bi bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v konkretnem primeru uporabiti določbe 11., 12. in 13. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz Registra stalnega prebivalstva.

Revizija se dopusti glede naslednjih dveh pravnih vprašanj: - ali je v konkretnem primeru ob pravilni uporabi materialnega prava glede višine odškodnine potrebno upoštevati določbe 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) o omejitvi odškodnine in določbe 13. člena o rokih plačila; - presoje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v luči določbe 11. člena ZPŠOIRSP.

Tožnik je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva od 1. 2. 1993 in vse do 26. 3. 2007, ko je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Denarna odškodnina znaša 50 EUR za vsak mesec, kar za 169 mesecev, za katere je tožnik upravičen do denarne odškodnine, znaša 8.450 EUR. Denarna odškodnina se tožniku izplača v skladu z določbo 13. člena ZPŠOIRSP na način in v roku, kot ga določa ta člen.