200. člen ZOR

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Glede na ugotovljene bistvene okoliščine, specifične za konkretni primer (osebno stanje tožnice - preplet duševne manjrazvitosti in psihoze shizofrenega kroga, ki sicer vzročno nista povezani z izbrisom, a sta bistveno vplivali na obstoj, obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je tožnica v desetletnem obdobju izbrisa doživljala kot katastrofične) je primerna odškodnina v skupni višini 9.500 EUR, to je 3.150 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku (6.350 EUR).

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Predlog se zavrne.

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici. Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše

Dejstva, da je tožnik nekaj mesecev pred prej navedenim datumom sam odjavil svoje stalno prebivališče, sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot poskuša prikazati pritožba, saj je v sodbi izrecno ugotovilo, da je tako ravnal iz poslovnih razlogov, ker si je iskal delo v Srbiji. Tudi očitek tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev v postopku za pridobitev državljanstva, ni utemeljen; jasno je namreč, da z morebitno pritožbo že zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja glede prijavljenega stalnega prebivališča ne bi uspel. Toženka je z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva brez dvoma ravnala protipravno, ker je kršila tožnikove človekove pravice. Toženka se svoje krivde ne more razbremeniti, niti delno. Predmet dokazovanja v pravdi sta tako le še škoda ter vzročna zveza med škodo in izbrisom. Toženka pa v celoti utemeljeno nasprotuje prisojeni odškodnini za premoženjsko škodo. Ta namreč ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Poleg tega pavšalna denarna odškodnina krije tudi premoženjsko škodo, ki jo je povzročil izbris. Tožnik bi moral svojo premoženjsko škodo konkretizirano zatrjevati in dokazati. Možnost, da sodišče

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vp

Dokazni predlog je bil predlagan povsem pavšalno in nesubstancirano. Postavitev izvedenca medicinske stroke ne more nadomestiti manjkajočih tožbenih trditev. Izvedenec tako ne more sam iskati nekih potencialnih zdravstvenih težav, ki bi lahko bile posledica izbrisa, lahko pa preveri, če so zdravstvene težave, ki jih zatrjuje oškodovanec, povezane s tem. Ugotovljene okoliščine primera ne opravičujejo odškodnine v prisojeni višini. Tožnik zaradi izbrisa ni imel urejenih osebnih dokumentov in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odpreti bančnega računa, duševno je trpel zaradi neurejenega statusa in ga je bilo strah za prihodnost. Na drugi strani je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan 132 mesecev, vendar se je izbrisa zavedal in zaradi njega trpel le od leta 1998 do leta 2003, od tega je leto dni preživel v zaporu ter je v tem obdobju opravljal priložnostna dela, pri čemer pa ni dokazal, da se je želel ali poskušal redno zaposliti. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa zato znaša 8.600 EUR, kar v času sojenja predstavlja 6,3 neto plače.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlog za tožnikovo začasno nezaposlenost ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker se je tožnik v času izbrisa kar štirikrat zaposlil, je očitno, da zaradi izbrisa ni bil onemogočen pri zaposlovanju. Dejstev v zvezi z iskanjem zaposlitve in svojo ne/uspešnostjo pri tem tožnik ni navajal, zato konkretnih razlogov za tri krajša obdobja brezposelnosti ni mogoče ugotoviti. Ker je iskanje nove zaposlitve proces, so krajša obdobja tožnikove nezaposlenosti očitno posledica razmer na trgu dela. Upoštevajoč navedena dejstva je očitno, da vzročne zveze med izbrisom in nezaposlenostjo ni mogoče vzpostaviti. Zahtevek za izgubo dohodka zaradi brezposelnosti je zato utemeljeno zavrnjen. Za čas, ko je bil zaposlen, tožnik ne zatrjuje, da je zaslužil manj, kot je znašala denarna socialna pomoč; njegovega gmotnega prikrajšanja zato ni treba primerjati z višino socialne pomoči. Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo članarin in prostovoljnih prispevkov Helsinškemu monitorju. Za plačilo teh stroškov se je tožnik odločil prostovoljno, njihove potrebnosti in povezave s svojim položajem/statusom pa ni niti zatrjeval niti do

Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002). Na tožnici je dokazno breme za obstoj škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, pri čemer sodišče nepremoženjsko škodo odmeri glede na okoliščine primera, upoštevajoč načelo pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pravno priznano škodo predstavljajo predvsem pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, pri čemer se nepremoženjska škoda zaradi medsebojne prepletenosti in povezanosti duševnih bolečin in strahu ter težav pri ločenem ocenjevanju posameznih oblik škode odmeri v obliki enotne odškodnine, ki zajema vse negativne posledice, izhajajoče iz obdobja, ko oškodovančev pravni status ni bil urejen. Po določilu 7. člena ZPŠOIRSP se višina denarne odškodnine v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, tako da za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno. Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in pritožbe tožnice glede preostalega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka storili bistveno kršitev pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma ali sta tožnici zagotovili pošteno in enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave), drugostopno sodišče pa tudi pravico do pritožbe (25. člen Ustave) s tem, ko sta v obrazložitvi sodnih odločb navajali, da je o vprašanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2906/2016 in posledično o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz drugega škodnega dogodka v svojih odločbah nista navedli nobenih vsebinskih razlogov (glede na prvostopne in pritožbene trditve tožnice ter glede na izveden dokazni postopek na prvi stopnji), - ali sta prvostopno in drugostopno sodišče z zavrnitvijo preostalega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode iz prvega škodnega dogodka napačno uporabili materialno pravo, in sicer 200. člen ZOR ter tudi

Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skup

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Okoliščine, da tožnik (pred izbrisom in izgonom) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo tožniku v breme. Ker je bil izvor tožnikove škode v protipravnem ravnanju tožene stranke, je pritožbeni očitek, da si tožnik ni uredil pravnega statusa, z vidika pravno relevantne vzročne zveze brezpredmeten. Tožena stranka je odgovorna tako za negativne posledice protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva kot tudi za protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje odločbe o odpovedi prebivanja. Glede na neločljiv preplet obeh protipravnih ravnanj državnih organov, vzročno povezanih z zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Glede na ugotovitve, da je bila tožnica iz registra stalnega prebivalstva izbrisana 95 mesecev, da je bila v tem obdobju ves čas zaposlena, da je prejemala osebni dohodek, da le del obdobja (to je 45 mesecev) ni imela prijavljenega začasnega prebivališča, da je imela urejeno zdravstveno zavarovanje in zaradi izbrisa ni bila ločena od družine, po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi izbrisa znaša 6.750,00 EUR, kar v času sojenja predstavlja 5,5 neto plač.