324. člen ZOR

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

Pri obrestovanju odškodninske terjatve, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 4. 6. 1968, nastala pa je v času od 1. 12. 2013 do 31. 5. 2016, ni mogoče upoštevati pravnih stališč o obrestovanju čistih denarnih terjatev v obdobju, ko je imela obrestna mera zakonskih zamudnih obresti drugačno vlogo in pomen.

Ker je sodišče izvedenki naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in ji v navodilu zastavilo dodatno nalogo, je upravičena do nagrade za dopolnitev mnenja. Izvedenka je izračunala izgubo po posameznih mesecih, za iste mesece pa je sodišče upoštevalo tudi prejeta nadomestila oziroma pokojnino. Izvedenka je pojasnila način obračunavanja izgubljenega dobička (z indeksacijo), pri čemer je upoštevala vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izračun višine mesečnega zaslužka.

Če je pogodba o prenovitvi razveljavljena, se šteje, da prenovitve sploh ni bilo in da prejšnja obveznost sploh ni prenehala. Posledice ugotovitve ničnosti Ureditvene pogodbe so smiselno enake tistim, ki jih ureja 352. člen ZOR pri prenovitvi. Z ugotovitvijo ničnosti Ureditvene pogodbe je obveznost iz SAS oživela. To je „obveznost vrniti vrednost združenih sredstev“. Temelj vtoževane terjatve je zato pogodbeni in razmerje, kot je opredeljeno v SAS, je posojilno razmerje. Povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe. Nastanek terjatve je nujna predpostavka za začetek teka njenega zastaranja. To pa še ne pomeni, da se trenutek začetka teka zastaranja terjatve nujno veže na trenutek njenega nastanka. Pravilo iz 361. člena ZOR je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe po

O odgovornosti tožene stranke po pravnomočni vmesni sodbi ni mogoče več razpravljati. Pritožbeno sodišče je pri vseh tožnicah opravilo primerjavo v celoti priznane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Ne gre za bistveno odstopanje, saj so priznane odškodnine znotraj ocene, ki jo naredi sodišče ob primerjavi števila neto plač v času sojenja na prvi stopnji podobne. Ker je v OZ-u oziroma prej ZOR-u priznan pravni naslov iz naslova strahu, pritožba nima prav, ko meni, da bi sodišče moralo ugotoviti primarni in nato sekundarni strah. Res sodna praksa ta pravni naslov pogosto obrazlaga na ta način. Vendar je dovolj, da je sodišče ugotovilo tožničino škodo takrat, ko se je znašla v bolnici in nato priznalo tudi „skrbi za zdravje“, kar se pravno opredeli kot sekundarni strah.

Ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane to denarni zahtevek. Ker gre za pravno vprašanje in ker je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen datum prejema odškodninskega zahtevka, tožeča stranka pa zahteva zakonite zamudne obresti po tem datumu oziroma od 20. 11. 2003 dalje, je odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilna.

Pri ugotavljanju koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel z upravljanjem nepremičnine, je treba upoštevati konkretno nepremičnino in po toženi stranki zatrjevane stroške, ki bi bremenili lastnika, če bi z njo upravljal.

Tožničin zahtevek je bilo treba zavrniti že zaradi neustrezne (nezadostne) trditvene podlage in ne nedokazanosti. V pritožbi se tožnica sklicuje na uporabo prostega preudarka in splošno znana dejstva. Materialni stroški, ki naj bi jih v obravnavanem primeru utrpela, niso splošna znana dejstva. Poleg tega se oba navedena instituta nanašata na vprašanje dokazovanja (oziroma potrebnosti izvajanja dokazov), in ne zagotovitve ustrezne trditvene podlage. To mora pravdna stranka zagotoviti v vsakem primeru (šele nato pa je moč, če so za to zakonski pogoji podani, omenjena instituta uporabiti). Pri ugotavljanju obsega škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, v kolikor ne gre za zapletenejše (ali manj običajne) zadeve, velikokrat zadošča že oškodovančeva izpovedba (oziroma z njegove strani predložena medicinska dokumentacija). Za oceno le-te oziroma presojo, ali so z njo trditve tožnika (oškodovanca) izkazane, sodnik (vsaj v enostavnejših zadevah) pomoči izvedenca (nujno) ne rabi, saj za to največkrat zadoščajo običajne (splošne) življenjske izkušnje (znanje) povprečnega odraslega človeka.

Ker so dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna oziroma ker ne veljajo nobena dokazna pravila, ki bi narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, ne drži, da tožnica obstoja škode in vzročne zveze ne bi smela dokazovati s svojim zaslišanjem in zdravstveno dokumentacijo, ki sta sicer po presoji pritožbenega sodišča primerna dokaza za dokazovanje navedenih dejstev, temveč, da bi bila dolžna predlagati tudi dokaz z izvedencem. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku, ne razbremenjuje pravdnih strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoje zahtevke in ugovore.

Korist, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi z nepremičnino sam razpolagal, lahko izkazuje tržna najemnina, zmanjšana za stroške, zvezane z nepremičnino in davščine, ki bremenijo nepremičnino. Takó določenega zneska ni potrebno zmanjševati za normirane stroške vzdrževanja nepremičnine in davke od najemnine, če tovrstni stroški in davki niso bili plačani.

Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je na njeni podlagi prejela. Da je prodajna pogodba z dne 9. 5. 1999, ki sta jo pravdni stranki sklenili v zvezi s parcelo št. 1772/1 k. o. X., nična, je sodišče prve stopnje ugotovilo že v sodbi z dne 27. 6. 2013. Zato je tožničino naziranje, da ji je dolžan toženec vrniti, kar je na podlagi omenjene pogodbe od nje prejel, pravilno. Okoliščina, da je bil s sodbo z dne 27. 6. 2013 zavrnjen tožničin negatorni zahtevek zoper toženca v zvezi s to isto parcelo, nima nobenega vpliva na utemeljenost predmetnega zahtevka. Dolžnost vrnitve prejetega je »zgolj« zakonska (in sicer ne stvarno ampak obligacijsko-pravna) posledica (predhodno ugotovljene) ničnosti pogodbe.

Stališča, da je razlastitvena upravičenka v zamudi s plačilom odškodnine najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, ni mogoče nekritično upoštevati v primerih, ko se o odškodnini odloča na podlagi ZRPPN. V teh primerih pride do zamude, ko se izteče rok za prostovoljno izpolnitev, ki ga določa 55. člen tega zakona.

V primeru, ko se zaradi škodnega dogodka manifestirajo degenerativne spremembe, ki so bile doslej neme, je treba vzrok težav pripisati škodnemu dogodku. Tožniku je škoda nastajala še med samim tekom pravdnega postopka do zaključka zdravljenja. Zato je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po tem, ko je bilo zdravljenje zaključeno in je bil obseg škode z izdelavo izvedenskega mnenja ugotovljen. Kot prihodek se sicer lahko šteje tudi dnevnica, vendar samo tisti del, ki za oškodovanca pomeni prihranek, ne pa del, s katerim je kril določene življenjske stroške, katerim je bil tak prejemek namenjen. Dokazovanje je namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Ob ugotovitvi, da so na povečano drseči podlagi zaščitne kape, nameščene na spodnjem koncu lestve, bistveno izgubile svojo varovalno funkcijo, je sodišče tudi pravilno uporabilo prvi odstavek 64. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, ko je tožencu pripisalo odgovornost, ker ni zagotovil uporabe lestve s kljukami za pripenjanje. Navedena določba uporabo pripenjanja lestve s kljukami namreč predvideva prav za primer, ko drsenja lestve ni mogoče zanesljivo preprečiti z uporabo ustrezne zaščite na spodnjem koncu lestve. V danem primeru toženec drugačne porazdelitve odgovornosti med strankama ne more doseči z ugovorom, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami ZVZD in navedenega Pravilnika spregledalo tožniku naloženo skrb za lastno varnost pri uporabi delovnih sredstev na gradbišču. Ne gre namreč za to, da te obveznosti tožnika ne bi bile pomembne, temveč za to, da je sodišče druge stopnje presodilo, da toženec ni pravočasno postavil trditev o tožnikovih opustitvah, zaradi česar sodišče teh dejstev, na katera bi bilo mogoče opreti tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo, glede na v 7. členu ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ni bilo pooblaščeno ugotavljati in nan

Pri preizkusu objektivne umeščenosti odmerjene odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode in kot celote je treba upoštevati celoten sklop dejanskih okoliščin konkretnega primera, ki tvorijo pravnoodločilno dejansko podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Poleg presoje podlag za odmero odškodnine po posameznih oblikah nepremoženjske škode ves čas obravnavati kot celoto. Pomemben je (predvsem) končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (in ne le zneski odškodnin za posamezne oblike te škode). Izgubo dohodka, zmanjšano za prispevke za socialno varnost, je mogoče izračunati z uporabo materialnega prava. Stopnja prispevkov za socialno varnost, ki se na podlagi določb ZPSV obračunavajo od plač oseb, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, je v relevantnem času znašala 22,10 %. Glede tožnikove davčne oziroma dohodninske obveznosti pa je treba uporabiti določbe 5. točke 27. člena ZDoh-2, iz katere izhaja, da se dohodnina plača tudi od prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova glede na določbe 15. člena ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Obračun njene akontacije in plačilo v korist javn

Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici. Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in

Ker je toženka zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin po denacionalizacijski odločbi, je glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen zavezanka za plačilo nadomestila koristi, ki bi jih tožniki kot denacionalizacijski upravičenci imeli, če bi s premoženjem lahko razpolagali že ob uveljavitvi ZDen od dne 7. 12. 1991 (Sodba VSRS II Ips 281/2008 in ostale). Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj pri predmetnem nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji elementov predmetne odškodninske odgovornosti nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (toženke) ni pogoj za ugoditev zahtevku. Po veljavni sodni praksi (Sodba VSRS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009) nižji sodišči pri ugotavljanju odškodnine iz naslova uporabe oziroma upravljanja premoženja pravilno nista upoštevali davščin. Toženka je dolžna tožnikom povrniti koristi, ki bi jih ti imeli, če bi v pravno priznanem obdobju predmetno nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali (drugi odstavek 72. člena ZDen), tožniki pa bodo sami plačali davek oziroma

Zastaranje odškodnine zaradi nemožnosti uporabe teče od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in ne že z izročitvijo poslovnega prostora v posest tožnikov. Za presojo o višini zahtevka je odločilna korist, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. V primeru, ko se korist ugotavlja z metodo hipotetične najemnine, ki bi jo dosegel upravičenec, se upoštevajo hipotetični stroški, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem. Tožena stranka pa je tudi v tem primeru dolžna opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih upravičenec imel z oddajanjem v najem in na račun katerih bi se morala tako ugotovljena najemnina zmanjšati. Obveznost plačila davščin je stvar razmerja med tožniki in državo in ne vpliva na odločitev o višini zahtevka. Ker gre tudi v obravnavanem primeru za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 324. člena ZOR.