23. člen ZPŠOIRSP

Tožnika nista upravičena do odškodnine po ZPŠOIRSP, saj ne sodita v kategorijo upravičencev do povračila škode ne po prvem ne po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Ta zakon določa, kdo so stvarni upravičenci, ki lahko vložijo tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz RSP v sodnem postopku. Zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožnika ne moreta uveljavljati odškodnine na podlagi določb ZPŠOIRSP oziroma tega zakona za konkretni primer ni mogoče uporabiti. Zahtevek tožnikov za varstvo njunih ustavnih pravic je treba obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja OZ. Odškodninska terjatev tožnika, uveljavljena na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravil odškodninskega prava, je zastarana. Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je začelo teči 24. 7. 2010, tako da je, upoštevajoč 3-letni zastaralni rok odškodninska terjatev zastarala že več let pred vložitvijo tožbe. Tudi če bi se štelo, da je zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz RSP začelo teči po izteku roka za ureditev statusa, to je s 24. 7. 2013 (glej 8. člen

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Izhajajoč iz načela prirejenosti postopkov (upravnega in civilnega) oziroma vezanosti na pravnomočne (upravne) odločbe, je ugotavljanje upravičenosti iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP v pristojnosti upravnega organa, kar pomeni, da izpolnjenosti pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji sodišče v pravdnem postopku ne more (ponovno) ugotavljati. Neizkazanost položaja upravičenca vodi k presoji o neobstoju aktivne stvarne legitimacije za tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Tožnikov neurejen status je vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).

Tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato treba zavrniti.

Z uveljavitvijo ZUSDDD-B dne 24. 7. 2010 je bila omogočena ureditev statusa za celotno obdobje od izbrisa vsem izbrisanim osebam, ki si pred tem še niso uredile statusa za nazaj ali jim še ni bila izdana dopolnilna odločba. Pravna negotovost tožnice glede njene pravice za ureditev statusa za celotno obdobje izbrisa je bila torej odpravljena z uveljavitvijo ZUSDDD-B.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali tožnik uveljavlja popolno odškodnino brez omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ali le odškodnino, kot mu jo priznava ZPŠOIRSP, ta dejstva pa so odločilna ne le glede priznanja višine škode, marveč tudi zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve.