190. člen ZOR

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vp

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Okoliščine, da tožnik (pred izbrisom in izgonom) ni zaprosil za slovensko državljanstvo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo tožniku v breme. Ker je bil izvor tožnikove škode v protipravnem ravnanju tožene stranke, je pritožbeni očitek, da si tožnik ni uredil pravnega statusa, z vidika pravno relevantne vzročne zveze brezpredmeten. Tožena stranka je odgovorna tako za negativne posledice protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva kot tudi za protipravno ravnanje upravnega organa v postopku izdaje odločbe o odpovedi prebivanja. Glede na neločljiv preplet obeh protipravnih ravnanj državnih organov, vzročno povezanih z zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo na podlagi določb ZPŠOIRSP.

Glede na tožbene trditve je bil izvor tožnikovih težav pri zaposlitvi toženkino ravnanje (prenos tožnika iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev), zato bi bila zahteva, da bi si tožnik (tudi) v navedenem obdobju zaradi odprave negativnih posledic izbrisa lahko uredil svoj pravni status (oziroma presoja, da ni storil dovolj za ureditev tega statusa), z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo pretirana. Brez ustreznih trditev o dobičku ozrioma zaslužku ni mogoče domnevati, da je tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva iz naslova priložnostnega dela na črno zaslužil manj kot pred izbrisom in da je bilo to posledica izbrisa. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega tožnikove nepremoženjske škode ustrezno ovrednotilo dejstvo, da tožnik, kot obsojenec za kaznivo dejanje tatvine storjeno leta 1989 in v obdobju od 1993 do 1999 storilec vrste prekrškov predvsem zoper varnost cestnega prometa, očitno ne spoštuje pravnega reda Republike Slovenije. Vse navedeno je mogoče strnjeno povzeti v zaključek, da je tožnica utrpela kratkotrajen intenziven strah pred izgonom ter poseg v pravico do svobode gibanja in družinskega

Z vidika pravno relevantne vzročne zveze je napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi si lahko tožnik zaradi odprave negativnih posledic izbrisa priskrbel ustrezna dovoljenja za legalno prebivanje in delo kot tujec oziroma da si tožnik ni dovolj prizadeval urediti svoj pravni status. Takšna zahteva bi bila z vidika oškodovančeve načelne dolžnosti zmanjševati nastalo škodo, pretirana. Ker v sodnem postopku za uveljavljanje denarne odškodnine ne velja sistem podeljevanja pavšalne odškodnine in ker odmera odškodnine s strani domačega sodišča ne pomeni gole mehanske uporabe zneska, ki ga je v primerljivi zadevi prisodilo ESČP, sodišče prve stopnje pravilno ni uporabilo zneska 20.000 EUR, ki ga je pritožnikom za nepremoženjsko škodo prisodilo ESČP.

Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Tožnikov neurejen status je vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).

Ker je sodišče izvedenki naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in ji v navodilu zastavilo dodatno nalogo, je upravičena do nagrade za dopolnitev mnenja. Izvedenka je izračunala izgubo po posameznih mesecih, za iste mesece pa je sodišče upoštevalo tudi prejeta nadomestila oziroma pokojnino. Izvedenka je pojasnila način obračunavanja izgubljenega dobička (z indeksacijo), pri čemer je upoštevala vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izračun višine mesečnega zaslužka.

Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.

Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). Zakonski namen vmesne sodbe (ekonomičnost) zagotavlja njen prekluzivni učinek: v postopku odločanja o znesku je sodišče vezano na pravnomočno vmesno sodbo, zato načeloma ne more več obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, tudi če jih tožena stranka pred izdajo vmesne sodbe ni podala. Vmesno sodbo je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi. Ker se pravnomočnost nanaša na celoten sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe vendarle ni vselej izključeno. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka. V izreku vsebovana ugotovitev, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji,

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

Parcela tožnikov je postala manjvredna takoj, ko je tožena stranka izvršila poseg vanjo. V primerih zmanjšanja premoženja, predvsem navadne premoženjske škode, škoda nastane, ko se premoženje zmanjša. Ker se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR), sta tožnika že tedaj pridobila zahtevek za povračilo škode, za toženo stranko pa je nastala dolžnost povzročeno škodo povrniti. Okoliščina, da sta tožnika po nastanku škode nepremičnino prodala, na ugotovitev obsega škode ne more vplivati. Ob izhodišču, da škodo lahko predstavlja le znesek, za katerega je lastnik poškodovano stvar prodal ceneje, bi privedlo do nevzdržne situacije, ko lastnik, ki poškodovane stvari ne bi nikoli prodal, nikoli ne bi mogel dokazati višine prikrajšanja.

Ravnanje drugotoženca, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo, se v celoti prekriva z dejstvi, ki so relevantna glede obstoja njegove odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije. Pri izračunu škode, do povračila katere je upravičena tožeča stranka, je potrebno upoštevati koristi, ki so nastale za nasprotno stranko. Toženi stranki v zvezi s stroški, ki bi jih bilo potrebno odšteti, tekom postopka nikoli nista opredelili, katere stroške in v kateri višini bi bilo potrebno odšteti od tržne cene gramoza, ki jo je ugotovil izvedenec.

Ker je imetnica stanovanjske pravice stanovanje kasneje prodala dobroverni tretji osebi, ga ni bilo več mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem v naravi. Tožena stranka zato tožnikom odgovarja odškodninsko, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZOR. Tožena stranka pa svojega dokaznega bremena, da ni kriva za protipravno prodajo predmetnega stanovanja, ni zmogla, zato mora tožnikom plačati odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njihov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi protipravno odtujila stanovanja. Če bi denacionalizacijski upravičenci dobili stanovanje vrnjeno v naravi, bi imeli tudi pravico do odmene po 72. členu ZDen. Denacionalizacijskim pravičencem gre nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi premoženje sami uporabljali oziroma upravljali. Ne ugotavlja se obseg pridobljene koristi za denacionalizacijskega zavezanca, temveč izključno izgubljeno korist denacionalizacijskega upravičenca, ki mu gre zaradi osnovnega namena zakona, to pa je v popravi krivic. Od najemnine, ki bi jo po normalnem teku stvari lahko iztržili upravičenci, se odšteje odstotek, ki bi šel za davščine, ki bi jih morali odplačevati

Tožeča stranka od toženca stranke zahteva povrnitev koristi, ki se kaže v povečanju vrednosti njegove nepremičnine zaradi njenih vlaganj (investicij). Terjatve iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker je tožeča stranka imela nepremičnino v posesti na podlagi najemne pogodbe, do izgube posesti ni bilo pravne podlage za obogatitveni zahtevek. Dokler najemno pogodbeno razmerje ni bilo prekinjeno, namreč ni bilo ne prikrajšanja ne koristi in tudi terjatev tožeče stranke ni zapadla.

Krivda ni predpostavka za presojo o obstoju in velikosti oškodovančevega prispevka k škodi. Zato povzročitelj škode lahko uveljavlja znižanje odškodnine zaradi prispevka oškodovanca tudi zoper tistega oškodovanca, ki po zakonu ne odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči drugim; tak oškodovanec je tudi otrok do dopolnjenega 7 leta starosti.

Revizija je bila dopuščena v smeri preizkusa pravilnosti stališča sodišč nižjih stopenj, da je v konkretnem primeru – v sporu o povračilu škode zaradi manjvrednosti nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist – sprememba imetnika lastninske pravice na tej (služeči) nepremičnini, do katere je prišlo med pravdo, zahtevala (tudi) spremembo trditvene in dokazne podlage tožnikov.

Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

Pravilo compensatio lucri cum damno v povezavi s pravilom o popolni odškodnini terja, da se od tržne vrednosti izropanja državnega granita v razsutem stanju odštejejo stroški predelave.