12. člen ZPŠOIRSP

O zvišanju tožbenega zahtevka, spremembi tožbe ali o zatrjevanem delnem umiku tožbe sodišče prve stopnje ni odločilo, niti se opredelilo v razlogih sodbe. Odločitev o tožbi, ne da bi sodišče predhodno odločilo o njeni spremembi, bi samo po sebi pomenila relativno bistveno kršitev postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker pa v sodbi ni jasnih ugotovitev in razlogov, kaj je bilo predmet odločanja in v okviru katerega tožbenega predloga je sodišče odločalo, je tožnici kršena pravica do poštenega postopka, ker ne ve, o čem je bilo odločeno. Sodišče prve stopnje se je v nasprotju z materialnopravnimi izhodišči, ki sta jih podala Ustavno sodišče RS in ESČP, nato pa uredil ZPŠOIRSP ter povzela domača sodna praksa, neupravičeno ukvarjalo predvsem z ugotavljanjem razlogov za izbris tožnice iz registra stalnega prebivalstva. Vzrok in odgovornost za zatrjevano škodo zaradi izbrisa, neurejenega statusa in nezaposlenosti je pripisalo tožnici. Zmotna je ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tudi brez izbrisa ne bi bila upravičena do prejemanja DSP, ker je bila sposobna za delo. Neurejen status tožnice je gotovo vplival na možnost zaposlitve in uveljavljanje socia

Posebna okoliščina je bila pri tožniku ta, da ni mogel potovati k družini, na katero je zelo navezan, to so bile tete, bratranci in sestrične v Avstriji in na Nizozemskem. Nemožnost druženja z družinskimi člani je brez dvoma poseg v posameznikovo družinsko življenje, ki ga je treba obravnavati v kontekstu njegovih osebnostnih pravic. Odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnik je moral zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek. Sporna sta bila tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala.

Izguba zaposlitve druge tožnice, do katere je prišlo že pred izbrisom, in kasnejša brezposelnost nista v vzročni zvezi z izbrisom. Odškodnino zaradi nemožnosti odkupa stanovanja, ki sta jo solidarno vtoževala prvi tožnik in druga tožnica, je sodišče pravilno zavrnilo, ker tožnika za odkup stanovanja nista izpolnjevala pogojev. Prvega tožnika so policisti leta 2002 odpeljali v azilni dom, kasneje se je moral mesečno javljati na policijski postaji, izbris je doživljal kot hudo krivico, ob tem je doživljal nemoč, stisko in trpljenje, kasneje je tudi gladovno stavkal.

Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da je bil njen čas brez zaposlitve v vzročni zvezi s protipravnim izbrisom. Tožnica ni dokazovala, da so posamezni intervali njene brezposelnosti posledica neuspešnega, vendar aktivnega prizadevanja pri iskanju dela. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogla zagotoviti sama z delom in kasneje s pomočjo moža in da bi bila zato v času izbrisa upravičena do socialnih prejemkov.

Smotrnost dovolitve (neprivilegirane) spremembe tožbe je treba ocenjevati od primera do primera. Tožnik spremenjeni zahtevek uveljavlja na povsem drugih sklopih zatrjevanih dejstev, obe stranki sta v zadevi vložili že več obsežnih pripravljalnih vlog, opravljen je bil narok, na katerem so bili zaslišani tožnik in dve priči, ob dovolitvi spremembe tožbe pa bi se tudi spremenila stvarna pristojnost sodišča (zaradi zvišanja zahtevka okrajno sodišče glede na 30. člen ZPP ne bi bilo več pristojno za reševanje zadeve), kar pomeni, da bi bilo treba dokazni postopek ponoviti. Glede na navedeno predlagana sprememba tožbe ni smotrna.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka štelo za dovolj prepričljivo dokazano, da si je tožnik uradne zaposlitve želel; če bi mu jo kdo ponudil, bi jo sprejel, ne bi je zavračal in se oprijemal takratnega svojega dela na črno. Poleg tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da verjame, da je tožnik spraševal za zaposlitev na številnih različnih mestih. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik glede uradne zaposlitve pasiven ali da bi celo preferiral neuradno delo na črno. Tožnik je pridobil visoko izobrazbo. S tem si je nedvomno ustvaril dobro izhodišče za lepo prihodnost, za prihodnost, ki je obetala več, kot mu je prineslo življenje, zaznamovano z izbrisom. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zatorej tožnika izbris zaznamoval močneje kot povprečno izbrisano osebo in gre brez dvoma verjeti tožnikovim trditvam, da mu je izbris povzročil hudo duševno stisko in da je ves čas živel v strahu.

Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skup

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Vsebina odločitev o tožnikovih zahtevah za pridobitev državljanstva in trajanje odločanja o teh zahtevah ne predstavljata toženkinega protipravnega ravnanja, zaradi katerega tožnik zahteva plačilo odškodnine v predmeti pravdi. Izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni mogoče enačiti z nepridobitvijo državljanstva. Tožnik neutemeljeno enači svojo nezmožnost zadostitve trditvenemu bremenu z dokazno stisko. Četudi je tožnik zaradi izbrisa izgubil možnosti za pridobitev redne zaposlitve, glede na njegovo preteklo ravnanje sploh ni nujno, da bi takšno možnost, če ne bi bilo izbrisa, dejansko izkoristil. Da bi si po normalnem teku stvari (v primeru neizbrisa) enkrat zagotovo uredil svoj zaposlitveni status in se prijavil v vsa socialna zavarovanja, je zgolj njegovo nedokazano predvidevanje. Če bi tožnik dokazal, da je zaradi izbrisa postal socialni primer oziroma izgubil vse zaposlitvene možnosti ali da so se mu te možnosti znatno poslabšale (glede tega pa bi moral podati konkretne in preverljive trditve o tem, koliko je zaslužil na črno pred izbrisom in po njem), bi izkazal temelj za povračilo premoženjske škode. Iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 40/201

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe ZOR.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se v sodnih postopkih presoja brez omejitev, ločeno in v skladu z načeloma popolne in pravične odškodnine. Tožnikov neurejen status je vplival na to, da v obdobju izbrisa ni imel možnosti zaposlitve in uveljavljanja socialnih pravic ali pridobivanja prejemkov za lastno preživljanje. Domača sodna praksa je že zavzela stališče, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje v takih primerih hipotetična kategorija, o kateri je mogoče sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Ker natančen izračun takega prikrajšanja ni mogoč, dopušča, da se o odškodnini za premoženjsko škodo zaradi nezakonitega izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (216. člen ZPP) in po načelu pravičnosti (pravično zadoščenje).

Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter nezaposlenostjo tožnika v določenem obdobju izbrisa zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja.

Določba 13. člena ZPŠOIRSP, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, ne ureja tudi določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v tej zadevi torej glede na čas nastanka škode določbe ZOR. Drugačna razlaga bi povzročila nesmiselnost omejitve iz prvega odstavka 12. člena ZPŠOIRSP. Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Do tega je nedvomno prišlo vsaj z vložitvijo obravnavane tožbe.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pokojnine ni dobil, ker ni bil slovenski državljan zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je nepravilen, saj vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem (izbris iz registra stalnega prebivalstva) in tožnikovo škodo (nepridobitev pravice do pokojnine v Sloveniji) ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera in določb ZPIZ ni podana.

Tožeča stranka je tožbo vložila 25. 11. 2009, torej pred začetkom uporabe ZPŠOIRSP, zato je za zadevo tožeče stranke razveljavitev 12. člena ZPŠOIRSP začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v uradnem listu, torej 15. 4. 2018 (43. člen Zakona o ustavnem sodišču).