VSC Sodba Cp 353/2019

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki II./3. v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora obračunati, plačati in odvesti tudi prispevke od vsakokratne minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016 tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in

- v drugem odstavku točke II./4. izreka, v katerem je sodišče odločilo tudi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih dosojenih zneskov tako, da se zavrnjeni del teka zakonskih zamudnih obresti pri vseh zneskih omeji (namesto ″do plačila″) ″do dne 7. 2. 2016″.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba v še izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo pod točko I. izreka sklenilo, da se sprememba tožbe, podana z vlogo z dne 4. 4. 2019, dovoli, pod točko II. izreka pa razsodilo pod točko 1., da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 396,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2012 dalje do plačila, pod točko 2. je v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 396,42 EUR od 10. 11. 1996 do 15. 04. 2012 tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko 3. je toženi stranki še naložilo, da v korist tožeče stranke obračuna, plača in odvede vse davke in prispevke na ustrezne račune, obračunane od vsakokratne minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 15. 04. 1997 do 28. 01. 2002, od 29. 01. 2002 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016 ter tožeči stranki za to časovno obdobje izplača minimalne plače v skupnem znesku 122.127,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 113.429,85 EUR od 08. 02. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 2. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 3. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 4. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 5. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 6. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 7. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 8. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 9. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 10. 2016 do plačila, 790,73 EUR od 19. 11. 2016 do plačila in 790,73 EUR od 19. 12. 2016 do plačil, pod točko 4. je v presežku za plačilo 7.867,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 233,44 EUR od 19. 2. 1997 do plačila, 233,44 EUR od 19. 3. 1997 do plačila, 233,44 EUR od 19. 4. 1997 do plačila, 118,47 EUR od 19. 5. 1997 do plačila, 538,53 EUR od 19. 12. 2007 do plačila, 538,53 EUR od 19. 1. 2008 do plačila, 538,53 EUR od 19. 2. 2008 do plačila, 538,53 EUR od 19. 3 2008 do plačila, 566,53 EUR od 19. 4. 2008 do plačila, 566,53 EUR od 19. 5. 2008 do plačila, 566,53 EUR od 19. 6. 2008 do plačila, 566,53 EUR od 19. 7. 2008 do plačila, 566,53 EUR od 19. 8. 2008 do plačila, 589,19 EUR od 19. 9. 2008 do plačila, 589,19 EUR od 19. 10. 2008 do plačila, 589,19 EUR od 19. 11. 2008 do plačila in 294,56 EUR od 19. 12. 2008 do plačila, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 118,73 EUR od 19. 5. 1997 do plačila, 236,94 EUR od 19. 6. 1997 do plačila, 236,94 EUR od 19. 7. 1997 do plačila, 246,83 EUR od 19. 8. 1997 do plačila, 246,83 EUR od 19. 9. 1997 do plačila, 246,83 EUR od 19. 10. 1997 do plačila, 246,83 EUR od 19. 11. 1997 do plačila, 246,83 EUR od 19. 12. 1997 do plačila, 258,67 EUR od 19. 1. 1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 2. 1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 3. 1998 do plačila, 259,97 EUR od 19.4.1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 5. 1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 6. 1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 7.1998 do plačila, 259,97 EUR od 19. 8. 1998 do plačila, 269,85 EUR od 19. 9.1998 do plačila, 269,85 EUR od 19. 10. 1998 do plačila, 269,85 EUR od 19. 11. 1998 do plačila, 269,85 EUR od 19. 12. 1998 do plačila, 269,85 EUR od 19.1.1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 2. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 3. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 4. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 5. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 6. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 7. 1999 do plačila, 284,69 EUR od 19. 8. 1999 do plačila, 302,62 EUR od 19. 9. 1999 do plačila, 302,62 EUR od 19. 10. 1999 do plačila, 302,62 EUR od 19. 11.1999 do plačila, 302,62 EUR od 19. 12. 1999 do plačila, 302,62 EUR od 19. 1. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 2. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 3. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 4. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 5. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 6. 2000 do plačila, 309,89 EUR od 19. 7. 2000 do plačila, 321,36 EUR od 19. 8. 2000 do plačila, 337,10 EUR od 19. 9. 2000 do plačila, 337,10 EUR od 19. 10. 2000 do plačila, 337,10 EUR od 19. 11. 2000 do plačila, 337,10 EUR od 19. 12. 2000 do plačila, 337,10 EUR od 19. 1. 2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 2. 2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 3. 2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 4. 2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 5. 2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 6.2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 7.2001 do plačila, 352,27 EUR od 19. 8. 2001 do plačila, 384,68 EUR od 19. 9. 2001 do plačila, 384,68 EUR od 19.10.2001 do plačila, 384,68 EUR od 19.11.2001 do plačila, 384,68 EUR od 19.12.2001 do plačila, 384,68 EUR od 19. 1. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 2. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 3. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 4. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 5. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 6. 2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 7.2002 do plačila, 395,07 EUR od 19. 8. 2002 do plačila, 424,02 EUR od 19. 9. 2002 do plačila, 424,02 EUR od 19. 10. 2002 do plačila, 424,02 EUR od 19. 11. 2002 do plačila, 424,02 EUR od 19. 12. 2002 do plačila, 432,49 EUR od 19. 1. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 2. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 3. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 4. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 5. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 6. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 7. 2003 do plačila, 432,49 EUR od 19. 8. 2003 do plačila, 460,61 EUR od 19. 9. 2003 do plačila, 460,61 EUR od 19. 10. 2003 do plačila, 460,61 EUR od 19. 11. 2003 do plačila, 460,61 EUR od 19. 12. 2003 do plačila, 465,21 EUR od 19. 1. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 2. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 3. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 4. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 5. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 6. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 7. 2004 do plačila, 465,21 EUR od 19. 8. 2004 do plačila, 490,32 EUR od 19. 9. 2004 do plačila, 490,32 EUR od 19. 10. 2004 do plačila, 490,32 EUR od 19. 11. 2004 do plačila, 490,32 EUR od 19. 12. 2004 do plačila, 490,32 EUR od 19. 1. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 2. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 3. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 4. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 5. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 6. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 7. 2005 do plačila, 490,32 EUR od 19. 8. 2005 do plačila, 511,60 EUR od 19. 9. 2005 do plačila, 511,60 EUR od 19. 10. 2005 do plačila, 511,60 EUR od 19. 11. 2005 do plačila, 511,60 EUR od 19. 12. 2005 do plačila, 511,60 EUR od 19. 1. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 2. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 3. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 4. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 5. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 6. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 7. 2006 do plačila, 511,60 EUR od 19. 8. 2006 do plačila, 521,83 EUR od 19. 9. 2006 do plačila, 521,83 EUR od 19. 10. 2006 do plačila, 521,83 EUR od 19. 11. 2006 do plačila, 521,83 EUR od 19. 12. 2006 do plačila, 521,83 EUR od 19. 1. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 2. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 3. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 4. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 5. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 6. 2007 do plačila, 52l,83 EUR od 19. 7. 2007 do plačila, 521,83 EUR od 19. 8. 2007 do plačila, 538,53 EUR od 19. 9. 2007 do plačila, 538,53 EUR od 19. 10. 2007 do plačila, 538,53 EUR od 19. 11. 2007 do plačila, 294,56 EUR od 19. 12. 2008 do plačila, 589,19 EUR od 19. 1. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 2. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 3. 2009 do plačila,589,19 EUR od 19. 4. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 5. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 6. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 7. 2009 do plačila, 589,19 EUR od 19. 8. 2009 do plačila, 597,43 EUR od 19. 9. 2009 do plačila, 597,43 EUR od 19. 10. 2009 do plačila, 597,43 EUR od 19. 11. 2009 do plačila, 597,43 EUR od 19. 12. 2009 do plačila, 597,43 EUR od 19. 1. 2010 do plačila, 597,43 EUR od 19. 2. 2010 do plačila, 597,43 EUR od 19. 3. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 4. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 5. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 6. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 7. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 8. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 9. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 10. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 11. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 12. 2010 do plačila, 734,15 EUR od 19. 1. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 2. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 3. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 4. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 5. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 6. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 7. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 8. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 9. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 10. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 11. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 12. 2011 do plačila, 748,10 EUR od 19. 1. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 2. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 3. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 4. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 5. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 6. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 7. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 8. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 9. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 10. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 11. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 12. 2012 do plačila, 763,06 EUR od 19. 1. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 2. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 3. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 4. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 5. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 6. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 7. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 8. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 9. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 10. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 11. 2013 doplačila, 783,66 EUR od 19. 12. 2013 do plačila, 783,66 EUR od 19. 1. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 2. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 3. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 4. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 5. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 6. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 7. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 8. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 9. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 10. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 11. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 12. 2014 do plačila, 789,15 EUR od 19. 1. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 2. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 3. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 4. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 5. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 6. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 7. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 8. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 9. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19.10.2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 11. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 12. 2015 do plačila, 790,73 EUR od 19. 1. 2016 do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko 5. je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni pravdne stroške v višini 1.578,57 EUR, ki se priznajo tožeči stranki, nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. št. 0110 0637 0421 586, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila, pod točko 6. pa je tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.213,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) sodbo izpodbija v točkah II./2., II./4., II./5. in II./6. in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zaradi izgube na zaslužku sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določila 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in navaja, da je ta podlaga v nasprotju z določilom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ki v členu 134/2 določa zakonsko zapadlost dohodka iz delovnega razmerja. Skladno s tem zakonskim določilom se namreč plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, v skladu s 3. členom ZDR-1 pa se, če je plačilni dan dela prosti dan, plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan. Če je zapadlost določena z zakonom po mnenju tožnika ne pride v poštev določba člena 299/2 OZ, saj je rok izpolnitve določen z zakonom, zato bi sodišče prve stopnje po njegovem mnenju bilo dolžno ugotoviti, da je zamuda tožene stranke nastala s potekom vsakega naslednjega dne po 18., ko je dohodek (na podlagi zakona) zapadel v plačilo. Meni še, da v tem primeru upnikov poziv za izpolnitev v zvezi z zapadlostjo in nastankom zamude ni potreben. Podredno pa tožnik v pritožbi izpostavlja tudi dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožnik že v postopku pred ZPIZ, kjer je bila izdana odločba št. 9467819 z dne 2. 12. 2014, podal zahtevo za plačilo tako pokojninske, zavarovalne dobe, priznanje lastnosti zavarovanca kot tudi izplačilo plač, zaradi česar je najkasneje ob oddaji vloge oz. izdaje odločbe 2. 12. 2014 nastopila zamuda tožene stranke. Tudi glede zakonskih zamudnih obresti v zvezi s premoženjsko škodo - bencinskimi boni tožnik sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določila člena 299/2 v zvezi s členom 378/1 OZ, na podlagi katerih je zamudo tožene stranke določilo na 16. 4. 2012. Ob tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot odločilni razlog ugotovilo, da so v času zasega 10. 11. 1996 bencinski boni bili last tožnika, ter nadalje, da so bili bencinski boni zaseženi v predkazenskem postopku, kot tudi, da gre za stvari, ki so bile zasežene v zvezi s kazenskim postopkom, ugotavlja pa tudi, da so bili tožniku bencinski boni vrnjeni še pred koncem kazenskega postopka, ker niso bili potrebni kot dokaz v kazenskem postopku, ter da bi morali biti vrnjeni takoj po zaključeni preiskavi. Prav ugotovitev, ali so bili pokojninski boni potrebni za izvedbo kazenskega postopka kot dokaz ali ne, pa je po mnenju tožnika bistvena v zvezi s presojo poštenosti oz. nepoštenosti tožene stranke. Ker v zvezi s pokojninskimi boni zoper tožnika v kazenskem postopku ni bila vložena nobena obtožnica oz. obtožni akt, je po njegovem mnenju pravilno sklepanje sodišča, da bi jih tožena stranka oz. njeni organi morali vrniti ob zaključku preiskave, ko je bilo jasno, da obtožni akt zoper tožnika oz. v zvezi z bencinskim boni ne bo vložen. Z datumom zaključene preiskave je zakonska podlaga v zvezi s takrat še z zakonitim zasegom z dne 10. 11. 1996, odpadla oz. se ni uresničila. Podan je tako zakonski dejanski stan iz člena 190/3 OZ, s tem pa tudi dolžnost tožene stranke po vrnitvi neupravičeno pridobljenega v skladu s členom 193 OZ, po katerem je tožena stranka zaradi nepoštenosti dolžna vrniti plodove in plačati zamudne obresti od dneva pridobitve dalje torej od 10. 11. 1996 dalje, do plačila. Tožnik še navaja, da je obveznost vrnitve, kot pravne dolžnosti civilnega prava, zakonsko normirana v členu 190/3 OZ, to obveznost pa je tožena stranka kršila, saj navedenih bonov ni izročila prostovoljno in v trenutku, ko je odpadla podlaga, temveč šele cca 2 leti po končanem kazenskem postopku. Tožnik tudi še navaja, da je tožena stranka zasežene stvari hranila malomarno, saj so se nekatere stvari izgubile in jih ″več ni bilo″, zato je kršila tudi temeljno načelo poklicne skrbnosti iz čl. 6/2 OZ ter čl. 5/1 OZ, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Da bi sodišče toženo stranko zaradi kršitve navedenih dolžnosti še nagradilo z zavrnitvijo dela zahtevka, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od 10. 11. 1996 do 15. 4. 2012, bi zato bilo po njegovem mnenju v nasprotju s pravico do popolne odškodnine iz člena 242/4 in 380/1 in 2 OZ. Izpostavlja še, da je od zasega v letu 1996 do vrnitve v letu 2014 poteklo obdobje skoraj 20 let, presojo ravnanj tožene stranke pa je označiti kot hudo malomarnost, ki ni združljiva s pravno varnostjo in domnevo nedolžnosti kot Ustavnima procesnima jamstvoma. Vsak sodnik se je ob zaprisegi zavezal spoštovati Ustavo in Zakon, zato tožnik pričakuje, da bodo Ustavna procesna jamstva oživela oz., da ne bodo mrtva črka na papirju. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da te pravne podlage ni uporabilo, čeprav bi jo po mnenju pritožbe moralo, saj navedena pravna podlaga ureja prav obveznost vrnitve oz. nadomestitev vrednosti, torej kondikcijo, ki pa je sodišče ni uporabilo. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 7.867,72 EUR s pripadki pa tožnik sodišču prve stopnje očita, da izpodbijana sodba v tem delu, ki se nanaša na obdobje januar, februar, marec in polovico aprila 1997 ter za mesece od novembra 2007 do 15. november 2008, nima razlogov, zakaj je bil ta del zahtevka zavrnjen, zato glede tega dela izpodbijane sodbe sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se navedena odločitev zaradi izostanka odločilnih razlogov ne more preizkusiti in je zavrnitev temu delu zahtevka očitati celo arbitrarnost, ker ni navedene pravne podlage v zvezi z zavrnitvijo tega dela zahtevka. Po tožnikovi oceni pa je zmoten tudi tisti del zahtevka (pravilno sodbe) v točki 4., ko je sodišče zavrnilo zamudne obresti od posameznih zapadlih zneskov do plačila, saj je sicer v točki 3. priznalo zamudne obresti od 8. 2. 2016 do plačila. Pravilno bi tako bilo, da bi sodbeni izrek v točki II./4. zavrnil zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do 8. 2. 2016, v nasprotnem primeru pa gre po njegovem mnenju za nasprotje med odločilnimi razlogi oziroma za bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

4Tožena stranka v pritožbi ne navede izrecno, v katerem delu jo izpodbija, iz same pritožbe pa izhaja, da jo izpodbija v točkah II./1., II./3., II./5. in II./6. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino tožeči stranki, spremeni odločitev o pravdnih stroških in toženi stranki prizna stroške tega pritožbenega postopka ter jih naloži v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oz. da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi tožena stranka najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje v zvezi s prisojeno odškodnino zaradi zaseženih bencinskih bonov očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je kot ključen dokaz upoštevalo prepozno (šele v ponovljenem sojenju in torej ne do zaključka glavne obravnave v prvotnem sojenju) predloženo obvestilo družbe P. d.d. z dne 27. 3. 2019. Na to listino po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve in bi tožnik moral ta dokaz predložiti sodišču že v prvem sojenju. V pripravljalni vlogi z dne 26. 3. 2019 ni v ničemer pojasnil, zakaj je šele sedaj pridobil navedeno listino in zakaj jo je šele sedaj predložil sodišču. Ob tem pa še izpostavlja, da je tudi pritožbeno sodišče odločitev v tem delu razveljavilo zaradi tega, ker prvostopno sodišče ni napravilo dokazne ocene vseh že izvedenih dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval svoje trditve v zvezi s škodo zaradi neunovčitve bencinskih bonov (tj. izpoved tožnika in listinski dokazi pod točko III. tožbe z dne 12. 4. 2012), ponovljeni postopek pa ni namenjen širjenju trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka poudarja, da je na naroku dne 4. 4. 2019 tudi uveljavljala bistveno kršitev določb postopka. Opozarja še, da je na tožniku dokazno breme glede uveljavljene škode iz tega naslova, zato bi, če je s svojo izpovedjo želel dokazovati tudi ta del tožbenega zahtevka, to moral storiti tekom prvotnega sojenja (tožnik je imel v postopku pooblaščenca, ki bi moral, če tega ni storilo sodišče, tožnika ob zaslišanju vprašati tudi glede te škode), zato tožena stranka uveljavlja prekluzijo tudi zaradi dodatnega zaslišanja tožnika, ki tekom prvotnega postopka v zvezi s temi dejstvi ni izpovedal in torej tega ni uspel dokazati. Ob tem povzame zapis sodišča prve stopnje v 18. točki na str. 15 izpodbijane sodbe, da je bilo potrebno dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem same tožeče stranke in njegovo obrazložitev, da ne gre za novote oziroma nova dejstva, ampak zgolj za konkretizacijo prvotnih pravočasnih odločilnih trditev tožeče stranke, s čimer pa se tožena stranka ne strinja. Meni namreč, da je zaslišanje tožeče stranke, ki v predhodnem postopku ni bila zaslišana in lahko predstavlja ključno dokazno sredstvo, novo dokazno dejanje in ne zgolj dopolnitev, saj zaslišanje daje dodano vrednost lastni izpovedbi tožeče stranke in je samostojno procesno dejanje. Ob tem pa še izpostavlja, da tudi pritožbeno sodišče ni dalo napotka, da je potrebno dokazni postopek kakorkoli dopolniti, ampak napraviti dokazno oceno, ki je v prvi sodbi izostala. V zvezi s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku pa tožena stranka najprej poudarja, da je bilo sodišču prve stopnje z odločitvijo pritožbenega sodišča naloženo, da v zvezi s tem delom zahtevka ugotovi vsa odločilna dejstva tako po temelju kot tudi po višini. Sodišču prve stopnje očita, da se v ponovljenem postopku glede povrnitve izgubljenega dohodka sklicuje na bodočo škodo in s svojo obrazložitvijo celo samo priznava, da tožnik pred odhodom v zapor ni bil zaposlen, ampak je opravljal le priložnostna dela, ter v 30. točki na str. 19 sodbe nadaljuje, da pa je bila tožeči stranki ″obljubljena zaposlitev za nedoločen čas, ki ni bila realizirana″. Tožena stranka poudarja, da gre pri škodi zaradi izgube zaslužka za vzpostavitev stanja, ki bi po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka in da mora sodišče pri tem upoštevati oz. predvideti normalen tek stvari. Zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard ″normalnega teka stvari″ v zvezi s to vrsto škode - torej verjetnost, da bi tožnik, če ne bi bile njegove delovne zmožnosti zaradi škodnega dogodka zmanjšane, še nadalje pridobival dohodek, obstajati pa mora objektivna verjetnost, da bi oškodovanec dobiček ustvaril, če mu to ne bi bilo preprečeno. Ker predstavlja izgubljeni dobiček razliko med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in tistimi dohodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, je pravo izhodišče za njegovo ugotavljanje obsega poslovanja oz. prejemanja prihodkov, o katerem se sklepa na podlagi podatkov o poslovanju oz. prejemanju prihodkov v preteklosti. Poudarja še, da čeprav je izgubljeni dobiček ocena hipotetičnega dejstva, o njem ni dovoljeno ugibati. Povzema tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, da se pri oškodovancih, ki so bili pred poškodbo stalno (za nedoločen čas) zaposleni, po ustaljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku, če se z večjo stopnjo verjetnosti ne izkaže kaj drugega. Enako merilo za napolnitev pravnega standarda ″normalnega teka stvari″ - preslikava preteklega stanja v bodočnost - mora veljati za oškodovance, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom (pogodbenim, priložnostnim...) redno pridobivali zaslužek. Ob takšnem izhodišču pa ob trditvah tožnika in izvedenih dokazih, po mnenju tožene stranke ni mogoč zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil zaposlen, opravljal je le priložnostna dela, za katera pa ni bilo ugotovljeno, niti s strani tožeče stranke zatrjevano in izkazano, da je ta dela opravljal redno, zato po njenem mnenju ni mogoč zaključek, da je po normalnem, rednem teku stvari gotovo, da bi redne mesečne prejemke tožeča stranka prejemala od škodnega dogodka dalje, saj tega ni prejemala niti pred tem. Tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku v tem delu posledično zaradi dejstva, ker je ZP1Z v svojem postopku, neodvisnem in ločenem od sodnega postopka, v pokojninsko dobo štel kot zavarovalno dobo tudi za čas zaposlitve pri podjetju C. d.o.o., do katere pa dejansko sploh ni prišlo. Šlo je za sklenitev dogovora, a do nastopa dejanske zaposlitve ni prišlo, torej tožeča stranka ni bila v delovnem razmerju kot voznik kombija. Popolnoma zmotno je po mnenju tožene stranke prepričanje sodišča prve stopnje, da je na podlagi izdanih odločb ZPIZ tožeča stranka upravičeno dokazala, da bi v obdobju 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 pridobivala dohodek z zaposlitvijo pri podjetju C. d.o.o. oziroma z delom, ki ga pred škodnim dogodkom nikdar ni opravljal. Sodišče prve stopnje je tako po mnenju tožene stranke zmotno sledilo odločitvi ZPIZ, popolnoma nezadostno pojasnjen in neobrazložen pa je po njeni oceni tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tudi okoliščina, da je bilo podjetje C. d.o.o. v letu 2002 izbrisano iz sodnega registra, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče zaposlitve, ki bi tožniku prinašala minimalno plačo. Sodišču prve stopnje očita, da se v nobenem od segmentov, s katerimi naj bi po njegovem mnenju tožnik uspel izkazati upravičenost do izpada dohodka, ni spustilo v obrazloženo presojo, temveč je na podlagi nezadostne in nepopolne dokazne ocene neupravičeno in neobrazloženo ugodilo temu delu tožbenega zahtevka. Tudi če bi sodišče pristalo na ugoditev tožbenemu zahtevku do leta 2002, ko je bilo podjetje še aktivno, pa je po njenem mnenju pravno sporna upravičenost tožnika do izpada nameravanega dohodka tudi po izbrisu navedenega podjetja iz sodnega registra, in je tudi ni mogoče obravnavati v okviru bodoče škode, saj gre za namero in nedokazana predvidevanja, da bi se tožeča stranka ″ob nespremenjenih okoliščinah zagotovo zaposlila pri tem podjetju″. Sama sklenitev dogovora o ″nameravani″ zaposlitvi po stališču tožene stranke ne more biti zadostna pravna podlaga za upravičenost do odškodnine v obliki minimalnih plač kot izgubljeni dohodek, saj do tega dohodka nikoli ni prišlo in posledično tudi ne do oškodovanja tožeče stranke, kar je tožena stranka vseskozi zatrjevala. Tožeča stranka sicer res veže tožbeni zahtevek na višino minimalne plače in ne na dejansko višino plače, ki bi naj bila določena za delovno mesto sistemizirano kot voznik kombija, a kljub temu so do minimalne plače v skladu z Zakonom o minimalni plači (ZMinP) upravičeni delavci, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji delajo poln delovni čas. Minimalna plača je v skladu z določbami ZMinP plačilo za opravljeno delo, pri čemer tožnik ″dela″ kot takšnega nikoli ni opravljal in nikoli ni bil v dejanskem delovnem razmerju pri podjetju C. d.o.o., torej ni imel statusa delavca. Tožnik v postopku ni izkazala prejemanja redne mesečne minimalne plače in iz naslova prejema dohodka tudi nikoli ni plačevala davkov in prispevkov, zato tožena stranka nasprotuje tudi plačilu vseh davčnih obveznosti in prispevkov iz tega naslova. Izpostavlja še dejstvo, da se je tožnik zaposlil šele 1. 12. 2016 in še to za krajši delovni čas - 20 ur tedensko. V skladu z določili ZMinP pa pripada delavcu minimalna plača za poln delovni čas, za krajši delovni čas pa sorazmerni del minimalne plače. Že navedena definicija četrtega odstavka 2. člena ZminP po mnenju tožene stranke nakazuje, da so razlogi in zaključki sodišča neutemeljeni, saj tožnik ni bila v delovnem razmerju za poln delovni čas in to ni izkazano; tudi ko je dobila zaposlitev, je šlo za zaposlitev s krajšim delovnim časom. Tožena stranka meni, da je v postopku ostalo nepojasnjeno, na podlagi kakšnega zagotovila bi tožeča stranka pri podjetju C. d.o.o. delala ves vtoževani čas za poln delovni čas, glede na to, da je sodišče ugodilo zahtevku s polno višino minimalne plače. Tožena stranka še navaja, da je neprepričljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, ko je zahtevku ugodilo tudi iz razloga, da ga je tožnik zadostno utemeljeval z negativnim vplivom okolice in nezmožnostjo iskanja zaposlitve zaradi odklonilnega odnosa okolice zaradi prestajanja zaporne kazni, pri čemer je odločitev oprlo tudi na izpovedbe prič, ki naj bi potrdile navedbe tožeče stranke. Izpostavlja, da so bile nekatere priče soobtoženci v predmetnem kazenskem postopku, sicer pa je šlo za prijatelje oz. sorodnike tožnika, ki so seveda izpovedovali v njegovo korist. Upoštevaje tudi navedeno bi moralo po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje napraviti drugačno, življenjsko in logično dokazno oceno in pri tem upoštevati dejstvo, da tožnik že pred odvzemom prostosti ni bil zaposlen in je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in sicer vse od leta 1991, tožnik pa tudi ni dokazal, da bi bil po prihodu iz zapora aktivni iskalec zaposlitve, da bi se res trudil najti zaposlitev oz. ni konkretiziral navedb o iskanju zaposlitve. Tudi njegove navedbe tekom postopka, da (še danes) ne najde zaposlitve, so ostale po mnenju tožene stranke na pavšalni ravni, pri čemer nihče, ki je bil zaslišan v postopku, ni konkretno vedel izpovedati kdaj, kje, pri kom se je tožnik zanimal za zaposlitev, nihče ni navedel imena potencialnega delodajalca, prav tako je iz izpovedb prič zaključiti, da tožnik dela niti ni iskal, ker je mislil, da ga zaradi kazenskega postopka tako ali tako nihče ne bo hotel zaposliti. Ob nekonkretiziranih navedbah tožnika, vseh izvedenih dokazih in ob dejstvu, da je tožnik mlada, fizično sposobna oseba, je po mnenju tožene stranke nelogično in neživljenjsko zaključiti, da tožnik vso vtoževano obdobje ni našel dela zaradi tega, ker je bil priprt oz. zaprt. Tožena stranka končno še poudarja, da tudi če gre šteti, da je tožnik izkazal, da bi zaradi obljubljene zaposlitve za nedoločen čas pri družbi C. d.o.o., prejemal redne mesečne prejemke, vzročno zvezo z izkazom še nadaljnjega rednega teka stvari vsekakor pretrga prenehanje navedene družbe. Celotnega vtoževanega obdobja po 28. 1. 2002 ni mogoče vzročno povezati z očitanim protipravnim ravnanjem, za kar bi bila odgovorna tožena stranka, kot je to tožena stranka vseskozi zatrjevala. Nenazadnje je tudi ZPIZ pri odločanju v svojem postopku tožniku priznal lastnost zavarovanca le do 28. 1. 2002. Po navedenem datumu tožeča stranka ni izkazala za objektivno verjetno, da bi ustvarila redne prihodke, ki jih zaradi ravnanja tožene stranke ni mogla. Zaključki sodišča so tako po mnenju tožene stranke nepravilni. Tožena stranka pa uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo tudi, da je dolžna v korist tožeče stranke obračunati, odvesti in plačati vse davke in prispevke, obračunane od vsakokratne minimalne plače za čas od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002, od 29. 1. 2001 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016, saj za to ni pravne podlage. V obravnavanem primeru namreč ne gre za vtoževanje plače delavca, ampak za odškodninski zahtevek. Od odškodnine pa v skladu z zadnje sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča RS (kot izhaja iz npr. odločbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) odvod in plačilo davkov in prispevkov ni obveznost delodajalca, oz. v obravnavanem primeru tožene stranke, temveč pristojnega organa, zato bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti oz. tožbo zavreči. Tožena stranka pa izpodbija tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi, saj je zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari posledično nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki II./5. in II./6. izreka izpodbijane sodbe.

5Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Tožena stranka pa na pritožbo tožnika ni odgovorila.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8V tej pravdni zadevi je tožnik zahteval plačilo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti v skladu z določili 538. - 546. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki ureja postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost in sicer tako za nastalo nepremoženjsko kot tudi nastalo premoženjsko škodo, prav tako pa je zahteval tudi priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja in lastnosti zaposlene osebe za čas od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016. Trdil je, da je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 18/97 z dne 30. 1. 1998 spoznan za krivega in odgovornega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, da se je zoper to sodbo sicer pritožil, vendar je njegovo pritožbo Višje sodišče v Celju s sodbo opr. št. Kp 138/98 z dne 18. 9. 1998 zavrnilo in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Zoper obe sodbi je nato po zagovorniku vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo I Ips 139/99 z dne 22. 11. 2002 in razsodilo, da se njegovi zahtevi ugodi, po uradni dolžnosti je izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju pa je Okrožno sodišče v Celju izdalo zavrnilni sklep opr. št. K 3/2003 z dne 20. 11. 2008, ki je postal pravnomočen dne 15. 4. 2009. Trdil je še, da mu je bila z odločbo UNZ Celje št. 0226/28 z dne 10. 11. 1996 ob 16.40 uri odvzeta prostost in je bil pridržan v policijskem pridržanju, ki je trajalo vse do privedbe k dežurnemu preiskovalnemu sodniku dne 11. 11. 1996, ta pa je takoj po zaslišanju odredil pripor, ki je trajal od 10. 11. 1996 od 16.40 ure do 21. 8. 1998, ko je bil s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 138/98 odpravljen. Pripor jen trajal skupaj 650 dni oziroma eno leto devet mesecev in 21 dni, prestajal pa ga je Zavodu za prestajanje kazni zapora ..., sledila pa je še zaporna kazen, ki je trajala 233 dni oziroma sedem mesecev in 19 dni, prestajal pa jo je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor v času od 11. 4. 1999 do 1. 12. 1999, ko je bil pogojno izpuščen. O odškodnini iz naslova povzročene nepremoženjske škode, prav tako pa tudi o odškodnini za nastalo premoženjsko škodo iz naslova škode na zaseženih predmetih v višini 14.612,68 EUR in iz naslova škode zaradi neuporabe zaseženih predmetov v višini 10.000,00 EUR, je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 312/2012 z dne 21. 11. 2017 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 114/2018 z dne 13. 9. 2018, zato je s tokrat izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje odločalo le še o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova škode na zaseženih bencinskih bonih v višini 396,42 EUR s pripadki in iz naslova izgubljenega dohodka v višini minimalne plače za čas od 1. 4. 1997 do 28. 1. 2002, od 29. 1. 2001 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016¹, ter o njegovem zahtevku, da je od izgubljenega dohodka tožena stranka dolžna v njegovo korist tudi obračunati in plačati vse davke in prispevke, v obliki in vsebini, kot jo je tožnik dokončno oblikoval v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2019.

9Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku² v točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo tožniku (dne 20. 11. 1996) med drugim zaseženih tudi 19 bonov za nakup bencina in dizelskega goriva v vrednosti 5.000,00 EUR, ki so mu bili vrnjeni šele dve leti po izpustu iz zapora, t.j. konec leta 2001, kar pa je bilo v času, ko jih ni bilo več možno vnovčiti, v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje še zaključilo, da boni glede na to, da so bili tožniku vrnjeni še pred koncem kazenskega postopka, očitno niso bili potrebni kot dokaz v kazenskem postopku in bi zato morali biti tožniku vrnjeni takoj po zaključeni preiskavi, zato je še zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati škodo, ki mu je nastala s takšnim protipravnim ravnanjem njenih organov, pri tem pa je zaključilo, da je tožniku nastala škoda v skupni višini 95.000,00 SIT oziroma preračunano v EUR v višini 396,42 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe še zaključilo, da je tožnik v zvezi z odškodnino iz naslova škode na bencinskih bonih upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dne 16. 4. 2012, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnika, v katerem je postavil ta tožbeni zahtevek in ga naslovil na toženo stranko. V točkah 30. - 35. obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da je tožnik, ki sicer pred odhodom v zapor ni bil zaposlen, temveč je opravljal le priložnostna dela, uspel dokazati, da bi v obdobju od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 pridobival zaslužek z novo zaposlitvijo pri podjetju C. d.o.o. oziroma z delom, ki ga pred škodnim dogodkom sicer še ni opravljal, uspel pa je tudi dokazati, da bi zaslužek pridobival tudi v obdobju po tem, torej po 28. 1. 2002 vse do 1. 12. 2016, ko se je nato dejansko zaposlil v podjetju S. d.o.o., pred tem pa je bil krajši čas v letu 2007 zaposlen tudi v družbi A.. Zaključilo je, da se je tožnik dejansko trudil, da bi dobil in obdržal zaposlitev, vendar je bil pri tem neuspešen ravno zaradi razloga, ker je prišlo do neupravičenega odvzema prostosti, za vtoževano obdobje od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002, od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 in od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016 pa mu je prisodilo odškodnino zaradi izgube na zaslužku v skupni višini 122.127,88 EUR, ki ustreza višini vsakokratne mesečne minimalne plače, določene z zakonom, saj je tožnik odškodnino zahteval le v takšni višini in ne v višini, ki bi jo prejemal, če bi se zaposlil v podjetju C. d.o.o. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je glede na to, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni zaslužek v neto znesku, tožena stranka od vsakokratne minimalne plače dolžna v korist tožnika tudi obračunati, plačati in odvesti vse davke in prispevke na ustrezne račune. V točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za izgubo na zaslužku za mesece januar, februar, marec in polovico aprila ter za mesece od novembra 2007 do 15. novembra 2008, v točki 39. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da je od prisojene odškodnine iz naslova izgube na zaslužku v času od 15. 4. 1997 do 8. 2. 2016 tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dne 8. 2. 2016, ko je tožnik prvič v tem postopku sploh zahteval to odškodnino, od odškodnine za povračilo izgube na zaslužku v mesecih, ki so zapadli po tem, pa mu je zakonske zamudne obresti prisodilo od dneva zapadlosti posameznega zneska, t.j. od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova škode na zaseženih bencinskih bonih:

10Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje z dodatnim zaslišanjem tožnika v novem sojenju, ki ga je izvedlo zaradi ugotavljanja pravno relevantnih dejstev v zvezi z nastalo premoženjsko škodo iz naslova škode na zaseženih bencinskih bonih, kršilo določila ZPP o prekluzijah (286., 286a. in 362. člen ZPP). Za ugotovitev teh pravočasno zatrjevanih dejstev je namreč tožnik dokaz s svojim zaslišanjem predlagal že v prvem sojenju in to pravočasno, še pred prvim narokom za glavno obravnavo, saj ga je predlagal že v tožbi. Za presojo pravočasnosti dokaznega predloga dejstvo, da v prvem sojenju tožnik v zvezi s škodo na bencinskih bonih ni bil zaslišan oziroma o tej vrsti škode ni izpovedoval, nima in ne more imeti prav nobenega vpliva. Zmotno je tako stališče tožene stranke, da se takšno dodatno oziroma dopolnilno zaslišanje iz tega razloga smatra za novo dokazno dejanje, ki je podvrženo pravilom o prekluzijah v postopku. Čeprav pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje ni naložilo dopolnitve dokaznega postopka, pa sodišče prve stopnje z dopolnitvijo dokaznega postopka in izvedbo dodatnega zaslišanja stranke, ni zagrešilo prav nobene postopkovne kršitve. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje v novem sojenju opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. To pa še ne pomeni, da ne sme opraviti še kakšnih drugih (pravočasno predlaganih) pravdnih dejanj, če se v novem sojenju izkaže, da so potrebna.

11Pritrditi pa je toženi stranki, da je določila o prekluzijah, t.j. 286. in 286a. člen v zvezi z 2. odstavkom 362. člena ZPP sodišče prve stopnje kršilo, ko je kot pravočasen dokaz upoštevalo obvestilo P. d.d. z dne 27. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je ta dokaz upoštevalo iz razloga, ker njegova izvedba ni zavlekla reševanja spora, pri tem pa je spregledalo določilo 2. odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da se lahko navajajo nova dejstva in predlagajo novi dokazi v novem sojenju (na prvem naroku nove glavne obravnave), na kar so bile stranke postopka izrecno opozorjene tudi v vabilu na prvi narok nove glavne obravnave, le v primeru, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti, ne pa tudi v primeru, če njihova navedba oziroma predložitev ne bi zavlekla reševanja spora. Tudi v skladu z določbo 4. odstavka 286. člena ZPP-D, ki je veljala v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi v novem sojenju³, lahko stranke izjemoma navajajo nova dejstva in dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo le, če tega brez svoje krivde niso mogle storiti na prvem naroku. Pravilo o dopustitvi novih dejstev in dokazov iz razloga, ker se s tem ne bi zavleklo reševanje spora, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, pa se (po za konkretni primer relevantnih pravilih postopka) ne nanaša na obravnavani primer, ampak na situacijo, ko sodišče stranki s pozivom naloži, da se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma okoliščinah ter dopolni dokazne predloge (prim. drugi odstavek 286. člena in 286.a člen ZPP)⁴. Kršitev pravil o prekluzijah predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jo je lahko v skladu s 6. alinejo 358. člena ZPP glede na njeno naravo odpravilo pritožbeno sodišče samo tako, da pri svoji odločitvi tega dokaza kot prepoznega ni upoštevalo.

12Tožnik pa svojih trditev, da bencinskih bonov v trenutku, ko so mu bili vrnjeni, ni bilo mogoče več unovčiti, ni dokazoval zgolj z listinskim dokazom, ki ga je predložil prepozno, temveč tudi z dokazom z lastnim zaslišanjem, ki ga je podal pravočasno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 25. izpodbijane sodbe, njegovi izpovedi verjelo, saj ni našlo nobenega razloga za dvom v njegovo izpoved, glede na njegovo siceršnjo prepričljivo in verodostojno izpovedbo o njegovem prestajanju pripora in zapora in dogajanja po tem, ko je bil izpuščen, se je o obstoju tega dejstva po presoji pritožbenega sodišča s potrebno stopnjo zanesljivosti (215. člen ZPP) mogoče prepričati že na podlagi dokaza z zaslišanjem tožnika, saj je tožnik tekom zaslišanja povedal, da mu je policij 19 bonov v vrednosti 5.000,00 SIT vsak, ki so mu bili zaseženi skupaj z ostalimi predmeti dne 10. 11. 1996, kasneje sicer vrnila, vendar je njihova veljavnost ob vrnitvi že potekla, to pa so mu povedali na bencinski črpalki P., kjer jih je kmalu po vrnitvi skušal unovčiti. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe tožene stranke, da teh svojih trditev tožnik ni dokazal in da je posledično sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

13Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik po tem, ko so mu bili zaseženi bencinski boni vrnjeni, le-teh ni mogel več unovčiti, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku zaradi tega nastala premoženjska škoda v višini 95.000,00 SIT oziroma 396,42 EUR, kolikor je znašala vrednost 19 zaseženih bencinskih bonov po 5.000,00 SIT. Ob teh ugotovitvah in ob nadaljnjih pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje, da boni glede na to, da so bili tožniku vrnjeni še pred koncem kazenskega postopka, očitno niso bili potrebni kot dokaz v kazenskem postopku in bi zato morali biti tožniku vrnjeni takoj po zaključeni preiskavi, je v skladu s 1. odstavkom 131. člena OZ povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati to škodo, ki mu je nastala s takšnim protipravnim ravnanjem njenih organov.

K pritožbi tožnika glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova škode na bencinskih bonih:

14Ni pritrditi tožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nastalo premoženjsko škodo, uporabiti določilo 3. odstavka 190. člena OZ, ki se uporablja za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve, saj za tovrsten zahtevek tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Tudi zahtevek za plačilo zneska 396,42 EUR iz naslova škode na bencinskih bonih je namreč utemeljeval zgolj z navedbami, ki omogočajo uporabo pravil o odškodninski odgovornosti, ne pa tudi pravil o neupravičeni obogatitvi. Za tovrsten zahtevek pa dejstvo nepoštenosti pridobitelja oz. nedobrovernosti posestnika ni pravno odločilno dejstvo, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe tožnika, ki izpostavljajo to dejstvo in na njegovi podlagi toženi stranki tudi očitajo kršitev načela poklicne skrbnosti in ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

15Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila 193. člena OZ, ki ureja obseg vrnitve v primeru neupravičene obogatitve. Povsem pravilno je uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode in splošno določilo 2. odstavka 299. člena OZ o zamudi, v skladu s katero zamuda nastopi po prejemu zahtevka za plačilo te terjatve in tožniku ob pravilni uporabi 1. odstavka 378. člena OZ od odškodnine za nastalo premoženjsko škodo pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti šele od dneva vložitve njegovega zahtevka za povračilo premoženjske škode pri toženi stranki, t.j. od dne 16. 4. 2012, ko je bila, kar pritožbeno ni izpodbijano, tožena stranka prvič obveščena o tem, da je tožniku nastala tudi ta premoženjska škoda.

K pritožbi tožnika glede zavrnjenega dela zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na dohodku (zaslužku):

16Ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni navedlo razlogov za zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubo na zaslužku za obdobje januar, februar, marec in polovico aprila 1997 ter za mesece od novembra 2007 do 15. november 2008, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.i. protispisnost, saj očitana nepravilnost ne predstavlja te postopkovne kršitve. Za protispisnost bi šlo namreč le v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa takšna nepravilnost v tehniki prenosa sodišču prve stopnje ni očitana. Pomanjkanje razlogov, s katerim tožnik utemeljuje zatrjevano kršitev, bi tako lahko predstavljalo kvečjemu absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Kot izhaja iz prvega dela tožbenega zahtevka tožnika z vsebino, kot jo je postavil v zadnji pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2019 in iz njegovih trditev tekom tega pravdnega postopka, še zlasti pa v vlogah z dne 4. 2. 2016, z dne 4. 10. 2017, z dne 26. 3. 2019 in z dne 4. 4. 2019, je tožnik trditveno podkrepljeno zahteval odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova izgube na dohodku v višini vsakokratne minimalne plače izrecno le za čas od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002, od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016, zato so povsem neutemeljeni njegovi očitki v pritožbi, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, zakaj je zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na obdobje januar, februar, marec in polovico aprila 1997 ter za mesece od novembra 2007 do 15. november 2008. Glede na takšne trditve tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje korektno povzelo v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč posebna obrazložitev zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka niti ni bila potrebna.

K pritožbi glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku:

17Ni pritrditi tožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka uporabiti določilo 2. odstavka 134. člena in 3. člen ZDR-1, ki določata zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, saj v tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Tožnik namreč v tem postopku uveljavlja zoper toženo stranko odškodninski zahtevek za nastalo premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku na podlagi določb 1. odstavka 538. člena in 1. točke 1. odstavka 542. člena ZKP zaradi nezakonitega odvzema prostosti in neupravičene obsodbe. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti zgoraj navedenih določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode in splošno določilo 2. odstavka 299. člena OZ o zamudi, v skladu s katero zamuda nastopi (najkasneje) z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti in tožniku ob pravilni uporabi 1. odstavka 378. člena OZ od odškodnine za nastalo premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti šele od dneva vložitve pripravljalne vloge z dne 8. 2. 2016, ko je od tožene stranke prvič (konkretizirano) zahteval tudi odškodnino za to obliko premoženjske škode.

18Pravilno pa tožnik opozarja na nepravilnost v točki 4. izreka izpodbijane sodbe oziroma na nasprotje v točkah 3. in 4. izreka izpodbijane sodbe in v razlogih sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje, čeprav je predhodno v točki 3. izreka od prisojene odškodnine v skupni višini 113.429,85 EUR (ki jo predstavlja seštevek vseh mesečnih minimalnih plač, do katerih je tožnik upravičen v obdobju do 8. 2. 2016) zakonske zamudne obresti priznalo od 8. 2. 2016 do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov odškodnine zaradi izgube na zaslužku od po tožniku zatrjevane zapadlosti vse do plačila in ne le do 8. 2. 2016 oziroma pravilneje do 7. 2. 2016. S tem je sodišče prve stopnje sicer zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je lahko v skladu s 6. alinejo 358. člena ZPP glede na njeno naravo odpravilo pritožbeno sodišče samo tako, da je izpodbijano sodbo v drugem odstavku točke II./4. izreka, v katerem je sodišče odločilo tudi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih dosojenih zneskov, spremenilo tako, da se zavrnjeni del teka zakonskih zamudnih obresti pri vseh zneskih omeji (namesto „do plačila“) „do dne 7. 2. 2016“ (2. alineja točke I. izreka te sodbe). V preostalem delu pa je zaradi neutemeljenosti v skladu s 353. členom ZPP tožnikovo pritožbo zavrnilo (točka II. izreka te sodbe).

K pritožbi tožene stranke glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgube na zaslužku:

19Ni pritrditi toženi stranki, da je nezadostno pojasnjen in neobrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi okoliščina, da je bilo podjetje C, d.o.o. v letu 2002 izbrisano iz sodnega registra, ne zadostuje za sklep o nedokazanosti bodoče zaposlitve, ki bi tožniku prinašala minimalno plačo, ter da se sodišče prve stopnje v nobenem od segmentov, s katerimi naj bi po njegovem mnenju tožnik uspel izkazati upravičenost do izpada dohodka, ni spustilo v obrazloženo presojo, temveč je na podlagi nezadostne in nepopolne dokazne ocene neupravičeno in neobrazloženo ugodilo temu delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je prav za vsak sklop pravno relevantnih dejstev, ki jih je ugotovilo, navedlo povsem dovolj in povsem ustrezne razloge, da se dajo preizkusiti, zato po toženi stranki smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Enako pa velja tudi za razloge dokazne ocene. Tožena stranka sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni podalo temeljite dokazne ocene, s čimer sodišču dejansko očita, da ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ni podana. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična. Vsem navedenim kriterijem izpodbijana sodba nedvomno ustreza. Sodišče prve stopnje je temeljito in natančno analiziralo tako izpovedi vseh zaslišanih prič, kot tudi izpoved tožnika ter druge izvedene listinske dokaze, pri čemer je določene dokaze ocenilo že ob samih povzetkih njihove bistvene vsebine, do drugih pa se je opredelilo v sklepni dokazni oceni, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, saj je v svoji obrazložitve natančno pojasnilo, kateri izvedeni dokazi in iz katerih razlogov so pri presoji odločilnih dejstev v tej zadevi pretehtali.

20S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo odločbama ZPIZ, ki je v svojem postopku, neodvisnem in ločenem od sodnega postopka, v pokojninsko dobo štel kot zavarovalno dobo tudi čas zaposlitve pri podjetju C. d.o.o., čeprav do zaposlitve dejansko sploh ni prišlo, saj je šlo le za sklenitev dogovora, tožeča stranka pa ni bila v delovnem razmerju kot voznik kombija, da je zmotno prepričanje sodišča prve stopnje, da je na podlagi izdanih odločb ZPIZ tožnik upravičeno dokazal, da bi v obdobju 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 pridobival dohodek z zaposlitvijo pri podjetju C. d.o.o. oziroma z delom, ki ga pred škodnim dogodkom nikdar ni opravljal, da so povsem nedokazana predvidevanja, da bi se tožnik ob nespremenjenih okoliščinah zagotovo zaposlil pri tem podjetju, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, ko je zahtevku v tem delu ugodilo tudi iz razloga, ker ga je tožnik zadostno utemeljeval z negativnim vplivom okolice in nezmožnostjo iskanja zaposlitve zaradi odklonilnega odnosa okolice zaradi prestajanja kazni, oprlo tudi na izpovedi prič, ki so potrdile tožnikove navedbe, bile pa so nekatere od njih soobtoženci tožnika v kazenskem postopku, ali pa je šlo za njegove prijatelje oziroma sorodnike, zaradi česar bi moralo napraviti drugačno življenjsko in logično dokazno oceno, pri kateri bi upoštevalo tudi dejstvo, da tožnik že pred odvzemom prostosti ni bil zaposlen in je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje vse od leta 1991, pa tudi, da tožnik ni dokazal, da bi bil po prihodu iz zapora aktivni iskalec zaposlitve, da bi se res trudil iskati zaposlitev, da je ob vseh izvedenih dokazih in ob dejstvu, da je tožnik mlada, fizično sposobna oseba, nelogično in neživljenjsko zaključiti, da tožnik vso vtoževano obdobje ni našel dela le zaradi tega, ker je bil priprt oz. zaprt ter z navedbami, da vsaj vtoževanega obdobja po 28. 1. 2002 ni mogoče vzročno povezati z očitanim protipravnim ravnanjem, saj je tudi ZPIZ pri odločanju v svojem postopku tožniku priznal lastnost zavarovanca le do 28. 1. 2002, tožena stranka podaja svoje lastno videnje rezultata dokazovanja, podaja svoje lastne dejanske zaključke in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, ki pa nimajo opore v izvedenih dokazih, ter podaja svojo lastno enostransko dokazno oceno, v kateri se sklicuje zgolj na posamezne dokaze in posamezne dele izvedenih dokazov, izpostavlja zgolj to, kar je njej v korist, prezre pa celoto. S takšno enostransko dokazno oceno tožena stranka ne more vzbuditi dvoma v pravilnost obširne, poglobljene, prepričljive in življenjsko logične dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in na njeni podlagi temelječih dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. V izogib ponavljanju se na razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje in na njegove dejanske zaključke, ki so zajeti v točkah od 30. - 33. obrazložitve izpodbijane sodbe, kot pravilne in prepričljive v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Bistvo njegove dokazne ocene pa je v tem, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi tožnika, ker so njegovo izpoved potrdile tudi zaslišane priče, pa tudi listinski dokazi, še zlasti pa dopisa C. d.o.o. z dne 11. 3. 1997 in z dne 7. 4. 1997, ki se nahajata v prilogah A75 in A76 ter odločbi ZPIZ z dne 2. 12. 2014 in z dne 9. 12. 2014 v prilogah A91 in A90.

21Dokazno podprte, temelječe na dopisih C. d.o.o. z dne 11. 3. 1997 in z dne 7. 4. 1997 (prilogi A75 in A76) ter na odločbah ZPIZ z dne 2. 12. 2014 in z dne 9. 12. 2014 (prilogi A91 in A90), s katerima je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, in s tem povsem pravilne so tako dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku, ki pred odhodom v zapor ni bil zaposlen, s strani podjetja C. d. o.o. obljubljena zaposlitev za nedoločen čas, ki pa ni bila realizirana zaradi tožnikovega odhoda v pripor, zato je povem na mestu tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka (nezakonitega odvzema prostosti oziroma neupravičene obsodbe), v obdobju od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 (ko je bila družba C. d.o.o. izbrisana iz registra) pridobival zaslužek z zaposlitvijo pri podjetju C. d.o.o.

22Dokazno podprte, temelječe na izpovedi tožnika in prič, zaslišanih v postopku, pa so tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se po prihodu iz zapora tožnik, ki je sicer iskal zaposlitev, ni mogel zaposliti, saj ga noben delodajalec ni hotel sprejeti na delo, ko je izvedel, da je bil obsojen, ter da po prihodu iz zapora ni mogel opravljati niti občasnih priložnostih del, ki jih je opravljal pred zaporom, saj so se ga vsi izogibali, pa tudi, da je bil za kratek čas zaposlen le v letu 2007, ko je bil v delovnem razmerju za določen čas v družbi A. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dokazati, da se zaradi neupravičene obsodbe tudi po prestani kazni zapora zaradi odmevnosti primera in očitanja zavržnih kaznivih dejanj ni mogel zaposliti in je bil vse do 1. 12. 2016 brezposeln, z izjemo obdobja v letu 2007, ko je bil krajši čas zaposlen v družbi A., s čimer pa je dokazal, da se je dejansko trudil, da bi dobil (in tudi obdržal) zaposlitev, vendar je bil pri tem zaradi prej navedenih razlogov neuspešen, zato se za povsem neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je dokazni postopek pokazal, da tožnik sploh ni iskal zaposlitve.

23Sodišče prve stopnje je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo (132. člen OZ), ko je zaključilo, da je tožnik uspel dokazati, da bi brez škodnega dogodka (odvzema prostosti, pripora oziroma zapora zaradi neupravičene obsodbe) dobil zaposlitev in pridobival zaslužek v celotnem vtoževanem obdobju in da mu je zato tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nastalo škodo iz naslova izgubljenega zaslužka. Tožena stranka v pritožbi povsem pravilno izpostavlja teoretična in praktična izhodišča, ki jih je oblikovala sodna praksa pri presoji upravičenosti do povračila škode iz naslova izgube na zaslužku. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije⁵ in sodne prakse⁶ zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslužka iz tega naslova, ki ga pred škodnim dogodkom oškodovanec še ni opravljal oziroma pridobival. Za tak primer pa gre tudi v obravnavani zadevi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi se tožnik, če ne bi bil priprt oziroma zaprt, zaposlil v podjetju C. d.o.o., to pa pomeni, da bi po ″normalnem teku stvari″ pridobival dohodek in sicer v obdobju od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 (ko je bila družba C. d.o.o. izbrisana iz registra) z zaposlitvijo pri tem podjetju, kasneje pa pri kakšnem drugem delodajalcu, saj je ugotovilo, da se tožnik kasneje po prihodu iz zapora, razen za kratek čas v letu 2007, ni mogel zaposliti iz razloga, ker ga noben delodajalec ni hotel sprejeti na delo, ko je izvedel, da je bil obsojen, po prihodu iz zapora pa ni mogel opravljati niti občasnih priložnostih del, ki jih je opravljal pred zaporom, saj so se ga vsi izogibali.

24Tožena stranka šele prvič v pritožbi izraža svoje pomisleke glede možnosti tožnikove zaposlitve za polni delovni čas, ki jih utemeljuje tudi s sklicevanjem na njegovo kasnejšo (od 1. 12. 2016) zaposlitev za krajši delovni čas – 20 ur tedensko. Te pritožbene navedbe tako predstavljajo nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), saj tožena stranka ni navedla nobenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče prvim svoji odločitvi ne more upoštevati in se do njih tudi ne bo posebej opredeljevalo.

25Ker ima delavec, ki dela polni delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač (v nadaljevanju: ZDMPNU)) oziroma kasneje v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (v nadaljevanju: ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, ki jo določa isti zakon, je ob pravilni uporabi materialnega prava povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 35. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožniku iz naslova izgube na zaslužku v celotnem vtoževanem obdobju (od 15. 4. 1997 do28. 1. 2002, od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 in od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016) zaradi neutemeljenega odvzema prostosti in neupravičene obsodbe nastala škoda (vsaj) v višini vsakokratne minimalne plače, določene z zakonom, ki znaša za celotno vtoževano obdobje glede na neto zneske minimalne plače v posameznih obdobjih, kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v točki 34. obrazložitve izpodbijane sodbe in niso pritožbeno izpodbijani, skupaj 122.127,88 EUR neto.

26Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko ji je naložilo obveznosti obračunati, plačati in odvesti davke od prisojene odškodnine iz naslova izgube na zaslužku. Tudi odškodnina za izgubljeni zaslužek je namreč, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v skladu s 5. točko 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) obdavčljiva in se od nje plača dohodnina, pri čemer mora obračun akontacije in plačilo izvršiti v skladu s 127. členom ZDoh-2 izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena stranka⁷.

27Delno pa so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri določitvi njene obveznosti obračunati, izplačati in odvesti prispevke od prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka. Obremenitev odškodnine s prispevki je namreč utemeljena le v primeru, ko pride do izgube dohodka iz redne zaposlitve⁸. Ker je bila tožniku za obdobje od 15. 4. 1997 do 28. 1. 2002 z odločbama ZPIZ priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja, je njegov status zavarovanca v tem obdobju izenačen s statusom delavca z redno zaposlitvijo, kar pomeni, da za to obdobje v skladu z določili Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju: ZPSV) v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka obstaja tudi obveznost obračunati, izplačati in odvesti prispevke. V skladu s 1. odstavkom v zvezi s 6. odstavkom 6. člena ZSVP je v tem konkretnem primeru zavezanec za plačilo prispevkov tožena stranka, ki je izplačevalec tega dohodka v obliki odškodnine. V preostalem vtoževanem obdobju (od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 in od 16. 11.2008 do 30. 11. 2016) pa prisojene odškodnine ne predstavlja izguba na zaslužku iz redne zaposlitve, saj tožnik v tem obdobju ni bil v delovnem razmerju, niti mu ni bil za to obdobje priznan status zavarovanca iz delovnega razmerja, zato toženi stranki za to obdobje od prisojene odškodnine ni mogoče naložiti tudi obveznosti obračunati, izplačati in odvesti prispevke. Pritožbi tožene stranke je bilo zato potrebno v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo v točki II./3. v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora obračunati, plačati in odvesti tudi prispevke od vsakokratne minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 29. 1. 2002 do 31. 10. 2007 ter od 16. 11. 2008 do 30. 11. 2016 v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremeniti tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (1. alineja točke I. izreka te sodbe). V preostalem delu pa je zaradi njene neutemeljenosti pritožbo tožene stranke v skladu s 353. členom ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo (točka II. izreka te sodbe).

28Tako tožnik kot tudi tožena stranka sta stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijala le zaradi zatrjevane napačnosti odločitve o glavni stvari. Ker je bila s to sodbo pritožbenega sodišča spremenjena le odločitev glede stranskih terjatev tožeče stranke (po pritožbi tožnika glede zavrnilnega dela zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za izgubljeni zaslužek in po pritožbi tožene stranke glede obveznosti obračunati, izplačati in odvesti prispevke od prisojene odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka), ne pa tudi o glavnem delu zahtevka, sprememba odločitve na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje nima nobenega vpliva, saj ne spreminja uspeha tožnika v tem postopku, zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ni posegalo.

29Ker sta tožnik in tožena stranka s pritožbama uspela le glede stranskih terjatev, ne pa tudi glede odločitve o glavni stvari, ki sta jo sicer prav tako pritožbeno izpodbijala, se v zvezi z odločanjem o povračilu pritožbenih stroškov šteje, da s pritožbo nista uspela, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (tožnik tudi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke).

¹ Prvotno je tožnik od pravnomočnosti sodbe zahteval tudi plačilo rente v višini vsakokratne objavljene minimalne zajamčene plače v RS v višini 763,06 EUR bruto do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vendar tega zahtevka potem, ko se je dne 1. 12. 2016 zaposlil, ni več uveljavljal.
² Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Določbe ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017), ki dopustnost navajanja novih dejstev in dokazov razširjajo na primere, ko sodišče presodi, da dopustitev navedenega ne bi zavlekla reševanja spora (66. člena ZPP-E, ki novelira besedilo 286. člena ZPP), v konkretnem primeru niso uporabljive, ker se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, takšen pa je tudi ta konkretni postopek, konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu določeno drugače (125. člen ZPP-E).
⁴ Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2207/2017 z dne 24. 1. 2018.
⁵ Glej Plavšak, N., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 950.
⁶ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015
⁷ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 361/2010 z dne 5. 3. 2014 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1962/2018 z dne 20. 2. 2019.
⁸ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016.