542. člen ZKP

Kazenski postopek se sicer ni končal z obsodbo tožnika (obtožba je bila zavrnjena), vendar pa je toženka dokazala, da je razloge za odreditev pripora povzročil tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem (begosumnostjo) in je zato pravico do odškodnine izgubil. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je bil seznanjen z zakonsko obveznostjo sodelovanja v kazenskem postopku, odzivanja na vabila sodišča in sporočanja sprememb naslova. Ker teh obveznosti ni izpolnil, je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil situacijo, ko sodišče za zagotovitev njegove prisotnosti ob neuspešnih milejših ukrepih ni imelo na voljo druge možnosti kot odreditev pripora.

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

V primerjavi z zadevami, s katerimi je sodišče opravilo primerjavo, in v katerih je bila prisojena odškodnina v višini med 0,033 in 0,047 povprečne neto plače na dan, pritožnik pred tem ni bil v priporu ali zaporu niti ni bil obsojen. V drugih zadevah, dostopnih v sodni praksi, v katerih so bile odškodnine prisojene v zneskih nad 0,06 povprečne neto plače na dan, pa so bile posledice bodisi v družinskem življenju bodisi v okrnitvi ugleda intenzivnejše. Navedeno utemeljuje zvišanje odškodnine na 40.000 EUR (kar predstavlja približno 0,05 povprečne plače na dan). Odškodnina za izgubljeni dohodek zaradi neutemeljenega pripora ni izvzeta iz obveznosti plačila davka na dohodek. Odškodnina za izgubljeni zaslužek mora biti po višini taka, da bo oškodovancu omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan, zapis v izreku, da je toženka dolžna od prisojenega zneska obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto zneske, pa je zmoten.

Dolžnikova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ni izvzeta iz stečajne mase v postopku osebnega stečaja, saj se ne nanaša na predmete in prejemke, ki so po 79. in 101. členu ZIZ izvzeti iz izvršbe oziroma na katere je po 102. členu ZIZ izvršba omejena (389. člen ZFPPIPP). Čeprav je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo zadoščenje in je nepremoženjska škoda strogo osebne narave, to še ne utemeljuje sklepanja, da je takšna odškodninska terjatev (vselej) izvzeta iz pravnega prometa oziroma da je ni dopustno odstopiti s pogodbo (417. člen OZ). Ker se odškodnina izraža v premoženjski vrednosti, to nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Presoja, ali je takšna terjatev lahko predmet odstopa, pobota in izvršbe (in dedovanja), je zato odvisna od vprašanja, ali oziroma kdaj se je v zadostni meri materializirala, da je izgubila osebno naravo in postala premoženjska. Takšno pretvorbo terjatve za povrnitev nepremoženjske škode je predvidel tudi zakonodajalec, ki pa jo je vezal (šele) na priznanje s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom (184. člen OZ). Ustavno sodišče je presodi

Sodišče je napačno, kot to pravilno izpostavlja pritožba, ugotovilo dejansko stanje glede nekaterih drugih okoliščin, in sicer v delu, da se tožnik zoper bivanjske razmere ni nikoli pritoževal, prav tako pa zmotno ni upoštevalo, da v času pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela; ta je bila podana le v času pripora v ZPMZKZ Celje. Upoštevaje po tožeči stranki neprerekane trditve, ki jih je postavila toženka že tekom postopka na prvi stopnji, da je tožnik, priprt 12. 5. 2009, pripor do 16. 5. 2009 prestajal v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje (ZPMZKZ Celje), nakar je bil premeščen v pripor v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor), kjer se je nahajal do 15. 10. 2010, medtem ko je ponovno odrejeni pripor od 4. 11. 2010 do 2. 3. 2011 prestajal v ZPMZKZ Celje, pri čemer so bile okoliščine razmer v priporu primerljive, ob tem, ko se med pravdnima strankama ni izkazalo za sporno, (1) da tožnik v času prestajanja pripora v ZPKZ Maribor ni podal nobene prošnje za opravljanje dela, kot tudi, (2) da se v času pripora ni pritoževal nad bivanjskimi razmerami, pritožbeno sodišče odpravlja prvostopno kršitev neupoštev

Vsebinski aspekt proste dokazne ocene je obče oziroma objektivno sprejemljiv, če je sprejemljiv "za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana z njo utemeljena sodna odločba". Ob upoštevanju časovnih predpostavk - dejanja bi naj bila storjena med 24. do 26.1.2022; prepoznava je bila opravljena 1.2.2022 - in okoliščin, da je tožnik že večkrat bil v kazenskih postopkih in da je uživalec mamil, v tem času pa se je nahajal tudi v kletnih prostorih (prepoznal ga je A. A.), četudi je stanovalec tega bloka, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zadoščeno dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Razlaga materialnopravne predpostavke "brez zakonskega razloga" (odvzeta prostost) mora temeljiti na takšnih okoliščinah, ki utemeljujejo odškodninsko predpostavko protipravnosti ravnanja državnega organa, kar se opravi s primerjavo standarda ravnanja, ki velja na področju preiskave kaznivih dejanj (abstraktno, objektivno merilo presoje oziroma primerjave). Ravnanje bo torej "zakonito" in s tem izključena protipravnost, če je policija ravnala "lege artis", če je torej upoštevala uveljavljene, strokovne, običajne

Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve. Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji. Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.

Vrhovno sodišče je presojalo pravilnost odločitve glede višine nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku, ker je bil 396 dni v priporu. Presoja izhodiščno temelji na času, ko je bila oškodovancu okrnjena svoboda. Število prebitih dni v priporu zadevo primerjalno torej uokvirja. Od tu dalje pa je treba ta čas še dodatno napolniti z individualnimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera. Posebnost primera je zlasti tožnikov strah pred brezpravjem, ki ga je preveval več kot eno leto. Oškodovancu je namreč grozilo, da bo izročen Belorusiji. To je okoliščina, ki je pritožbeno sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Enako velja glede kršitve tožnikovega dostojanstva ob samem prijemu. Tožnik je bil aretiran na mejnem prehodu v pričo žene in otrok, ko mu je policist brez izzvanega razloga meril s pištolo v glavo. Vrhovno sodišče je upoštevaje celovite dejanske ugotovitve opravilo materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine ter naposled prisojeno odškodnino v izpodbijani sodbi znatno zvišalo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnik nima pravice do povrnitve škode v skladu z določbami 542. člena Zakona o kazenskem postopku, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost?

Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP). Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.

Utemeljena je pritožbena graja, da mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke ne daje podlage za zaključek, da je tožnik upravičen do posebne oblike škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka pravilno opozarja na ustaljeno sodno prakso, da se zaradi neutemeljenega pripora tožniku prisodi enotna odškodnina, le izjemoma pa lahko nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko škode. Vendar morajo biti za odmero samostojne odškodnine izkazane utemeljene okoliščine.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji obsega pravno priznane škode na podlagi XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo aktivno legitimacijo tožniku - fizični osebi za škodo nastalo kapitalski družbi, katere edini družbenik je, čeprav ima kapitalska družba svojo pravno subjektiviteto ter sama ni vložila odškodninskega zahtevka v zvezi s škodnim dogodkom.

Tožnik je bil tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost vzeta (tretji odstavek 542. člena ZKP). Tožnikovo ravnanje, ko sodišču ni sporočil pravega naslova bivanja in se vabilom sodišča tudi ni odzival, je potrebno šteti za nedovoljeno ravnanje, ki je imelo upravičeno za posledico odreditev pripora s tiralico. Tožnik je na predobravnavnem naroku zamolčal, da dela v Franciji, navajal je, da je brezposeln, zato je sodišče utrdil v prepričanju, da je begosumen in da ni nobenega zagotovila za tožnikovo prostovoljno navzočnost v nadaljevanju postopka. Neutemeljeno je tako sklicevanje tožene stranke, da tega ni storil namerno. Razlog odreditve pripora pa tudi kasneje ni prenehal, kar izhaja tudi iz odločb sodišča prve in druge stopnje v kazenskem postopku. Dejstvo, da se je tožnik po odpravi pripora potem glavnih obravnav udeleževal in se jim ni izmikal, pa še ne pomeni, da s svojim predhodnim ravnanjem ni povzročil, da mu je bil odrejen pripor. Ker bivanjske razmere v priporu niso bile neznosne ter tožnikovo trpljenje ni presegalo trpljenja, ki izvira iz samega dejstva prestajanja pripora oziroma zapora, je bil tožnikov tožbeni za

Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda, vendar pa v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičenega pripora in neupravičene obsodbe. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča o javnopravnih obremenitvah izplačil, tudi zato, ker se s tem posega v pristojnost upravnih organov.

Tožena stranka priznava, da je tožnik 62 dni neupravičeno prestajal zaporno kazen, zato mu je država dolžna plačati odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Pritožbeni očitki glede krivde za neupravičeno prestajanje zaporne kazni so zato irelevantni.

Revizijsko stališče, da je pravno nepomembno, ali je "obdolženec bežal pred organi kazenskega pregona", ali pa je "bežal pred oškodovancem kaznivega dejanja", češ da gre v obeh primerih za "obdolženčevo subjektivno dojemanje okoliščin in razlogov, ki so pri njem povzročili odločitev za beg in povračili razlog begosumnosti", je že v izhodišču napačno. Temelji namreč na premisi, da je vsakršen razlog, zaradi katerega je odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, hkrati že "nedovoljeno ravnanje" obdolženca - saj da sicer iz tega razloga pripor sploh ne bi bil odrejen. Posplošenje takega stališča bi pomenilo, da v primerih, ko je bil pripor odrejen iz razloga begosumnosti, obdolženec nikoli ne bi bil upravičen do odškodnine po prvi točki prvega odstavka 542. člena ZKP. Standard "nedovoljenega ravnanja" iz tretjega odstavka tega člena bi bil namreč izpolnjen že s samim pripornim razlogom (begosumnost).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zoper tožnika utemeljeno odrejen pripor in hišni pripor iz razloga begosumnosti. Zato je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, uporabilo tretji odstavek 542. člena ZKP in tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Tožnik je bil res iz pripora v Dominikanski republiki prepeljan v pripor v Sloveniji na svojo željo, očitno, kot gre razbrati iz njegove izpovedbe, zaradi neznosnih razmer v priporu v Dominikanski republiki, a navedeno ne pomeni, da se je vrnil prostovoljno. O prostovoljni vrnitvi bi bilo mogoče govoriti, če tožnik v Dominikanski republiki ne bi bil priprt in izgnan, ampak bi tam zakonito bival in bi se vrnil v Slovenijo ter sodeloval v kazenskem postopku brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov (prisilna privedba, mednarodna tiralica, ENPP, pripor, hišni pripor).

Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost. Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP do povrnitve škode nima pravice tisti kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil da mu je bila odvzeta prostost.