6. člen ZPSV

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

Uradni podatki izkazujejo tožnikovo zavezanost za obvezne prispevke, medtem ko tožnik v upravnem postopku in tudi v tožbi ne izkaže, da bi zaradi zatrjevanega zavarovanja v tujini pri pristojnih organih dosegel ali vsaj zahteval odjavo ali spremembo podatkov o svojem položaju zavezanca za prispevke.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali odločitev davčnega organa o odmeri prispevkov za zdravstveno varstvo in poškodbe pri delu na drugi pravni podlagi (tj. na temelju statusa zavarovanca z naslova lastništva družbe z omejeno odgovornostjo), čeprav je bilo zavezancu predhodno priznano kritje teh prispevkov na podlagi drugega zavarovalnega statusa, pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj? 2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko je opustilo izvedbo glavne obravnave, poseglo v pravice iz 22., 23.. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP in posledično onemogočilo uresničevanje pravice strank upravnega postopa do dokazovanja dejstev s pričami?

Ni spora, da družba A. d.o.o. ni izbrisana iz poslovnega registra, da se sedaj nad njo vodi postopek stečaja in da je tožnik v poslovnem registru vpisan kot družbenik, do začetka stečajnega postopka (14. 6. 2018) pa tudi kot direktor navedene družbe. Spora pa tudi ni, da je tožnikova lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva navedene gospodarske družbe, v kateri je hkrati poslovodna oseba v obdobju od 1. 4. 2016 dalje, za poln zavarovalni čas 40 ur na teden, ugotovljena s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik kot zavezanec za obdobje od 1. 4. 2016 do 31. 10. 2017 ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost, odločitev v zadevi ni mogla biti drugačna.

Glede na to, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe uradna evidenca davčnega organa ključen in hkrati tudi edini dokaz, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba glede temelja tožnikove obveznosti, bi bilo treba tožniku omogočiti seznanitev s tem dokazom in prisostvovanje pri njegovi izvedbi ter mu o tem dati možnost izjave, še zlasti glede na to, da tožnik temelj svoje obveznosti osporava. Izpodbijana odločba navaja, da iz uradne evidence davčnega organa izhaja, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje za prispevke za socialno varnost v skladu zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 in 16. členom ZPIZ-2), niso pa opisane okoliščine, na podlagi katerih se ugotavlja temelj (zavarovalno razmerje) za preostale prispevke, ki se tožniku nalagajo (za obvezno zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni), pri čemer glede prispevkov za primer brezposelnosti niti ni navedena pravna podlaga.

V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslu

Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 7. 2. 2014 dalje in po kateri se mu od tega dne prizna invalidska pokojnina je bila izdana dne 21. 9. 2016 in torej po izdaji izpodbijanih odločb in pred izdajo odločb o zavrnitvi pritožbe. Tožnik je s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani seznanil finančni urad, ki je v tej zvezi opravil poizvedbo pri ZPIZ. Da bi bil tožnik s poizvedbo in odgovorom zavoda seznanjen, iz podatkov spisa ne sledi, tožena stranka, ki je s sodbo, poizvedbami in odgovorom ZPIZ-a bila (oziroma bi morala biti) seznanjena, pa se v svojih odločbah v dejanskem in pravnem pogledu ne izreče o vplivu navedene sodbe na v pritožbenem postopku sporno zavarovalno podlago, ki jo izkazuje davčni register.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdane na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik že iz tega razloga v tem postopku ne more biti uspešen z navedbo, da v obravnavanem obdobju ni bil vpisan v register samozaposlenih v kulturi, torej s prerekanjem dejanskega stanja, na katerem temelji pravnomočna odločba ZPIZ-a z dne 25. 8. 2015.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Za določitev zavarovanca in zavezanca za palčilo prispevkov je relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, za kar gre v obravnavani zadevi.

Za določitev statusa zavarovanca za plačilo prispevkov je relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdanih na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik ne more biti uspešen z ugovori, ki se nanašajo na zavarovalno podlago po določbah ZPIZ-1. Vendar pa po presoji sodišča ob navedenem ni mogoče spregledati navedbe tožnika, da je bil v obravnavanem obdobju na podlagi odločb Centra za socialno delo prejemnik denarne socialne pomoči, in, kot izhaja iz tožbi priložene vloge z dne 20. 11. 2013, s katero je odgovoril na poziv davčnega organa k predložitvi obračuna prispevkov za leto 2012 upravičen tudi do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Davčni organ se v izpodbijanih odločbah o zatrjevanem o obstoju z upravnimi odločbami priznane (druge) podlage za zdravstveno zavarovanje ne izreče niti v dejanskem niti v pravnem pogledu.

Poslovodne osebe, ki so hkrati družbeniki enoosebnih družb, kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi niso zavarovane na podlagi delovnega razmerja v svoji družbi. Edini družbenik, ki je hkrati poslovodja, tako ne more biti zavarovan kot poslovodna oseba, temveč se zavaruje kot samozaposlena oseba po zavarovalni podlagi 040. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi, na katere se sklicujeta davčna organa v svojih odločbah, vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik – poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička.

Tožena stranka je dokazala, da je tožniku v spornem obdobju v celoti izplačala pripadajoče plače, ki so se delavcem izplačevale v gotovini „na roke“, dobljeno proti podpisu izjav o prejem plače. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo plač v spornem obdobju ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pri

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člen

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se

Odločitev sodišča je materialno pravno nepravilna, ker je v izreku sodbe toženo stranko zavezalo k izplačilu skupnega neto zneska plač, ter ji naložilo, da na navedeni neto znesek obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke. Delavcu ni mogoče prisoditi plač (ali nadomestil plače) v neto zneskih, ampak le v bruto zneskih.

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov – plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Iz podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS, izhaja, da je imel tožnik v obdobju, za katerega so mu z izpodbijanimi odločbami odmerjeni prispevki, status zavarovanca kot lastnik zasebnega podjetja. Glede na zakonsko ureditev zavarovalne podlage je za odločitev odločilen vpis tožnika v poslovni register Republike Slovenije kot lastnika zasebne družbe. Tožnik sicer ugovarja, da je bil v navedenem obdobju v delovnem razmerju, vendar iz listin oziroma dokazil, ki jih je predložil v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb, ne izhaja, da bi imel v tem obdobju status zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.