2. člen ZMinP

Če bi toženka res pri vrednotenju delovnega mesta prodajalec v osnovni plači upoštevala manj ugoden pogoj dela, to je delo v popoldanski izmeni, bi se moral ta vrednoteni element na nek način odražati tudi v višini osnovne plače.

Tožnica s pritožbenimi navedbami, da dejstvo o njeni invalidnosti III. kategorije izhaja iz predloženih dokazov in bi ga zato moralo sodišče upoštevati, ne more biti uspešna, saj pomanjkljivih trditev s predloženimi dokazi ni mogoče nadomeščati. V tožbi tožnica ni zatrjevala, da je invalid III. kategorije, posledično tega dejstva sodišče pri odločanju o njenih zahtevkih utemeljeno ni upoštevalo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici plačo obračunala in izplačala skladno z določbami ZMinP. V znesek minimalne plače, ki je v letu 2017 znašala 804,96 EUR bruto, je pravilno vštela pogodbeno dogovorjeno plačo za redno delo v bruto znesku 603,00 EUR, nadomestilo plače zaradi odsotnosti na praznik, dodatek za delovno dobo (minulo delo) in dodatek do minimalne plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 7. člena Kolektivne pogodbe, po katerem delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom pripada najmanj v višini 3,56 EUR za vsak dan prisotnosti na delu, in podatkov o prisotnosti na delu, ki jih tožnica ni obrazloženo prerekala, pravilno zaključilo, da so ji bili stroški za prehrano med delom povrnjeni v pravilni višini.

Toženka se zavzema za to, da bi se njen odgovor na tožbo štel za pravočasnega, saj z zatrjevanjem prevzema sodnega pisanja s strani napačne (pravne) osebe pravzaprav uveljavlja upravičen vzrok za zamudo roka za odgovor na tožbo, kar pa bi lahko dosegla kvečjemu z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje (s tem, da je sodna praksa s tem v zvezi glede presoje zapletov, ki nastanejo na naslovu prevzemnika pisanj, zelo stroga) in ne na podlagi pritožbe zoper zamudno sodbo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima delavec, ki pri delodajalcu v Republiki Sloveniji dela poln delovni čas, v skladu z 2. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP) pravico do plačila za opravljeno delo najmanj v višini minimalne plače, določene v skladu s tem zakonom. Sodišče prve stopnje je zato tožniku za mesece, v katerih je prejel plačilo za delo v manjšem znesku od v relevantnem obdobju zakonsko določene minimalne plače, utemeljeno prisodilo obračun ustreznih razlik v plači in izplačilo neto razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo za mesece, za katere mu je prisodilo že razliko v plači do minimalne plače. V skladu z v vtoževanem obdobju veljavnim ZMinP se namreč dodatek za delovno dobo všteva v minimalno plačo. Določba 1. člena Zakona o spremembah Zakona o minimalni plači (ZminP-B), da se dodatki, določeni z zakoni in drugimi predpisi ter s kolektivnimi pogodbami, ne vštevajo v minimalno plačo, se bo pričela uporabljati šele s 1. 1. 2020.

V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslu

Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili. Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamče

Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ni ustrezno uskladil, je mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z veljavnim ZMinP. Ob uporabi 2. in 3. odstavka 31. člena ZZVZZ glede na vzrok in trajanje začasne zadržanosti z dela osnova za odmero nadomestila za čas začasne zadržanosti ne more biti manjša od minimalne plače. Ker toženec pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov o odmeri nadomestila med začasno zadržanostjo od dela zaradi poškodbe pri delu materialnega prava ni pravilno uporabil, saj je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ uporabil tako, kot se glasi, čeprav bi moral namesto zajamčene plače upoštevati minimalno plačo, in je sporno nadomestilo odmeril od osnove, od katere so bili plačani prispevki, ki je nižja od minimalne plače, je pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Delodajalec mora izplačati delavcu plačo skladno z določili ZDR, veljavne KP in upoštevaje tudi določila ZMinP, ki sicer ureja socialno varnost zaposlenih delavcev. Tako izplačana plača za poln delovni čas ne more biti nižja od minimalne plače, delavec ki dela krajši delovni čas pa ima pravico do sorazmernega dela minimalne plače.