127. člen ZDoh-2

Odmera akontacije dohodnine od pokojnine, ki jo je tožnik prejemal od tujega izplačevalca, ni skladna s temeljnimi načeli davčnega postopka (to je načelom davčne pravičnosti, načelom materialne resnice ter načelom sorazmernosti), ki jih je pri odmeri davkov dolžan upoštevati davčni organ. Za odločitev v obravnavani zadevi je namreč bistveno, da je organ ob izdaji izpodbijane odločbe razpolagal z vsemi podatki, ki so ključni za ugotovitev tožnikove pričakovane dohodninske obveznosti na letni ravni. Te podatke (o predvidenih skupnih dohodkih zavezanca, prejetih od posameznih izplačevalcev) mora davčni organ upoštevati že pri odmeri akontacije dohodnine med letom. V času izdaje izpodbijane odločbe je namreč davčni organ lahko vnaprej z zadostno stopnjo verjetnosti predvidel, da tožnik tudi v letu 2020 (tako kot v preteklih letih) glede na svoje redne in pričakovane dohodke dohodnine na letni ravni ne bo dolžan plačati.

Tožnica je v obravnavanem obdobju prejemala pokojnino od dveh izplačevalcev, slovenskega in tujega, pri čemer je bila pokojnina, prejeta v Sloveniji, višja od pokojnine, ki jo je prejela iz tujine. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da dohodki od tujega izplačevalca niso izplačani s strani glavnega delodajalca. Glavni delodajalec je na podlagi drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Davčni organ je akontacijo dohodnine tožnice odmeril v skladu s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2.

Prvostopno sodišče je v odločitvi, glede na izrek pod točko II, pritrdilo tožeči stranki v njenih trditvah o izpadu dohodka in višini izpada, temelječih na plačilnih listah in izjavi delodajalca, ter toženi stranki naložilo plačilo zneska 3.027,65 EUR bruto, z obveznostjo, da od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplača neto znesek. V razlogih izpodbijane sodbe je sprejeto odločitev glede obsega izplačila tožniku v neto znesku tudi obrazložilo. Vendar obrazložitev zajema (sicer pravilne) razloge le glede tožničine obveznosti plačila davkov od bruto zneska po Zakonu o dohodnini (Zdoh-2; čl. 127)6, ne vsebuje pa nobenih razlogov glede obveznosti plačila prispevkov iz naslova socialne varnosti po krovnem zakonu, ki je Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), niti po ostalih zakonih s tega področja.

Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda, vendar pa v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičenega pripora in neupravičene obsodbe. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča o javnopravnih obremenitvah izplačil, tudi zato, ker se s tem posega v pristojnost upravnih organov.

Pogodbe o (poslovnem) sodelovanju, ki jih je tožnik za opravljanje zdravstvenih storitev sklepal z zdravniki kot gospodarskimi subjekti, so sklenjene na neveljavni pravni podlagi. Navedene pogodbe civilnega prava so sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, zato se tudi po presoji sodišča ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na z davčnega vidika neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega poslovanja, oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2. Tožnik glede vrste in načina opravljanja storitev po Pogodbah o (poslovnem) sodelovanju, ne ugovarja, da so se na podlagi sklenjenih pogodb opravljale raznovrstne zdravstvene storitve, diagnostični pregledi, dežurstva, pa tudi ne o tem, da so se storitve opravljale v prostorih tožnika, z njegovimi sredstvi, po njegovih navodilih oziroma pod njegovim nadzorom, kar vse kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo iz tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2.

Delavec je upravičen zahtevati plačo v ti. bruto znesku v primeru, če mu ta ni bila izplačana ali mu ni bila izplačana v celoti. Upravičen je zahtevati plačo ali del plače, ne glede na to, ali mu je bil izplačan le neto znesek plače brez odvoda in plačila davkov in prispevkov ali pa so mu bili odvedeni in plačani davki in prispevki, ni pa mu bila plačana razlika - ti. neto plača. Na to ne vpliva okoliščina, da se del plače ne izplača neposredno delavcu in s tem delom ne more razpolagati.

Drži, da so neto zneski, ki bi jih upnik prejel v trenutku zapadlosti (če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi), zaradi drugačne davčne obravnave in posledične nižje davčne obremenitve višji od zneskov, ki jih je prejel ob dejanskem izplačilu (davki se namreč obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila). Vendar pa je treba upoštevati, da so v izvršilnem naslovu zakonske zamudne obresti določene od neto zneskov, kot so upniku priznani in izračunani ob dejanskem izplačilu, torej od zneskov, obremenjenih s 25% davčno stopnjo (jasno je namreč navedeno, da mora dolžnik obračunati bruto zneske, plačati davke in prispevke in nato dolžniku plačati neto zneske z obrestmi). Ker je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, ga mora le še prisilno izvršiti tako, kot se glasi. Širitev pravice do zakonskih obresti od višjega zneska, za kar se zavzema upnik, bi pomenila kršitev opisanega načela, upniku pa bi zakonske zamudne obresti od zneskov, kot bi jih moral prejeti, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, pripadale le, če bi to izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova. V IX. točki izre

Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije dohodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da lahko tožena stranka, ki ni tožnikov delodajalec, akontacijo dohodnine, ki jo mora vplačevati v sistem javnih financ, izračuna po nižji (tj. 20 %) stopnji od tiste, ki je določena v šestem odstavku 127. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2); - ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da se institut povprečenja, ki ga ureja 120. člen ZDoh-2, lahko uporabi pri izračunu stopnje akontacije dohodnine, ki jo mora tožena stranka, ki ni glavni delodajalec tožnika, vplačati v sistem javnih financ.

Ker mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ) mora sodišče oškodovancu prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v bruto znesku.

Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo zaradi izgubljenega dobička oziroma dohodka in tožnica ima prav, da v takšnem primeru pride v poštev v sodni praksi uveljavljano pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve.

Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva - od nje se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, pri čemer pa ne gre le za golo primerjavo neto plače med tožnikom in primerljivim delavcem, kot zmotno meni tožnik. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je tožnik uveljavljal neto znesek, s pomočjo izvedenca pa je ugotovilo, koliko mora toženka dejansko plačati tožniku, po tem ko odvede akontacijo dohodnine. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslu

Ob ugotovitvi, da tožnik kljub predhodni okvari in operaciji hrbtenice v letu 2010 vse do predmetnega škodnega dogodka ni imel nikakršnih težav, ki bi kakorkoli kazale na povezavo z operacijo v letu 2010, niti ni bilo potrebno nobeno dodatno zdravljenje, predhodnih nemih degenerativnih sprememb ni mogoče šteti kot pravno relevantnega sovzroka v škodnem dogodku nastale nepremoženjske škode, zaradi katerega bi bilo potrebno znižati odškodnino. V primeru izvajanja poslovne dejavnosti, ki jo izvajajo zasebniki oziroma samostojni poklici, kakršen je tudi poklic odvetnika, letni podjetnikov dohodek predstavlja letno plačo odvetnika, v breme katere se obračuna dohodnina. Škodo v višini izgubljenega dobička je zato mogoče določiti (kvantificirati) šele po koncu vsakega poslovnega leta za preteklo leto. Njegov izgubljeni dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, to so variabilni stroški. Ali povedano drugače: škoda je enaka dohodku odvetnika, povečanem za fiksne stroške, tj. tiste, ki tožniku nastajajo ne glede na obseg poslovanja.

Razmerje med zdravnikom oziroma zdravstvenim zavodom in pacientom je pogodbene narave in je tako pogodba o zdravstvenih storitvah tista, ki predstavlja temeljno podlago pravic in obveznosti pacienta in zdravnika oziroma zdravstvenega izvajalca. Izjema od pogodbenega načela velja le v primeru nudenja nujne medicinske pomoči, tj. ko je pacient v stanju, ki mu ne dopušča oblikovanja lastne volje.

Za presojo trditev o neustreznosti (s strani sodišča prve stopnje) prisojene odškodnine je poleg (ne)primerljivosti utrpljenih poškodb enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda oziroma njen obseg (intenzivnost) je bil v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljen. Glede okoliščine, da je bil tožnik vsaj 22x na RTG slikanju in 3x na CT preiskavi, je izvedenec poudaril, da je takšno sevanje organizmu škodljivo, in hkrati opozoril na morebiten razvoj karcinoma ter vpliv na spolne celice. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da teh ugotovitev izvedenca v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ne bi smelo upoštevati, češ da naj bi bile posledice zgolj hipotetične, da se do sedaj pri tožniku niso pokazale in da ni izkazano, da se kdaj bodo. Temu pritožbenemu navajanju ni moč pritrditi. Za upoštevanje omenjenih okoliščin v okviru nevšečnosti ni potrebno, da bi škoda že nastala, ampak zadostuje (s strani izvedenca potrjena) možnost nastanka bodoče (dodatne) škode na zdravju oškodovanca. O škodi, ki zapade do konca glavne obravnave, je treba odločiti kot o navadni škodi. Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni doh

1. Tožnik terjatev lahko uveljavlja od obeh solidarnih dolžnikov, glede na določbo prvega odstavka 965. člena OZ pa tudi neposredno od zavarovalnice, pri kateri imata oba solidarna dolžnika sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, ter se zavarovalni vsoti seštevata. 2. V obravnavanem primeru gre pri renti za tujo pomoč za nečisto denarno terjatev, katere višina se ugotavlja po razmerah v času sojenja, na priznani znesek na račun skupnega seštevka obrokov rente na račun tuje pomoči, zapadlih po vložitve tožbe, gredo tožniku zakonske zamudne obresti od zapadlosti posamičnega obroka dalje. 3. V primeru rente za tujo pomoč po končanem zdravljenju gre lahko tudi za situacije, ko so omejene zmožnosti za opravljanje vsakodnevnih opravil, ne nujno zgolj v zvezi z nego, kot zmotno meni pritožnica. 4. Po določbi drugega odstavka 174. člena OZ mora v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. V obravnavanem primeru ne gre za rento zarad

Utemeljeno pa toženka v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri določitvi izplačila odškodnine ni upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dohodek obdavčljiva (5. točka 27. člena ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Pri tem mora obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženka. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljen dohodek v neto znesku.

Zaradi omejene zmožnosti primerjave plač v primerljivih družinskih podjetij, je sodišče upravičeno kot enega izmed kriterijev upoštevalo tudi kriterije za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, sprejete s strani Gospodarske zbornice RS, Združenja delodajalcev in Združenja Manager. Pravica do dela na delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa nujno ne pomeni, da sme biti tožnik na delovnem mestu prisoten le 4 ure, temveč le, da je v dnevu zmožen opraviti le polovico svojih delovnih nalog, ne glede na to, koliko ur je prisoten na delovnem mestu. Odškodnina za izgubljeni dohodek je po Zakonu o dohodnini obdavčljiva in se od nje plača dohodnina. Obračun akontacije mora izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, ki je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku.

Dohodki, doseženi s prodajo zbranega odpadnega materiala, pridobljenega z aktivnostjo zbiranja, pri čemer ne gre za trajno opravljanje te aktivnosti, se obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2.