546. člen ZKP

Bistvo določbe 546. člena ZKP je vzpostavitev pravnega stanja, ki bi ga le ta uživala, če kazni zapora ne bi bilo in bi bila lahko v tem času zaposlena ali samozaposlena oziroma bi bila delovno aktivna. Tudi Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da odškodnine za izgubo delovne dobe ni mogoče dati drugače kot na način, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. Slednje je mogoče realizirati le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se vplačajo tudi ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v kolikor bi zakonodajalec želel s sprejemom ZPIZ-2, dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da se določilo 546. člena ZKP kot specialni predpis uporablja neposredno. Ne glede na siceršnjo vsebino področne zakonodaje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora biti glede na namen določila 546. člena ZKP, le-to upoštevano neposredno, če bo za določeno osebo izpolnjen pravni dejanski stan, kot ga ta člen določa.

Sodišče prve stopnje je zmotno oprlo svojo odločitev na 546. člen ZKP, ki ureja priznanje delovne oziroma zavarovalne dobe. Pravilno materialnopravno podlago predstavlja prvi odstavek 542. člena ZKP, ki (med drugim) določa, da ima pravico do povrnitve škode tudi, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena ali pa je bil postopek ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zavrnjena. Pravno priznana je škoda v času odvzema prostosti sicer zakonitega ravnanja, ki pa postane neutemeljeno potem, ko se kazenski postopek konča na enega od načinov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP. V slednjem primeru je rezultat postopka tisti, ki povzroči, da postane prej zakonit pripor pozneje neutemeljen. Po 1. točki prvega odstavka 542. člena ZKP je odgovornost države objektivna; protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi: 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstv

Upravna pot za uveljavljanje oziroma priznanje odškodnine je določena le v primerih, ko je upravičencu status (bivšega političnega) zapornika priznan (zgolj) s sklepom Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic, posameznik pa uveljavlja odškodnino na podlagi takšnega priznanja.

Tožnik je bil priprt in zaprt v skupnem trajanju 3 leta, 1 mesec in 6 dni. V času sojenja na prvi stopnji, to je maj 2008, je znašala povprečna neto plača 882,94 EUR. Tako se izkaže, da je tožnik v tej zadevi prejel 13,32 povprečnih plač. Ker so podobni primeri bistveno višji, je bilo treba prisojeno odškodnino 10.000,00 EUR zvišati kar za 5-krat, tako da sedaj znaša primerna odškodnina namesto 50.000,00 EUR oziroma zvišano za 40.000,00 EUR. Kot je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče, je pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe določena sicer v ZOR, razen kolikor je določena v ZKP.

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile navedenega pravnega sredstva.

Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti se v sodni praksi praviloma določa kot enotna odškodnina za eno obliko škode. Toda v primeru dodatne škode, ki se kaže v duševnem trpljenju zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, se prisodi odškodnina tudi za to obliko škode.

145. člen ZIKS je glede na določbe ZOR o neupravičeni pridobitvi specialni predpis. ZIKS ureja vrnitev premoženja v naravi, če pa ta ni možna, vrnitev njegove vrednosti. Vrnitev v naravi je lahko popolna ali delna. Za delno vrnitev gre tudi tedaj, ko je vrnjena stvar poškodovana ali delno uničena. V takšnih primerih je potrebno kombinirati fizično (delno) vrnitev s plačilom vrednosti za preostali (uničeni ali poškodovani) del. Občina ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi neopravičene obsodbe (kolikor izpadla najemnina predstavlja izgubljeni dobiček). Povrnitev te škode ureja zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju (541. do 549. člen ZKP). Zanjo bi bila, če bi bili izpolnjeni v navedenih členih ZKP določeni pogoji, odgovorna država in ne občina.