134. člen ZDR-1

Odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja v času delovnega razmerja, ko je delavec v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. Odpravnina je kogentno določena pravica iz delovnega razmerja, ki se ji tožnica z dogovorom z dne 30. 3. 2020 ni mogla pravno veljavno odpovedati.

Ker tožena stranka ni dokazala, da je bila izbira tožnice kot presežne delavke opravljena na podlagi objektivnih, preverljivih in nediskriminatornih meril ter ker ni dokazala, da invalidnost pri tej izbiri ni igrala nobene vloge, poslovni razlog ne more predstavljati zakonite podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če se delo še naprej opravlja in delodajalec zanj zaposluje nove delavce, ni mogoče šteti, da je potreba po tem delu prenehala. Dejstvo, da delodajalec v času odpovednega roka zaposluje druge delavce za opravljanje dela, ki bi ga ob ustrezni prilagoditvi lahko opravljala tožnica kot delovni invalid, kaže na to, da odpoved tožnici ni bila neizogibna posledica poslovnih razmer, temveč rezultat selektivne odločitve, ki je temeljila na tožničini invalidnosti. Ko gre za delovnega invalida je delodajalec dolžan najprej izčrpati vse možnosti ohranitve zaposlitve, odpoved iz poslovnega razloga ali razloga invalidnosti pride v poštev šele, ko je dokazano, da dela ni mogoče zagotoviti niti v prilagojeni obliki.

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.

Tožba je sklepčna, ker iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka, da je podlaga za izdajo zamudne sodbe dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi in tudi, da dejstva, ki jih s tožbo zatrjuje tožnik, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil. Glede na to, da toženka na tožbo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik ni prejel vseh pripadajočih plač in ker tožnikove navedbe o dogovoru za plačilo 2.500,00 EUR neto mesečno niso neskladne s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, zato je pravilno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo premalo izplačanih plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo razlike v plači in razlike v plačilih obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas nezakonite premestitve, torej za nazaj, je vložil šele 5. 12. 2022. Zato so skladno z 202. členom ZDR-1 zastarale tiste terjatve - razlike v plači in prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so zapadle v plačilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in skladno s prvim odstavkom 347. člena OZ tudi tiste obresti, ki so se natekle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (zaradi zadržanja zastaranja v času epidemije Covid-19 sta se oba roka podaljšala še za 136 dni). V času epidemije Covid-19 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan.

Toženka da ni izpolnila svoje obveznosti iz 131. člena ZDR-1 in tožnici ni izplačala regresov za leta 2018, 2021 in 2022, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno (delno) ugodilo zahtevku iz tega naslova. Tožnica se kot delavka ni mogla veljavno odpovedati dodatku za delovno dobo, saj gre za zakonsko določen del plače, ki je stalen in obvezen (129. člen ZDR-1). Izplačilo dodatka za delovno dobo je zakonska obveznost, ki se ji tožena stranka kot delodajalec oziroma njen direktor ne more izogniti, zlasti ne z izpovedjo, da ni bil opozorjen, da se dodatek ne izplačuje oziroma da niti ni vedel za obveznost izplačila tega dodatka.

V sklopu operativnega urjenja je treba upoštevati tudi druge podporne dejavnosti vojske, če so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. Ugotovitev morebitne soodvisnosti med izvedbo urjenja in zagotovitvijo podporne dejavnosti ne zadostuje za izvzem podporne dejavnosti iz področja uporabe Direktive, temveč je treba presoditi tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede podporne dejavnosti lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

Na nezatrjevana dejstva sodišče odločitve ne sme opreti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Ker delo tožnika na vajah in terenskih usposabljanjih ni spadalo v okvir pavšalno zatrjevane izjeme iz 1. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19, se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas.

Potem, ko se za zaposlenega izključi možnost javnega prevoza, se priznava le kilometrina. V skladu z določbo panožne kolektivne pogodbe delavcu, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi v višini zgornjega zneska po uredbi. Najkrajša cestna povezava je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 66,4 km v eno smer, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen zgolj do kilometrine za polnih 66 km v eno smer oziroma skupno 132 km.

Tožnik je bil eden od delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri družbi IPS (družbi A., d. o. o.), delo so opravljali pri toženki. Posredovanje delavcev je bilo nezakonito. Družba IPS je poslovala izključno z njo, tožnik je bil vključen v delovni proces toženke. Že navedeno daje podlago za presojo, da je bilo delovno razmerje zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi, in to (ne le za čas dejanskega opravljanja dela, ampak) tudi za čas po prenehanju delovnega razmerja pri družbi IPS; ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj njegovega formalnega delodajalca ni zakonito. Ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki ni bilo zakonito. To je podlaga za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma prisojo denarnega povračila na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Sorazmerni del regresa za letni dopust je vezan na pravico do sorazmernega dela letnega dopusta (četrti odstavek 131. člena ZDR‑1); upoštevaje prvi odsta

Reparacijski zahtevek se praviloma uveljavlja sočasno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma nezakonitosti premestitve. Tožnik je od zapadlosti posameznega mesečnega zneska na plačilni dan dalje imel vse pravne možnosti, da bi zahteval plačilo konkretnih zneskov razlike za čas nezakonite premestitve.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 276/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcu A. d. o. o., ki je imel s toženko sicer sklenjeno podjemno pogodbo za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetje), ki pa se ni izvrševala kot podjemna pogodba. A. d. o. o. je dejansko delovala kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Pokojni tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje pokojnega tožnika s formalnim delodajalcem preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi pokojnemu tožniku za čas, ko j

Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obvezn

Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe n

V pritožbi toženka neutemeljeno vztaja, da naj bi tri oziroma štirimesečna "prekinitev stikov in odnosov med strankama” v času med izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2019 vplivala na obstoj ustega dogovora o mesečni plači v višjem znesku od pogodbeno dogovorjenega (1.250,00 EUR neto oziroma 1.789,80 EUR bruto). Vse tri pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženki so bile sklenjene zvezno, torej brez prekinitev, in sicer pogodba o zaposlitvi z dne 20. 9. 2017 za čas od 21. 9. 2017 do 11. 10. 2019, pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2018 zaradi povečanega obsega za čas od od 1. 7. 2018 do 11. 10. 2019 in pogodba o zaposltivi z dne 10. 10. 2019 za nedoločen čas od 12. 10. 2019 dalje. Zatrjevana "prekinitev stikov", ki ni imela za posledico tudi prenehanja delovenga razmerja med strankama, ni pravno pomembna in ne more vplivati na obstoj ustnega dogovora o višini plače.

ZZUOOP ne ureja zapadlosti dodatka za neposredno delo s pacienti oziroma uporabniki, obolelimi za COVID-19. To pa še ne pomeni, da glede zapadlosti tega dodatka obstaja pravna praznina, oziroma da ni pravne podlage za izplačilo vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Na podlagi prvega odstavka 5. člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZJU veljajo za delovno razmerje tožnika, ki je zaposlen v javnem zavodu, predpisi, ki urejajo delovna razmerja, kolikor ZJU ali drug zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju 126., 127. in 134. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je bila toženka dolžna tožniku pripadajoči dodatek, ki je sestavni del plače, izplačati hkrati z izplačilom vsakokratne plače. Ker ob zapadlosti vsakokratne plače tega ni storila, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.

Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal. Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.