27. člen ZDoh-2

V primerjavi z zadevami, s katerimi je sodišče opravilo primerjavo, in v katerih je bila prisojena odškodnina v višini med 0,033 in 0,047 povprečne neto plače na dan, pritožnik pred tem ni bil v priporu ali zaporu niti ni bil obsojen. V drugih zadevah, dostopnih v sodni praksi, v katerih so bile odškodnine prisojene v zneskih nad 0,06 povprečne neto plače na dan, pa so bile posledice bodisi v družinskem življenju bodisi v okrnitvi ugleda intenzivnejše. Navedeno utemeljuje zvišanje odškodnine na 40.000 EUR (kar predstavlja približno 0,05 povprečne plače na dan). Odškodnina za izgubljeni dohodek zaradi neutemeljenega pripora ni izvzeta iz obveznosti plačila davka na dohodek. Odškodnina za izgubljeni zaslužek mora biti po višini taka, da bo oškodovancu omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan, zapis v izreku, da je toženka dolžna od prisojenega zneska obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto zneske, pa je zmoten.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-26/20-9 z dne 29. 9. 2022 odločilo tudi, da do odprave ugotovljenega neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.

V skladu s 27. členom ZDoh-2 se od odškodnine za nepremoženjsko škodo dohodnina ne plačuje, kar pa ne velja za odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. Za povrnitev premoženjske škode se uporablja načelo popolne odškodnine (primerjaj 169. člen OZ), ki veleva, da se z izplačilom odškodnin na premoženjskem področju oškodovanca vzpostavi premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. To pomeni, da mora odgovorna oseba poleg odškodnine, ki jo oškodovanec dejansko prejme v svoje razpolaganje, v imenu in v dobro oškodovanca ter v svoje breme plačati tudi davčne in druge javnopravne obveznosti, če za izplačano vrsto odškodnine obstaja dolžnost njihovega plačila. Davčna obveznost nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da obveznost plačila davčnega odtegljaja nastane šele, ko dolžnik v korist upnika dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila. V času sodnega odločanja o odškodnini obveznost obračuna in izplačila davčnega odtegljaja v zvezi z odškodnino

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici. Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše

Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja in prispevkov za socialno varnost ter presoja, ali je pravilno, da so bili davčni odtegljaj in prispevki sploh obračunani in plačani, ni predmet civilnega izvršilnega postopka in presega pristojnost izvršilnega sodišča, temveč spada v pristojnost presoje davčnih organov (FURS). Morebitne napake pri izračunu oziroma plačilu davčnega odtegljaja in prispevkov ter posledično vrnitev neutemeljeno oziroma preveč plačane dohodnine in prispevkov, mora upnik zato uveljavljati pri pristojnem davčnem organu po pravilih, ki jih določajo davčni predpisi, morebitno sodno varstvo pa lahko nato uveljavlja v upravnem sporu. V postopku pred davčnim organom v zvezi z odločanjem o vrnitvi preveč oziroma neutemeljeno plačanega davka in prispevkov in ne v civilnem izvršilnem postopku se tako tudi presoja, ali s sodno poravnavo dogovorjena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi odpovedi spada med izjeme od obveznosti plačila dohodnine po 5. točki 27. člena ZDoh-2.3

Za različno davčno obravnavo davčnih zavezancev, ki na podlagi sodbe, sodne poravnave ali izvensodne poravnave prejmejo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, ter davčnih zavezancev, ki jim je na taki podlagi izplačana odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz kakšnega drugega vzroka, ne obstajajo opravičljivi razumni in stvarni razlogi, je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost 5. točke 27. člena ZDoh-2 z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ker izpodbijana sodba temelji na določbi zakona, ki je v neskladju z Ustavo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu tožene stranke v ponovni postopek (prvi odstavek 94. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je dolžan davčni organ revidentki ponovno odmeriti dohodnino za leto 2013, in sicer tako, da pri izračunu davčne osnove ne upošteva izplačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic, saj je to po 5. točki 27. člena ZDoh-2 dohodek, od katerega se dohodnine ne plača.

Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda, vendar pa v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičenega pripora in neupravičene obsodbe. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča o javnopravnih obremenitvah izplačil, tudi zato, ker se s tem posega v pristojnost upravnih organov.

Toženka tudi nespornega dela odškodnine že pred vložitvijo tožbe ni plačala, kar vpliva na pravilen izračun doseženega uspeha pravdnih strank v pravdi.

Drži, da so neto zneski, ki bi jih upnik prejel v trenutku zapadlosti (če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi), zaradi drugačne davčne obravnave in posledične nižje davčne obremenitve višji od zneskov, ki jih je prejel ob dejanskem izplačilu (davki se namreč obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila). Vendar pa je treba upoštevati, da so v izvršilnem naslovu zakonske zamudne obresti določene od neto zneskov, kot so upniku priznani in izračunani ob dejanskem izplačilu, torej od zneskov, obremenjenih s 25% davčno stopnjo (jasno je namreč navedeno, da mora dolžnik obračunati bruto zneske, plačati davke in prispevke in nato dolžniku plačati neto zneske z obrestmi). Ker je po načelu stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano, ga mora le še prisilno izvršiti tako, kot se glasi. Širitev pravice do zakonskih obresti od višjega zneska, za kar se zavzema upnik, bi pomenila kršitev opisanega načela, upniku pa bi zakonske zamudne obresti od zneskov, kot bi jih moral prejeti, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, pripadale le, če bi to izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova. V IX. točki izre

V sodni poravnavi je izrecno zapisano, da gre za plačilo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Odločitev tožnice, da je plačala davke in prispevke, ni temeljila na strokovni odločitvi druge toženke, saj je bil zapis v sodni poravnavi glede na zgoraj ugotovljeno pravilen (šlo je za neobdavčljivo nepremoženjsko škodo) ne glede na to, da ni v celoti sledil zapisu sodne poravnave, saj tudi v primeru, če bi bil dodan zapis iz 3. člena izvensodne poravnave, da vse davke in stroške ali prispevke v zvezi z omenjenim plačilom plača A. A., razen v primeru, če je take davke, stroške in prispevke po zakonu dolžna plačati B. d.o.o., tožnici ne bi bilo treba plačati teh davkov, saj kot rečeno ni zakonske podlage za njihovo plačilo.

Že Vrhovno sodišče je v predhodnih postopkih ugotovilo in sedaj tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je tožničin zahtevek iz naslova nepremoženjske škode po določbah Obligacijskega zakonika in ne Zakona o kazenskem postopku. To pomeni, da 1. točka 27. člena ZDoh v tem primeru ne velja. 27. člen pa našteva taksativno, kdaj se dohodnina ne plača. Davčni predpisi niso takšni, da ko po mnenju sodišča neka odškodnina ni bila posebej omenjena, je moč uporabiti analogijo. 27. člen natančno našteva primere, kdaj se dohodnina ne plača, in sicer za zahtevke za nepremoženjsko škodo po OZ je to urejeno v 5. točki 27. člena ZDoh. Uporaba drugega odstavka 214. člena ZPP je dopustna na podlagi tretjega odstavka 130. člena ZPP-D. Zato pritožbeno sodišče ne more odpirati vprašanj o višini tega tožbenega zahtevka. Ker gre za neprerekana dejstva tudi ne more odločbe razveljaviti ali opraviti o tem glavne obravnave na drugi stopnji. Zato je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava (174. člena OZ in drugega odstavka 214. člena ZPP) pritožbi v tem delu ugoditi in prisoditi zahtevano škodo iz naslova izpadlega dohodka (358. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi opozarja na dolžino post

Iz potrdila družbe izhaja, da je tožnik od 6. 11. 1984 upravičen do izplačila nadomestila za nezgode pri delu za zaposlene v kmetijstvu na podlagi 4-odstotne stopnje delne trajne invalidnosti, ki je za obdobje od 1. 10. 2018 do 31. 12. 2018 znašalo 00,25 EUR. Davčni organ bo zato moral upoštevati, da je tožnik do spornega izplačila bil upravičen in ga je prejemal že v času, ko je še bil v delovnem razmerju.

Ker mora biti odškodnina takšna, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ) mora sodišče oškodovancu prisoditi odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v bruto znesku.

Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo zaradi izgubljenega dobička oziroma dohodka in tožnica ima prav, da v takšnem primeru pride v poštev v sodni praksi uveljavljano pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve.

Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva - od nje se plača dohodnina. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora po določbah 127. člena istega zakona izvršiti izplačevalec obdavčljivega dohodka, to pa je v konkretnem primeru tožena zavarovalnica. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek v neto znesku, pri čemer pa ne gre le za golo primerjavo neto plače med tožnikom in primerljivim delavcem, kot zmotno meni tožnik. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, saj je tožnik uveljavljal neto znesek, s pomočjo izvedenca pa je ugotovilo, koliko mora toženka dejansko plačati tožniku, po tem ko odvede akontacijo dohodnine. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19, 28/19 in 66/19). Po oceni Vrhovnega sodišča je 27. člen ZDoh-2 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj bistveno enake položaje ureja različno brez stvarnega, razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari.

Ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček je obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka. Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Tožnik bi moral zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP). Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva. Dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, pa ne sodi v izrek sodbe in je stvar obrazložitve.

V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslu

Namen instituta povprečenja je v tem, da osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti.

Ker tožnik po spornih stopnicah pred škodnim dogodkom v dežju ni hodil in zato tudi ni vedel, da streha oziroma loputa na strehi pušča, zaradi barve stopnic pa mokrota ni bila opazna, je upravičeno pričakoval, da so stopnice suhe in kljub obrabljenosti protizdrsnih trakov nedrseče. V takšnih okoliščinah pa mu tega, da se ob hoji ni oprijel ograje, ni mogoče šteti v breme oziroma kot opustitev potrebne skrbnosti. Zavarovalnica se ne more izogniti plačilu nastale premoženjske škode zgolj s sklicevanjem na 40. člen ZZVZZ, ki sicer ureja povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev v okviru obveznega zavarovanja. Tožnik je upravičen zahtevati prevozne stroške od toženke, ker gre za pravno priznano škodo, ki jo obsega zavarovalno kritje. Izvedenec je potrebo po tuji pomoči objektiviziral z oceno, ki temelji na povprečnem poškodovancu z istimi poškodbami, zato tožnik z zavzemanjem, da je rabil več pomoči, ne more uspeti. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da stroškov prevoza in prehrane, ki so vezani na dejansko prisotnost na delovnem mestu, tožnik ne more uveljavljati v okviru škode iz naslova izgubljenega zaslužka v času boln