132. člen OZ

Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.

Sodna praksa in teorija za presojo spremenjenih okoliščin upošteva pravilo iz drugega in tretjega odstavka 112. člena OZ. Razveza zaradi spremenjenih okoliščin je poseben institut, ki odstopa od splošnega načela, da pogodbe držijo (pacta sunt servanda), zato so predpostavke za njegovo uveljavljanje strogo določene. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe. Po soglasnem mnenju sodne prakse in teorije pa se lahko zahtevka, ki sta usmerjena na pozitivni oziroma negativni interes, uporabljata le alternativno. Oškodovanec ju ne more kumulirati, razlog pa je v tem, da bo vsak ponudnik stroške priprave ponudbe pokril s pričakovanim dobičkom

Materialnopravno zmotno je pritožničino stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določbo 83. člena OZ, ki se uporabi za nejasne določbe (tj. podvrsta sporne določbe), ko je vsebina določbe sporna, vendar pomena določbe ni mogoče opredeliti z razlagalno metodo skupnega namena. Ker je prvostopenjsko sodišče pomen sporne določbe opredelilo že z uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ glede na skupni namen pravdnih strank, določba 83. člena OZ ne pride v poštev. Temeljno načelo obligacijskega prava je spoštovanje prevzetih obveznosti. Toženka svojih pogodbenih obveznosti ni spoštovala. Tožnica utemeljeno ni mogla pričakovati toženkine prekinitve poslovnega sodelovanja, zaradi katere je tožnici nastala škoda. Pritožbeno stališče, da je zadržanje zastaranja v času prvega in drugega vala epidemije COVID-19 pogojeno z veljavnostjo sprejetih normativnih aktov, ki so urejali tek rokov, je materialnopravno zmotno. Za uporabo 360. člena OZ je odločilen dejanski nastop nepremagljivih ovir, ne pa datum kasnejše normativne ureditve. Skladno z določbo prvega odstavka 352. člena OZ je za presojo zastaranja relevantno, kdaj je oškodovanec zvedel

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. V primerih koriščenja izravnalnih ur gre le za uravnavanje presežkov ur z namenom nepreseganja 40 ur na teden. Z naknadnim koriščenjem presežkov opravljenih ur se torej vzpostavlja le povprečna obremenitev 40 ur tedensko. Ur te izravnave ni pravilno šteti v kvoto opravljenih delovnih ur, saj bi to pomenilo, da se te ure upoštevajo dvakrat - najprej, ko so oddelane, nato še, ko se izravnavajo v obliki odsotnosti. Izravnava v obliki zagotavljanja prostih ur (oziroma počitka) tako pomeni, da delavec ne dela in nima delovnih obveznosti. Te ure, ki so dejansko le obračunske ure za evidence, je zato treba glede na stališče Vrhovnega sodišča šteti kot čas počitka. Če delavec v referenčnem obdobju koristi izravnalne ure in v tem času ne dela ter nima delovni

Inox sam po sebi na vseh pohodnih, tudi zunanjih površinah ne more biti prepovedan, čeprav je splošno znano, da drsi, če je moker, kar je na zunanjih površinah pogosto in tedaj predvidljivo. Specifika majhne zdrsljive delovne površine v konkretnem primeru pa je bila ta, da se ji glede na dejanske ugotovitve (nižji nivo tal v vodohranu, zaradi česar je tožnik moral stopiti na inox podest) ni dalo ogniti. Uporabnik (delavec, konkretno pa tožnik) je bil torej primoran stopiti na zdrsljiv inox, tako ob vstopu kot ob izstopu v vodohran. Ker je bila torej površina, ki je bila neizogibna, predvidljivo nadpovprečno zdrsljiva, bi morala biti dodatno zavarovana, pa ni bila. Vsak dodatni varnostni ukrep bi (tako izvedenec) izboljšal varnostno situacijo, kar ni nerazumna, neživljenjska zahteva, ne nasproti delodajalcu ne proti lastniku objekta. Izveden pa ni bil noben. Krivda imetnika objekta in delodajalca je zato podana in tožniku, za katerega ni ugotovljeno, da bi storil kaj posebej napačnega, malomarnostnega soprispevka ni pripisati, odgovarjata solidarno.

Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo: 132. člen OZ, po katerem je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) ter prvi in tretji odstavek 168. člena OZ, ki določata, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

Dopolnitev izvedenskega mnenja ni namenjena temu, da izvedenec ponovno oceni že upoštevane podatke in še enkrat poda mnenje, temveč temu, da se razčistijo morebitne nejasnosti, dopolnijo morebitne pomanjkljivosti ter podajo dodatna strokovna pojasnila. Iz zakona ne izhaja izrecna zahteva, kdaj je sodišče dolžno obrazložiti dokazni sklep. Če tega ne stori ob izreku dokaznega sklepa, temveč šele v sodbi, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa ravnanje sodišča vpliva na rok, do katerega je stranka dolžna grajati opustitev izvedbe dokazov. Dokler sodišče ne izda popolnega (tj. obrazloženega) dokaznega sklepa, od stranke namreč ni upravičeno zahtevati, da graja njegovo pravilnost. Dejstvo, da je povzročitelj škode s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča spoznan za krivega škodnega dogodka, ne predstavlja ovire za presojo, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem ali opustitvijo prispeval k nastanku škodnega dogodka ali povzročil, da je škoda večja od tiste, ki bi sicer izhajala iz kaznivega dejanja.

Prvi odstavek 269. člena OZ, ki govori o sodnih penalih, dovoljuje določitev sodnih penalov za primer dolžnikove zamude pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Sodni penali so torej civilna sankcija za zamudo pri izpolnitvi pravnomočno ugotovljene nedenarne obveznosti. Pravilna je presoja, da prepovedni del tožbenega zahtevka ni individualiziran, saj ni namen izvršilnega postopka v tem, da bo izvršilno sodišče opravljalo tehtanje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ampak je to tehtanje treba opraviti že v pravdi, iz katere izvira izvršilni naslov. Drži tudi, da tožencu ni mogoče prepovedati nekaj, česar sploh ni kršil in nima namena kršiti. V obravnavanem primeru gre za objavo posameznika, bivšega moža hčere tožnikov in očeta njune vnukinje. Zaradi teh osebnih povezav tožencu ni mogoče vnaprej preprečiti pisanj o lastnem življenju in o ljudeh, s katerimi na opisan način prihaja v stik.

V primerjavi z zadevami, s katerimi je sodišče opravilo primerjavo, in v katerih je bila prisojena odškodnina v višini med 0,033 in 0,047 povprečne neto plače na dan, pritožnik pred tem ni bil v priporu ali zaporu niti ni bil obsojen. V drugih zadevah, dostopnih v sodni praksi, v katerih so bile odškodnine prisojene v zneskih nad 0,06 povprečne neto plače na dan, pa so bile posledice bodisi v družinskem življenju bodisi v okrnitvi ugleda intenzivnejše. Navedeno utemeljuje zvišanje odškodnine na 40.000 EUR (kar predstavlja približno 0,05 povprečne plače na dan). Odškodnina za izgubljeni dohodek zaradi neutemeljenega pripora ni izvzeta iz obveznosti plačila davka na dohodek. Odškodnina za izgubljeni zaslužek mora biti po višini taka, da bo oškodovancu omogočila uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo pred škodnim dogodkom, za katerega je zaradi škodnega dogodka prikrajšan, zapis v izreku, da je toženka dolžna od prisojenega zneska obračunati in plačati davke in tožniku izplačati neto zneske, pa je zmoten.

Za krivdno odškodninsko odgovornost poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali, vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.

V drugem odstavku 306. člena ZPP je določeno, da lahko poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del, vsebuje lahko tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama, v poravnavo pa se lahko poleg strank vključi tudi oseba, ki ni stranka postopka.

S strani sodišča prve stopnje ugotovljen soprispevek ni previsok. Za oceno tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka je ključno, da je slednji segel v območje delujočega stroja, čeprav bi moral in mogel vedeti, da tega ne sme storiti. Celo če ne bi šlo za delavca s skoraj enoletnimi izkušnjami, bi bilo tudi od drugega (neprofesionalnega) človeka, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, utemeljeno pričakovati, da ne posega v stroj med njegovim delovanjem. Kljub temu, da sama sporna odprtina ni bila zavarovana oziroma označena (sta pa bila na vozilu napisa "zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano" in "gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno"), zato pritožbeno zavzemanje za zmanjšanje tožnikovega soprispevka ni utemeljeno. Odločilno je, da se že ob povprečni skrbnosti za lastno varnost v delujoč stroj ne sme posegati z roko, zato določene, na strani delodajalca ugotovljene pomanjkljivosti, ne morejo biti razlog za poseg v temelj izpodbijane odločitve.

Pravdni stranki svojih navedb v pritožbenem postopku nista mogli uskladiti z novimi pravnimi stališči v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ravnati v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP in odgovoriti tudi na navedbe pravdnih strank glede vpliva možnosti predčasnega plačila in konverzije pogodbe na presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Zapadlost terjatve in zamuda nista identična pravna pojma. Zapadlost terjatve je trenutek, od katerega je upnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti. Pri odškodninskih terjatvah nastane z dnem nastanka škode. Zamudne obresti pa ne tečejo od zapadlosti terjatve, temveč od nastanka zamude.

Sodišče je storilo napako pri subsumpciji svojih ugotovitev glede tega, ali prestani strah v konkretnem primeru upravičuje tožnika do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je ocenilo, da je bil ta strah glede na vse okoliščine premalo intenziven, preveč neznaten, da bi upravičeval denarno odškodnino. Napačno je tudi presodilo račun kot izkaz škode zaradi nastalih stroškov za varovanje.

Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice, saj pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Izostalih ur počitka posledično ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Zaradi protipravnega ravnanja toženke je tožniku nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1).

Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo, zato okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve te pravice. Posledično izostalih ur počitka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni mogoče obračunati kot ekvivalenta ustreznega števila delovnih ur. Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Toženka je kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Tožnik je zaradi onemogočenega usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter izčrpanosti trpel duševne bolečine. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivizacije, pritožbeni očitki o previsoki odškodnini za nepremoženjsko škodo so neutemeljeni. Pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila. Okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice. Škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati druge pripravljalne vloge tožnikae. Čeprav je ni vložil najmanj 15 dni pred naro