538. člen ZKP

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupraviče

538. členu ZKP v prvem odstavku določa, da ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena. Zmotno meni pritožba, da tožnikove bolečine niso bile dovolj visoke, da bi mu pripadala odškodnina, ker ni potreboval strokovne pomoči psihiatra oziroma psihologa, saj se tovrstne odškodnine priznavajo glede na osebno dojemanje oškodovanca, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in prič.

Neupravičeno obsojeni posameznik ima pravico do povrnitve celotne škode, pri čemer je ključno vprašanje, ali je škoda nastala kot posledica neupravičene obsodbe. Časovni okvir, v katerem je škoda nastala, v primeru pozitivnega odgovora na zgornje vprašanje ne more biti relevanten. Jasno je, da neupravičena obsodba nima za posledico tudi nezakonitega teka (celotnega) kazenskega postopka. Ta je tekel zakonito, na podlagi zahteve upravičenega tožilca, vendar pa je končni rezultat kazenskega postopka na prvi stopnji obremenjen z nezakonitostjo. Če bi kazensko sodišče sprejelo pravilno odločitev ter skladno s pravico do obrambe in načelom poštenega sojenja dopustilo izvedbo razbremenilnega dokaza, ves nadaljnji postopek ne bi bil potreben. Zato je pravilna ugotovitev, da je tožnik upravičen tudi do nepremoženjske škode za duševne bolečine, ki jih je utrpel zaradi (nepotrebnega in neupravičenega) teka kazenskega postopka.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ustava v 30. členu določa, da ima, kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Navedeno pomeni, da država odgovarja za škodo, ki jo je utrpela oseba, ker ji je bila prostost sicer odvzeta zakonito, a je bil nato kazenski postopek zoper njo ustavljen. Gre za javnopravno odškodninsko odgovornost države za škodo, ki ne izhaja iz protipravnega izvajanja oblasti oziroma za odškodnino za odvzem prostosti, ki je bil kljub zakonitosti postopka neutemeljen. Pravica do odškodnine iz tega naslova je izraz človekove pravice do osebne svobode (prostosti) in je tudi konvencijsko zagotovljena (3. člen Protokola št. 7 k EKČP). Po prvem odstavku 538. člena ZKP ima pravico do odškodnine tisti, ki je bil neupravičeno obsojen ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, torej fizična oseba. Za zahtevke po določbah XXXII. poglavja ZKP je izključena aktivna legitimacija družbe.

Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji obsega pravno priznane škode na podlagi XXXII. poglavja Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo aktivno legitimacijo tožniku - fizični osebi za škodo nastalo kapitalski družbi, katere edini družbenik je, čeprav ima kapitalska družba svojo pravno subjektiviteto ter sama ni vložila odškodninskega zahtevka v zvezi s škodnim dogodkom.

Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, ni pravno priznana škoda, vendar pa v obravnavanem primeru tožniku ni bila priznana odškodnina zaradi izgubljenega dobička zaradi teka kazenskega postopka, temveč zaradi neupravičenega pripora in neupravičene obsodbe. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča o javnopravnih obremenitvah izplačil, tudi zato, ker se s tem posega v pristojnost upravnih organov.

V sodni praksi večkrat poudarjena značilnost odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost je tudi subsidiarnost tega varstva. Stranka mora zato najprej izkoristiti razpoložljiva pravna sredstva in z njimi odpraviti protipravno ravnanje in njegove posledice. Vendar pa vložitev pravnega sredstva, s katerim je stranki uspelo odpraviti protipravnost, samo po sebi odškodninske odgovornosti ne izključuje. V kolikor vložitev pravnega sredstva škode ni odpravila oziroma je ni odpravila v celoti, stranki pravice do njenega povračila ni mogoče odreči.

Pravica do izvedbe dokazov ni neomejena, saj lahko sodišče dokazni predlog na podlagi zavrne, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga je tudi njegova nesubstanciranost. Za presojo primerov, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru postopka sprejema na zdravljenje brez privolitve, je treba uporabiti enaka izhodišča kot veljajo za primere, ko je bila oškodovancu prostost odvzeta v okviru (pred)kazenskega postopka.

Predlog se zavrne.

V skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP do povrnitve škode nima pravice tisti kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil da mu je bila odvzeta prostost.

Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka ni štelo kot pravno relevantnih okoliščin. Omenjeno sodišče je namreč obrazložilo, da navedene okoliščine predstavljajo hud poseg v osebnostno integriteto posameznika, vendar sam poseg ne predstavlja škode. Škodo predstavljajo duševne bolečine, ki jih tak poseg povzroči. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati osebnostne lastnosti posameznika in s tem predispozicije za večjo občutljivost za dogodke. Tožnik navedeno neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi ga sodišče moralo sprejeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je namreč ravno to tudi upoštevalo. Toženka pa navedenemu naziranju glede na to, da je skladno s teorijo jajčne lupine, neutemeljeno oporeka.

V konkretnem primeru namreč pripor ni bil odrejen zaradi razloga nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja glede na težo, način storitve ali okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, torej glede na opis samega dejanja, zaradi katerega je tožilec kasneje odstopil od pregona, ker ni bilo dokazov, da bi tožnik storil kaznivo dejanje, ampak zato, ker tožnik ni spoštoval že odrejenega milejšega ukrepa, prepovedi približevanja. Gre torej za dokazano aktivno ravnanje osumljenca, ki je samo po sebi nedopustno v tolikšni meri, da utemeljuje odreditev pripora, zaradi česar tožnik v skladu s tretjim odstavkom 542. člena ZKP nima pravice do povrnitve škode.

V tem sporu ne gre za delovni spor, v katerem bi tožnik od svojega delodajalca zahteval izplačilo plač iz sklenjenega delovnega razmerja. Ko je odločalo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo, tako sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno uporabiti določila ZDR-1, ki urejajo zapadlost dohodka iz delovnega razmerja, temveč je povsem pravilno uporabilo določilo 165. člena OZ o zapadlosti odškodninske obveznosti za plačilo premoženjske škode. Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Gre za vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, a bi po normalnem teku stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. Za dokazanost po stališču teorije5 in sodne prakse6 zadošča dokazni standard - zadostne mejne verjetnosti, ki presega 50%. Pravni standard "normalnega teka stvari" se napolnjuje bodisi s preslikavo stanja pred škodnim dogodkom, ko je oškodovanec prejemal dohodke, v čas po njem, ko jih ne prejema ali so ti zmanjšani, bodisi z ugotovitvami o verjetnih dohodkih iz naslova nove zaposlitve oziroma dela ter zaslu

V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da po ustaljeni sodni praksi duševne bolečine zaradi neopravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, za kar se prisodi enotna odškodnina, pri odmeri katere se upoštevajo vse okoliščine primera.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo. Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.

Pravno pomembno je samo dejstvo, da se je za priprtega/zaprtega končal postopek na enega izmed zakonsko naštetih načinov. Če je temu tako, govorimo o neutemeljeno odvzeti prostosti. V obravnavanem primeru je bila tožniku izrečena kazenska sankcija, v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa je bil zaradi zastaranja kazenskega pregona nato kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen. Zato gre tožniku (za 1287 dni odvzeto prostost) pravica do odškodnine.

Pravična odškodnina zaradi neutemeljenega pripora ustreza znesku enajstih povprečnih neto plač, kar znaša približno 12.000,00 EUR.

Bivanje v neustreznih razmerah v priporu je opredeljeno kot protipravno ravnanje. Pobotni ugovor je mogoče uveljavljati do konca glavne obravnave, vendar na podlagi pravočasnih do prvega naroka za glavno obravnavo pravotvornih trditev in ponujenih dokazov.