VSL Sklep I Cp 2603/2017

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) delno ugodilo ugovoru prvo tožene stranke in drugo alinejo I. točke izreka sklepa z dne 19. 6. 2017 delno razveljavilo in predlog za odreditev začasnega zavarovanja v delu, ki se nanaša na odredbo Banki, d. d., pri kateri ima prvo tožena stranka odprt TR račun, da prvo toženi stranki odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev denarnih sredstev do višine 441.789,37 EUR, zavrnilo v delu, ki presega 1.535,75 EUR, (2) v preostalem delu je ugovora prvo tožene stranke in tretje tožene stranke kot neutemeljena zavrnilo, (3) zavrnilo predlog za prekinitev postopka in začetek postopka ustavne presoje in odločilo, da se sklep o stroških pridrži za končno odločitev.

2Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev v delu, s katerim je bilo ugovoru prvo tožene stranke delno ugodeno in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da toženčev ugovor v celoti zavrne kot neutemeljen.

Prvi odstavek 34. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI) je treba ob upoštevanju namena tega zakona, opredeljenega v 2. členu, in ob smiselni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP (drugi odstavek 9. člena ZPP) razumeti tako, da za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja ni dopustna zgolj oblikovalna sodba, temveč glede na njene učinke tudi dajatvena sodba. S tožbenim zahtevkom je mogoče zahtevati tudi plačilo denarnega zneska, kot je razvidno iz drugega odstavka 34. člena ZOPNI, ki sicer ureja privilegirano spremembo tožbe. Zakonski opredelitvi premoženja nezakonitega izvora iz 5. člena ZOPNI je treba dati pomen, opredeljen v 1. in 2. točki 4. člena ZOPNI, to je, da je premoženje tudi vse tisto premoženje, v katero je premoženje nezakonitega izvora spremenjeno. Za "spremenjeno" premoženje po 1. točki 4. člena ZOPNI gre tudi v primerih, ko pridobitelj nezakonito pridobljenega premoženja kakorkoli s tem premoženjem razpolaga, tudi če ga potroši in ga ob vložitvi tožbe nima več. V tem primeru je zato na mestu dajatveni tožbeni zahtevek in so denarna sredstva v tej višini premoženje nezakonitega izvora. Če je do takšne spremembe premoženja prišlo pred vložitvijo tožbe, je zato na mestu dajatveni tožbeni zahtevek.

Denarni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka uveljavljala, je visok in izvira iz pretekle porabe prvega toženca. Ugotovljen je bil v finančni preiskavi in izračunan na podlagi porabe. V kolikor tožencu ta del premoženja ne bi bil odvzet, bi bil neupravičeno obogaten. Zavračanje denarnih zahtevkov, s katerimi se zahteva nadomestitev vrednosti dosežene koristi, pa bi vodila tudi do neenakega obravnavanja različnih tožencev, saj bi bili privilegirani tisti, ki bi porabili oziroma potrošili nezakonito premoženje. Podredno zato uveljavlja neustavnost drugega odstavka 34. člena ZOPNI.

3Prva tožena stranka (v nadaljevanju toženec) se pritožuje zoper I. točko izreka sklepa v delu, v katerem je sodišče ohranilo zavarovanje na toženčevem tekočem računu odprtem pri Banki, d. d., do višine 1.535,75 EUR ter zoper II. in IV. točko izreka. Pritožuje se zaradi kršitve 22. člena in 14. člena Ustave in izpostavlja ustavno problematičnost zlasti drugega odstavka 5. člena ZOPNI. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožeče stranke za odreditev začasnega zavarovanja odvzema nezakonitega premoženja v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Tožencu je bilo onemogočeno dokazovanje izvora premoženja in preučitev finančnega poročila in je podana kršitev 22. člena Ustave. Tožeča stranka je z nepravilnim vročanjem vabila na narok 18. 4. 2017, ki ga je razpisala na podlagi 17. a člena ZOPNI, tožencu onemogočila udeležbo na njem. Prvostopenjsko sodišče bi zato ob analogni uporabi odločbe US RS št. U-I-203/14 z dne 3. 12. 2015 moralo podeliti dodaten dvaindvajsetdnevni rok za ugovor, kot je predlagal. Pravnomočna odločitev glede podaljšanja roka za ugovor, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, kršitve 22. člena Ustave ne odpravlja. Vabilo na narok 18. 4. 2017 je bilo poslano, kot je razvidno iz pisemske ovojnice, priložene ugovoru, 11. 4. 2017 (in ne 7. 4. 2017, kot navaja tožeča stranka v odgovoru na ugovor), in tudi ni bilo vročeno osebno (smiselna uporaba prvega odstavka 120. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP). Zaradi navedene kršitve je bila tožencu preprečena predložitev relevantnega dokaznega gradiva in bolj konkretiziranih trditev, ki bi jih lahko podal šele po pregledu dokumentacije, zbrane v finančni preiskavi. Prvostopenjsko sodišče je sicer poskušalo navedene kršitve odpraviti s tem, da je (kljub nepredložitvi dokazov) trditve toženca štelo za verjetno izkazane, vendar ob tem ni upoštevalo vseh trditev. Zmotno je štelo, da je toženec trdil, da je imel gotovinske prihranke le v višini 353.835,38 EUR. Spregledalo je tudi, da je toženec v ugovoru (prvi odstavek na 8. strani) trdil, "da višina njegovih gotovinskih prihrankov zadošča za pokritje celotnega očitanega nesorazmerja". Ker sodišče ni upoštevalo celotne trditvene podlage, je zaradi neizvedbe dokazov glede izvora premoženja (svojega zaslišanja in zaslišanja prič) podana kršitev 22. člena Ustave.

Premoženje bi se glede na sum, da je pridobljeno z očitanim kaznivim dejanjem, kot je razvidno iz Odredbe o ustanovitvi finančne preiskovalne skupine z dne 9. 11. 2015, moralo odvzeti v kazenskem postopku. Tožba, s katero tožeča stranka poskuša tožencu odvzeti premoženje v tem postopku, predstavlja obid določb kazenskega postopka. Država naj sistem organizira tako, da bo pregon kaznivih dejanj postal učinkovit in se bo 498. a člen ZKP izvajal tudi v praksi.

Tožba in predlog za začasno zavarovanje bi morala biti vložena v roku iz drugega odstavka 17. člena ZOPNI, kot je že zavzelo stališče Višje sodišče v Kopru v zadevi II Kp 59070/2013 z dne 29. 4. 2016. Stališče, ki ga je mogoče zaslediti v sodni praksi, da ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe, je zmotno. Finančna preiskava bi v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZOPNI morala biti z odredbo ustavljena, v finančni preiskavi zbrani podatki pa uničeni. Pri odreditvi začasnega zavarovanja sodišče teh podatkov, ki so bili pridobljeni nezakonito, ne bi smelo uporabiti.

Domneva iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI je nerazumna in v nasprotju z 2., 14. in 33. členom Ustave. Omogoča, da se posamezniku odvzame katerokoli premoženje, pridobljeno v obdobju finančne preiskave, in ne zgolj tisto, ki je bilo pridobljeno v nasprotju z javnopravnimi predpisi, kot je v odločbi US RS U-I-96/15 z dne 16. 2. 2017 že pojasnilo Ustavno sodišče. Taka razlaga bi bila v nasprotju z 2. in 33. členom Ustave. Vprašljiva je tudi njena primernost za dosego cilja in skladnost z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave). V kolikor bo pritožbeno sodišče presodilo, da domneve ni mogoče razlagati drugače, naj prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI, ki je Ustavno sodišče še ni presojalo.

Oseb, pri katerih je ugotovljeno nesorazmerje med premoženjem in prihodki, ni dopustno obravnavati različno samo zaradi očitka o storitvi kataloškega kaznivega dejanja. Gre za kršitev načela enakosti (14. člen Ustave). Toženec in z njim povezane osebe so v bistveno slabšem položaju, kot bi bili v primeru, če bi bil toženec zaradi ugotovljenega nesorazmerja med premoženjem in prihodki obravnavan v davčnem postopku (68. a člen Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2). Razlogi izpodbijanega sklepa (12. točka obrazložitve) predstavljajo primer navidezne obrazložitve in s tem kršitev 22. člena Ustave. Ob dejstvu, da je bil toženec 13. 7. 2017 v zadevi X K 48309/2013 oproščen storitve očitanega kataloškega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1 (obsojen je bil le za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 209. člena KZ-1), je morebitna razlikovalna okoliščina odpadla. Izpodbijani sklep se ne opredeli, zakaj šteje, da dejstvo, da je bil toženec oproščen storitve kataloškega kaznivega dejanja, ni pomembno in je kršen 22. člen Ustave.

Niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja odvzema premoženja, ker je bil oproščen storitve kataloškega kaznivega dejanja in mu ni treba več dokazovati izvora svojega premoženja. Pritožbeno sodišče naj pojasni, v čem se njegov položaj razlikuje od oseb, obravnavanih po 68. a členu ZDavP-2, saj gre za vprašanje kršitve načela enakosti.

Metoda izračuna višine nezakonitega premoženja omogoča arbitrarno ravnanje tožeče stranke in s tem pretiran poseg v posameznikovo premoženjsko sfero in je v nasprotju z 2. in 33. členom Ustave. Ne gre le za zapolnjevanje pravnega standarda, kot obrazloži izpodbijani sklep (20. točka). Zaradi načela zakonitosti bi jo moral določiti zakonodajalec. V smiselno uporabljivi zadevi (odločba US RS U-I-313/13 z dne 6. 2. 2014) je Ustavno sodišče presodilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v nasprotju s 147. členom Ustave, ker ni dovolj jasno določal metode za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremičnine. Pri izračunu očitnega nesorazmerja ni mogoče upoštevati potrošnje. ZOPNI omogoča le odvzem obstoječega premoženja, ne pa tudi plačila njegove vrednosti, s čimer bi se dejansko omogočil odvzem tudi že porabljenega premoženja. V kolikor bi se lahko upoštevala potrošnja, bi ZOPNI nedvomno določal, da se lahko odvzame tudi že porabljeno premoženje in se mu naloži plačilo denarne terjatve. Stališče izpodbijanega sklepa je v nasprotju z vsebino 34. člena ZOPNI. Izraža nestrinjanje z metodo, ki jo je uporabila tožeča stranka (metoda indirektnega ugotavljanja dohodkov – metoda neto vrednosti), in predstavlja metodo, ki bi jo morala uporabiti.

Toženec dvomi, da je sodišče, ki je brez izvedbe dokazov štelo njegove trditve za verjetno izkazane, zmožno zagotoviti pošteno sojenje. Ni mogoče izključiti, da bo v nadaljevanju postopka odločilo samovoljno v njegovo škodo. Izpodbijanega sklepa, kljub jasni določbi šestega odstavka 9. člena Zakona o izvršbi (v nadaljevanju ZIZ) in dejstvu, da tožeča stranka po spremembi tožbi zahteva le še plačilo 160.231,93 EUR (na TR računu toženca pa je blokiran znesek 436.278,41 EUR), sodišče (zaradi vložene pritožbe), ni poslalo v izvršitev Banki d. d.

4Tretja tožena stranka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper III. in IV. točko sklepa, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da odreditev začasnega zavarovanja odvzema nezakonitega premoženja zavrže oziroma zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Toženka ponavlja razloge in izpostavlja kršitve, ki jih je obrazložil že toženec v svoji pritožbi, in jih pritožbeno sodišče ne bo ponovno povzemalo.

Poleg navedenega toženka vztraja pri stališču, da slovensko sodišče za odločanje ni pristojno. Mednarodna pristojnost v ZOPNI ni urejena in je ni mogoče utemeljevati z določbami o mednarodnem sodelovanju. Glede pristojnosti je treba uporabiti določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP), po kateri slovensko sodišče ni pristojno za odreditev začasnega zavarovanja na nepremičnini, ki se nahaja na Hrvaškem. Utemeljevanje pristojnosti z določbami o mednarodnem sodelovanju je očitno napačno in arbitrarno in predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Izpodbijani sklep pritrjuje toženki, da slovensko sodišče ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi, odsvojitve in obremenitve v zemljiško knjigo v Republiki Hrvaški, zato ni jasno, zakaj v tem delu njenemu ugovoru ni ugodilo. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga mora odpraviti pritožbeno sodišče.

Začasno zavarovanje nepremičnine po ZOPNI predstavlja nedopusten retroaktiven poseg v njeno premoženjsko sfero, saj je zakon omogočil odvzem premoženja, ki ga je pridobila še pred uveljavitvijo ZOPNI, in v zvezi z dejanjem prvega toženca, ki je bilo storjeno pred uveljavitvijo ZOPNI. Lastninsko pravico je pridobila na podlagi darilne pogodbe in torej na zakonit način tudi v primeru, če toženec v času odsvojitve na njej ni imel lastninske pravice. Toženka ima položaj tretje osebe in se lahko sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Nepremičnino je pridobila v dobri veri. Stališče izpodbijanega sklepa, da je ustavno varovana le tista zakonita lastninska pravica, ki je pridobljena na odplačen način, je v nasprotju s 33. členom Ustave. Zakonodajalec bi glede na cilj, ki ga je zasleduje ZOPNI, za tretje osebe, ki imajo po določbah ZOPNI status povezane osebe, lahko določil le domnevo slabe vere. S tem, ko je onemogočil sklicevanje na dobro vero oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je prekomerno posegel v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Do navedenega se izpodbijani sklep ne opredeli in je podana kršitev 22. člena Ustave.

Tožeča stranka nima pravnega interesa za izdano začasno zavarovanje s prepovedjo obremenitve in odsvojitve nepremičnine, ker bi se lahko zavarovala pred prenosom lastninske pravice na tretjo dobroverno osebo z zaznambo spora. Slednja njen položaj varuje bolj učinkovito in v skladu z načelom sorazmernosti (2. člen Ustave) v toženkino premoženjsko sfero posega bistveno manj intenzivno.

5Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Tožeča stranka v delu, ki presega znesek 160.231,93 EUR, nima več pravnega interesa za pritožbo. Po 14. 7. 2017 spremenjeni tožbi je namreč denarni zahtevek znižala na 160.231,93 EUR. Pri uveljavljanju dajatvenega tožbenega zahtevka za plačilo denarnega zneska ne gre za vračilo denarnih sredstev, kot je to očitno stališče tožeče stranke, temveč za vračilo že porabljenega premoženja nezakonitega izvora. Vračilo že porabljenega premoženja nezakonitega izvora je v skladu z določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI mogoče zahtevati zgolj v primeru, ko do tega pride po vložitvi tožbe. Drugačna razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, glede na jasno besedilo 34. člena ni mogoča. Tožeča stranka je odgovorna za sprejemanje zakonov, ki morajo biti v skladu z Ustavo, in se ne more sklicevati na protiustavnost zakonske ureditve.

6Tožnica ni odgovorila na pritožbi tožencev.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu,¹ so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000,00 EUR (3. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI se izreka tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepov odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku.

9Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o začasnem zavarovanju odvzema nezakonito pridobljenega premoženja. S sklepom 19. 6. 2017 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke za začasno zavarovanje odvzema premoženja in sicer z odredbo Banki, d. d., pri kateri ima toženec odprt trgovalni račun za tuje vrednostne papirje, da tožencu ali komu drugemu po njegovem nalogu ali pooblastilu odreče razpolaganje z vrednostnimi papirji v lasti toženca, odredilo Banki, d. d., pri kateri ima toženec odprt TR račun, da tožencu odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev denarnih sredstev do višine 441.789,37 EUR in prepovedalo toženki odtujiti in obremeniti nepremičnino – zemljišče v k. o. ..., k. č. 001 in 002, v lasti toženke, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Bujah. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru tožencev zoper navedeni sklep.

10Tožeča stranka je dne 14. 7. 2017 spremenila tožbo (glede zahtevka nezakonitega premoženja v vrednosti 441.789,37 EUR) in sicer tako, da je predlagala odvzem nepremičnine S. (premoženje nezakonitega izvora) v vrednosti 281.577,44 EUR in znižala denarno vrednost na 160.231,93 EUR. Hkrati je glede nepremičnine S. predlagala začasno zavarovanje,² ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom 25. 7. 2017 in ki ni predmet pritožbenega preizkusa.

11Pritožbeno sodišče je pri presoji pravilnosti 19. 6. 2017 odrejenega zavarovanja (in izpodbijanega sklepa) upoštevalo stanje ob njegovi izdaji in da za odreditev začasnega zavarovanja zadošča pravni standard verjetnosti.

O pritožbi tožeče stranke:

12Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom (med drugim) zahtevala, da se ugotovi, da so premoženje nezakonitega izvora denarna sredstva na TR računu toženca pri Banki d. d. v višini 1.535,75 EUR in drugo premoženje toženca v vrednosti 441.789,37 EUR ter zahtevala, da ji toženec plača 441.789,37 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S predlogom o odreditvi začasnega zavarovanja premoženja je (med drugim) zahtevala, da Banka, d. d., tožencu odreče izplačilo, prenos, odtujitev ali obremenitev denarnih sredstev do višine 441.789,37 EUR. Takemu predlogu je sodišče prve stopnje s sklepom 17. 6. 2017 sledilo. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovoru tožencev delno ugodilo, ker je ocenilo, da je verjetno izkazana terjatev le v višini 1.535,75 EUR.

13Pravilno je stališče pritožbe, da je premoženje, opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZOPNI, ki je predmet odvzema (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tudi tisto premoženje, v katero se je spremenilo premoženje, pridobljeno nezakonito (tudi denar). Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene določbe ni mogoče razlagati, kot trdi tožeča stranka, da, glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI velja enako tudi za primer, če pridobitelj (nezakonito) pridobljeno premoženje (pred tožbo) potroši (in ga ob vložitvi tožbe ni več). V drugem odstavku 34. člena ZOPNI (uveden je bil šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvzemu premoženja – v nadaljevanju ZOPNI-A) predvidena možnost, da se lahko zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora in se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, je vezana na obstoj okoliščin nastalih po vložitvi tožbe. Niti jezikovna niti namenska razlaga ne omogočata zaključka, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito premoženje (pred vložitvijo tožbe) porabila, tako da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti.³ Potrošnja pa se upošteva pri izračunu očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.

14Ob upoštevanju, da tožeča stranka v pritožbi sama zatrjuje, da denarni znesek, ki ga uveljavlja v pravdi, izvira iz pretekle porabe in je izračunan na podlagi porabe in da v dosedanji trditveni podlagi tožbe ni niti pojasnila, kaj obsega navedeni znesek, in dajatvenega tožbenega zahtevka za znesek 441.789,37 EUR ni obrazložila, ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka glede navedene terjatve izkazala njeno verjetnost.

15Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa, da verjetnost terjatve, razen glede denarnih sredstev v višini 1.535,75 EUR, ki so bila ob zaključku finančne preiskave na računu toženca, ni izkazana. Posledično je zato pravilna odločitev izpodbijanega sklepa, ki je v tem delu delno ugodilo ugovoru tožencev.

O pritožbi tožencev:

16Izpodbijani sklep se pravilno in v zadostni meri (za potrebe začasnega zavarovanja) opredeli do relevantnih trditev tožencev in zatrjevane neustavnosti posameznih členov ZOPNI. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev, da je obrazložitev sodbe obremenjena s kršitvijo 22. člena Ustave.

17Prekratek rok za ugovor zoper sklep z dne 19. 6. 2017⁴ bi lahko predstavljal uveljavljeno kršitev pravice do izjave, v kolikor bi toženca dokazala, da jima je bilo onemogočeno, da bi se seznanila z rezultati finančne preiskave. Slednje je namreč kot odločilno okoliščino izpostavilo Ustavno sodišče, ki je presojalo ustavnost drugega odstavka 28. člena ZOPNI, še pred uveljavitvijo ZOPNI-A, ki velja od 26. 4. 2014. V svoji odločbi U-I-203/14⁵ je izrecno izpostavilo (7. točka obrazložitve), da je glede izpodbijanega dela 28. člena ZOPNI pomembno, da je bil z ZOPNI-A uveden 17. a člen ZOPNI. Navedeni člen določa, da pred vložitvijo tožbe po prvem odstavku 26. člena tega zakona pristojni državni tožilec povabi preiskovanca na državno tožilstvo, ki je uvedlo finančno preiskavo, da se preiskovancu omogoči vpogled v zbrane podatke iz finančne preiskave ter da se ga seznani z rezultati finančne preiskave in s pravico izjaviti se o zbranih podatkih ter predlagati dokaze. V skladu s tem členom je bil, česar toženca ne zanikata, razpisan narok 18. 4. 2017, na katerega toženca (trdita da zaradi nepravilnega vabljenja) nista pristopila. Res da je bilo, kot je iz fotokopije pisemske ovojnice pošte (priložene ugovoru) razvidno, da je bilo tožencema vabilo poslano 11. 4. 2017 in ne 7. 4. 2017, kot je tožeča stranka trdila v odgovoru na ugovor, vendar pa toženca, kot je razvidno iz fotokopije pisemske ovojnice, pošte vse do 28. 4. 2017 nista dvignila in je bila vrnjena pristojnemu državnemu tožilstvu⁶. Toženca ne pojasnita, zakaj kasneje, kljub očitno prejetemu obvestilu, pošte nista dvignila. Toženca na narok nista bila vabljena zaradi zaslišanja, temveč da se jima omogoči pravica do izjave, zato ni podlage za smiselno uporabo 120. člena ZKP, po katerem je potrebno osebno vročanje, kot se sklicujeta. Ni nepomembno, da je bil sklep o začasnem zavarovanju z dne 19. 6. 2017 tožencema vročen 20. 6. 2017, izpodbijani sklep pa 9. 10. 2017, in bi toženec, v kolikor bi izkazal opravičljive razloge, imel možnost konkretizirati trditve o izvoru premoženja in ponuditi dokaze⁷.

18Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da izpodbijani sklep, ki navaja, da je, čeprav toženec ni predložil dokazov, upošteval njegove trditve kot verjetno dokazane (10. točka obrazložitve), ne upošteva pravilno njegovih trditev. Toženec konkretiziranih trditev glede gotovinskih prihrankov (denarnih prispevkov vernikov in prihrankov ustvarjenih s prodajo nepremičnin), ki bi jih, kot vztraja v pritožbi, bilo treba upoštevati, ni konkretiziral, kot pravilno ugotavlja že izpodbijani sklep (21. točka obrazložitve). V zvezi s pologi gotovine (v tabelah 10, 11-stran 17-19 tožbe) je toženec v ugovoru (stran 9 prvi odstavek) navedel tako, kot upošteva izpodbijani sklep⁸. Trditve, na katere se sklicuje v pritožbi (prvi odstavek na 8. strani ugovora), niso konkretizirane, kot pravilno obrazloži že izpodbijani sklep. Toženec je konkretizirano ponudil le trditve glede kupnin od prodanih nepremičnin (VI. točka ugovora). Ugotovitve izpodbijanega sklepa, da kljub upoštevanju pologov (v tabelah 10, 11) v višini 353.835,38 EUR premoženje nezakonitega izvora še vedno znaša 344.295,53 EUR, na podlagi česar izpodbijani sklep pravilno zaključi, da je s stopnjo verjetnosti izkazana terjatev tožeče stranke, toženec ne izpodbija.

19Za začasno zavarovanje zahtevka zadostuje verjetnost uveljavljene terjatve, za katero ima izpodbijani sklep zadostno podlago v ugotovitvah finančne preiskave o očitnem nesorazmerju in o obstoju za sum storitve kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki spada med kataloška kaznivega dejanja. Z zavrnitvijo dokazov (zaslišanja toženca in prič), predlaganih v dokaz izvora premoženja, zaradi upoštevanja konkretiziranih trditev ni bila kršena toženčeva pravica do izvedbe predlaganih dokazov in ni kršen 22. člen Ustave.

20Vložitev tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora ZOPNI ureja v prvem odstavku 26. člena, kjer določa le, da se pravdni postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora začne s tožbo in ne določa nobenega roka za vložitev take tožbe. Zmotno je zato pritožbeno stališče tožencev, da sta bila tožba in predlog za začasno zavarovanje vložena prepozno.⁹ Odločba II Kp 59070/2013 z dne 29. 4. 2016 na katero se toženca sklicujeta, ni uporabljiva.¹⁰ V konkretnem primeru je finančna preiskava trajala leto in pol, kar je skladno s 17. členom ZOPNI.¹¹ Roki, določeni v 17. in 18. členu ZOPNI, na katerih toženca temeljita stališče o (ne)pravočasnosti tožbe in predloga za zavarovanje, se nanašajo samo na finančno preiskavo. Odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora se lahko zahteva že v fazi finančne preiskave (20. člen ZOPNI), lahko pa po opravljeni finančni preiskavi v pravdnem postopku v tožbi za odvzem premoženja nezakonitega izvora (28. člen ZOPNI), kot v obravnavanem primeru. Določbo prvega odstavka 18. člena ZOPNI o potrebnosti ustavitve finančne preiskave (in posledično uničenju zbranih dokazov) je treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom 23. člena ZOPNI. Slednji se nanaša na začasno zavarovanje (odrejeno že v fazi finančne preiskave). Po navedenem določilu ima nevložitev tožbe za posledico le prenehanje začasnega zavarovanja. Posledično so zato neutemeljene trditve tožencev o nezakonito pridobljenih dokazih, ki jih pravdno sodišče ne bi smelo uporabiti.

21Kot je bilo že obrazloženo, postopek po ZOPNI je samostojen postopek in ni vezan na obstoj kaznivega dejanja. Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (po KZ-1), v kazenskem postopku po svoji naravi ne more doseči že uvodoma opredeljenega cilja in namena ZOPNI (2. člen ZOPNI). V zvezi s sklicevanjem toženca, da je bil 13. 7. 2017 oproščen očitanega kataloškega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so v 498.a členu ZKP taksativno našteta kazniva dejanja (2. točka prvega odstavka 498.a člena ZKP), v primeru katerih se lahko tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo, odvzame denar in premoženje nezakonitega izvora (prvi odstavek 498. a člena ZKP). Kaznivo dejanje, za katerega je bil toženec oproščen (kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ), pa ne sodi med našteta kazniva dejanja.

22Neutemeljena je tudi primerjava z davčnim postopkom, kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijanem sklepu (12. točka obrazložitve), v katerem se izpodbijani sklep opredeli tudi glede v pritožbi ponovljene kršitve načela enakosti. Z njegovimi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Ne gre za umetno razlikovanje med posamezniki, pri katerih je nesorazmerje med prijavljenimi dohodki in premoženjem ugotovljeno v davčnem postopku in se jim odmeri davek po 68. a členu ZDavP-2. Očitek storitve (hujšega) kataloškega kaznivega dejanja, ki narekuje odvzem po ZOPNI, in namen ZOPNI opravičujeta različno obravnavo.

23Po določbi 5. člena ZOPNI je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Določba drugega odstavka 5. člena vzpostavlja domnevo, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba, zoper katero teče postopek po tem zakonu, plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Z jezikovno in namensko razlago navedene določbe je mogoče ugotoviti, kako se določi višina nezakonito pridobljenega premoženja (razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju, t.j. v obdobju izvedbe finančne preiskave). Neutemeljen je pritožbeni očitek tožencev, da bi moral metodo ugotavljanja očitnega nesorazmerja določiti zakon. Toženca ne ponudita tehtnih trditev za dvom o pravilnosti metode, ki jo je uporabila tožeča stranka pri ugotavljanju izračuna očitnega nesorazmerja po ZOPNI med premoženjem in dohodki preiskovanca in sicer metode indirektnega ugotavljanja dohodka – metode neto vrednosti (V. točka tožbe¹²). Toženca po (pritožbenem stališču pravilni) metodi, predstavljeni v pritožbi, ne ponudita izračuna. Upoštevaje namensko razlago drugega odstavka 5. člena ZOPNI ni podlage za pritožbeno stališče, da se pri izračunu očitnega nesorazmerja ne upošteva potrošnja. Šele upoštevanje odhodkov, ki jih je oseba imela v relevantnem obdobju, pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju razpolagala.¹³ Višini v izpodbijanem sklepu ugotovljene uporabe za kritje življenjskih stroškov v znesku 345.599,50 EUR, pri kateri izpodbijani sklep ne upošteva podatkov finančne preiskave za obdobje od 1. 1. 2002 do 1. 1. 2004,¹⁴ toženca ne nasprotujeta. Argument toženca, da bi ZOPNI, v kolikor bi se pri izračunu očitnega nesorazmerja upoštevala potrošnja, določal (pa ne določa), da se odvzame premoženje (naloži plačilo denarne terjatve), je vsebinsko prazen.

24Za začasno zavarovanje zadošča, da izpodbijani sklep poleg izkazanih predpostavk 20. člena ZOPNI ugotovi, da je verjetno izkazano očitno nesorazmerje na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI, temelječe na dokazno podprtih podatkih finančnega poročila (16. točka obrazložitve), in da toženec (dokazno breme je na njem) ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je premoženje pridobil na zakonit način. Izpodbijani sklep pri razlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI upošteva, da ni mogoče odvzeti vsega premoženja, pridobljenega v obdobju finančne preiskave, temveč le tistega, ki je bilo pridobljeno nezakonito. V ugotovitvi, da so dohodki toženca v preiskovanem obdobju znašali 204.346,48 EUR (18. točka obrazložitve), verjetno izkazano očitno nesorazmerje pa je 698.130,91 EUR (19. točka obrazložitve) oziroma vsaj 344.295,53 EUR (21. točka obrazložitve), ima izpodbijani sklep zadostno podlago za zaključek, da verjetno ne gre za zakonito pridobljeno premoženje. V nadaljevanju postopka bo, kot pravilno obrazloži že sklep, toženec imel možnost izpodbiti domnevo o nezakonitosti njegovega izvora. Pritožbenemu sodišču se zato ni treba izreči, ali je določbo drugega odstavka 5. člena ZOPNI mogoče razlagati tako, da se posamezniku odvzame katerokoli premoženje pridobljeno v obdobju finančne preiskave in ne le tisto, ki je pridobljeno v nasprotju z javnopravnimi predpisi in posledično tudi ne do predlagane presoje ustavnosti.

25Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem izpodbijanega sklepa, ki mu toženka nasprotuje, da je za odločanje o ukrepu zavarovanja v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pristojno slovensko sodišče. Tožba po ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebno pravni predpisi. Upoštevaje tako naravo spora in dejstvo, da so bile sicer sprejete številne konvencije, ki sta jih ratificirali R Slovenija in R Hrvaška (med drugim tudi Varšavska konvencija, na katero se sklicuje izpodbijani sklep), s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja, je mogoče pristojnost temeljiti na določbah ZOPNI.¹⁵ Mednarodno sodelovanje v smislu določb ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI se premoženje nezakonitega izvora v Republiki Sloveniji odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Po določbi drugega odstavka 54. člena ZOPNI se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), če mednarodni sporazum ali pravni akti EU, ki se v R Slovenija uporabljajo neposredno, ne določajo drugače. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da v postopku pridobi ugodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerimi bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški njihovo priznanje in izvršitev. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZMZPP je pristojnost sodišča R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč RS, vendar takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana. Tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. V konvencijah (uporabo Varšavske konvencije je predvidel že zakonodajalec) je posebej poudarjeno medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada k vsakemu posamezniku.¹⁶

26Podana je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o tožbi. Zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu o začasnem zavarovanju premoženja. Ne pride v poštev določba 63. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje toženka. Upoštevaje, da bo Občinsko sodišče v Bujah, kot pravilno obrazloži že izpodbijani sklep, samo presojalo, ali so podani pogoji za vpis začasnega zavarovanja na nepremičnini na Hrvaškem v lasti toženke¹⁷, tudi ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da sodišče Republike Slovenije ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo v R Hrvaški.

27Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sklepa, da ima toženka položaj povezane osebe in da je nepremičnino na Hrvaškem (po letu 2004) pridobila na podlagi darilne pogodbe, sklep pravilno obrazloži, da z njenim odvzemom ni nedopustno poseženo v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Na v pritožbi ponovljene trditve glede dobrovernosti in nedopustnosti retroaktivnega posega v njeno premoženjsko sfero (155. člen Ustave) je v zadostni meri in pravilno odgovoril že izpodbijani sklep (14. točka obrazložitve). Stališče, da ne gre za retroaktivno veljavnost ZOPNI, pa so zavzele tudi številne druge odločbe.¹⁸ Ustavna pravica do zasebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Kot pravilno pojasni že sklep, je zakonodajalec iz predloga ZOPNI-A namenoma ukinil subjektivno okoliščino, da je oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da je nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora, kot pogoj za odvzem tega premoženja.

28Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi tožeča stranka z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožeče stranke in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine, kot trdi toženka. Toženka pa sicer ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba spora predstavljala manj intenziven poseg v njeno premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.

29Po 156. členu Ustave mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Po ustaljenem stališču ustavnosodne presoje je Ustavno sodišče na podlagi 156. člena Ustave upravičeno intervenirati le, kadar je presoja ustavnosti zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Kot je v svoji odločbi U-I-96/15 z dne 16. 2. 2017 zavzelo stališče Ustavno sodišče, je dopustno postopek prekiniti šele, če zakonskih določb ni mogoče razlagati na ustavno skladen način. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, pritožbeni pomisleki glede (ne)ustavnosti niso bili relevantni na tak način, kot zahteva Ustavno sodišče, in zato ni bilo potrebe po prekinitvi postopek.

30Pritožbeno sodišče glede izraženega dvoma, da bo v bodoče zagotovljeno pošteno sojenje, tožencu pojasnjuje, da ima v primeru morebitnih nepravilnosti v postopku na razpolago ustrezna sredstva. Očitano (ne)pravilno postopanje sodišča prve stopnje po vloženi pritožbi v zvezi z izdanim sklepom o začasnem zavarovanju za presojo pravilnosti odločitve ni pomembno in se zato pritožbenemu sodišču o njem ni treba izreči.

31Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v zvezi s 25. členom ZOPNI).

32Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

¹ Poročevalec DZ z dne 1. 7. 2011.
² V kazenskem postopku je bilo zaradi ocene, da nepremičnina v S. ne predstavlja protipravne premoženjske koristi, odpravljeno začasno zavarovanje za to nepremičnino (IV. točka sprememba tožbe).
³ Primerjaj VSL sklep I Cpg 558/2017 z dne 4. 7. 2017.
⁴ S sklepom P 1127/2017 z dne 25. 7. 2017 sta bila (pravnomočno) zavrnjena predloga tožencev za podaljšanje roka za ugovor zoper sklep z dne 19. 6. 2017.
⁵ V njej je odločilo, da se mora v postopkih začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja po ZOPNI, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZOPNI-A, toženim strankam dati dodaten rok 22 dni za ugovor.
⁶ Vrnili sta se z oznako "ni dvignil".
⁷ Nove navedbe (in dokazi) so neupoštevni le, če niso podani opravičljivi razlogi.
⁸ Navedeno je: "Prvi toženec pojasnjuje, da gre pri teh pologih gotovine ravno za njegove prihranke, ki so bili ustvarjeni s prodajo nepremičnin in s pomočjo prostovoljnih prispevkov vernikov za duhovniške obrede".
⁹ Tako sklep VSL I Cp 2934/2016 z dne 15. 11. 2016.
¹⁰ V njej je obravnavana problematika dokazljivosti datuma začetka uvedbe finančne preiskave, ker je na ta datum vezana odobritev začasnega zavarovanja, ki se skladno s prvim odstavkom 18. člena ZOPNI predlaga v času trajanja finančne preiskave in se o tem zavarovanju odloči v kazenskem postopku.
¹¹ Odredbi za izvedbo finančne preiskave in podaljšanju z dne 9. 10. 2015 in 6. 10. 2016.
¹² Tožeča stranka pojasni razloge za izbiro te metode in način izračuna na njeni podlagi.
¹³ Tako I Cp 180172016 z dne 6. 7. 2016.
¹⁴ Sledi ugovoru tožencev, da je bila finančna preiskava opravljena nezakonito za obdobje od 1. 1. 2002 do 1. 1. 2004, ker je bilo v odredbi z dne 8. 10. 2015 določeno, da se izvede za obdobje od 1. 1. 2004 dalje.
¹⁵ Primerjaj VSL sklep I Cp 1518/2017 z dne 29. 6. 2017.
¹⁶ Prim. določbe 95. člena do 101. člena ZMZPP, v katerih so navedene predpostavke na podlagi katerih slovensko sodišče lahko zavrne zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe, in Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah v državah članicah EU (21 poglavje posredovanje odločbe domačega sodišča, s katero je izrečen zaseg predmetov in začasno zavarovanja odvzema premoženjske koristi v priznanje in izvršitev drugi državi članici, 201. člen – razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve). Po določbi 57. člena ZPP je v sporih o nepremičninah podana izključna pristojnost slovenskega sodišča le v primeru, če gre za spor o stvarnih pravicah na podlagi splošnih pravil zasebnega prava, ne pa v primeru izvajanja oblastnih pooblastil države.
¹⁷ Presodilo bo, če so podane predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe.
¹⁸ Primerjaj II Cp 1785/2015, I Cp 1801/2016 in druge.