50. člen ZMZPP

Sklep o izvršbi, v okviru katerega je bilo odločeno tudi o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju (torej s pravnimi učinki le za konkretni postopek), je v skladu s svojimi pooblastili iz citiranega 6. člena ZIZ izdala strokovna sodelavka. Zoper sklep o izvršbi je imel dolžnik možnost ugovora, kjer je lahko izpostavil tudi pravilnost presoje spornega priznanja. O njegovem ugovoru je odločala sodnica, torej je bila presoja pravilnosti priznanja dejansko v okviru odločanja o pravnem sredstvu opravljena oziroma preverjena po sodniku. Zahteva po kontradiktornem postopku mora biti spoštovana tudi v postopku priznanja (in izvršitve) tuje sodne odločbe po ZMZPP. Pri opredeljevanju njene vsebine pa je treba upoštevati določene posebnosti, ki izhajajo iz narave tega sodnega postopka. Upoštevati je treba predvsem, da so stranke postopka v tujini že vodile sodni postopek in tako rešile civilnopravni spor z učinkom pravnomočnosti. Slovensko sodišče v okviru priznanja tuje sodne odločbe tako ne preizkuša več pravilnosti uporabe materialnega prava in ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne same po sebi zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba.

Sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikova terjatev in vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev terjatve.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Pritožbeni očitki ne ponudijo argumentov, ki bi za odločitev o preživnini odrezali pristojnost sodišču v BIH. Celo nasprotno, pritožnik se sklicuje na drugo odločbo sodišča v Bihaču, ki ni predmet postopka in v kateri naj bi mu bilo naloženo plačevanje preživnine v nižjem znesku. Vprašanje dejanskega plačila preživnine je okoliščina, ki jo bo pritožnik lahko uveljavil v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Sodišče RS je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v RS, je pa tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v RS.

Za presojo, ali sodba nasprotuje javnemu redu Republike Slovenije, ni relevantna okoliščina, da je preživnina v izreku tuje sodne odločbe določena oziroma dotedanja preživnina spremenjena na drugačen način, kot bi bila (glede na ustaljeno sodno prakso) v izreku sodbe sodišča Republike Slovenije. Eno od procesnih ovir za priznanje tuje sodne odločbe predstavlja izključna pristojnost sodišča ali organa Republike Slovenije. Pri utemeljevanju izključne pristojnosti slovenskega sodišča se nasprotni udeleženec sklicuje na tretji odstavek 50. člena ZPP, ki pa take pristojnosti ne predpisuje, pač pa določa krajevno pristojno sodišče le za primer, ko je sodišče Republike Slovenije mednarodno pristojno zaradi premoženja tožene stranke v Republiki Sloveniji, torej za primer, če bi upravičenka do preživnine v sporu izkoristila pristojnost, urejeno v 75. členu ZMZPP.

Nasprotni udeleženec zgolj z navedbami, da sporne tuje sodne odločbe ni prejel, še ni izkazal okoliščin v smislu prvega in drugega odstavka 96. člena ZMZPP, saj iz potrdila glede sodnih odločb in sodnih poravnav, ki ga je izdalo kantonsko sodišče Schaffhausen v Švici dne 6. 6. 2013, izhaja, da je bilo pisanje o začetku postopka nasprotnemu udeležencu vročeno 15. 9. 2009.

Ker gre v konkretnem primeru za spor, ki izvira iz pogodbenega razmerja in se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti (izstavitev zemljiškoknjižne listine), razloga za izključitev pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji ni, ne glede na to, da sicer nepremičnina leži v Republiki Hrvaški. Sodna praksa je ustaljena na stališču, da se kot pravočasen predlog za dopolnitev sodbe šteje tudi pritožba stranke, v kateri le-ta sodišču očita, da ni odločilo o celotnem ali vseh zahtevkih. Sodišče dejstev, ki jih je ugotovilo, ko je izvajalo dokaze, pa niso bila zatrjevana, ne bi smelo vzeti za podlago svoje odločitve. Takšna kršitev, ki se ni odrazila v kateri od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, je upoštevna takrat, ko lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Res je sicer, da pritožnik ob uveljavljanju relativne kršitve določb ZPP nosi tudi breme dokazovanja verjetnosti njenega vpliva na rezultat sojenja oziroma breme argumentacije za sklepanje, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi ZPP odločilo drugače, vendar pa posebno prizadevanje za dokazovanje možnosti vpliva kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe ni po

Zavarovanje z regulacijskimi začasnimi odredbami predstavlja instrument, ki naj bi preprečil, da bi v času sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi lahko povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Sodišču, pred katerim teče pravdni postopek, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja zaščito svojih materialnopravnih upravičenj, zato ni mogoče odreči upravičenja do odločanja o začasnih ukrepih za zavarovanje položaja posamezne stranke v postopku do pravnomočne odločitve o samem tožbenem zahtevku. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka takšno začasno varstvo lahko uveljavljala le pred tujim sodiščem, pa tožeči stranki odvzema možnost uveljavljanja učinkovitega začasnega varstva svojega položaja za čas, ko postopek teče pred slovenskim sodiščem. V tem primeru zatorej ni podana zveza med obravnavano zadevo in tujo državo v smislu drugega odstavka 50. člena ZMZPP, ki bi izključevala pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Za odločanje o predlogu za delitev stanovanja udeležencev v Barbarigi ni podana slovenska jurisdikcija, upoštevaje lego nepremičnine in naravo tega spora.

Za nastanek škode in škodnih posledic šteje kraj, kjer je prišlo do poškodbe telesa, in ni pomembno, če tožnica škodo kasneje trpi tudi v drugem kraju. Za določitev pristojnosti slovenskega sodišča zato ni pomembno, ali se je tožnica po nesreči v Avstriji vrnila v Slovenijo, kjer ji je morda nastala (nadaljnja) nepremoženjska škoda. Pravilo iz 2. odst. 52. čl. ZPP se nanaša zgolj na krajevno pristojnost, zato mora biti za spor pristojno slovensko sodišče na podlagi kakšne druge navezne okoliščine. Pravila ZPP o krajevni pristojnosti sicer dopolnjujejo z zakonom ali mednarodno pogodbo določena pravila o slovenski jurisdikciji, a le subsidiarno (29. čl. ZPP).

V postopku, v katerem se odloča, ali bo tuja sodna odločba učinkovala na območju Republike Slovenije, je povsem nepomembno, v kakšnem materialnopravnem razmerju je bil predlagatelj z družbo D. L. d.o.o. oziroma D. L. G.. Za presojo identitete med sodbo, katere priznanje se zahteva, in predlogom z dne 7.10.2003, naperjenim zoper D. L. d.o.o., je odločilno le, kako je bila subjektivno opredeljena tožena stranka v sodbi Delovnega sodišča v Münchnu z dne 7.11.2001 opr. št. 30 Ca 14169/01.

Slovensko sodišče je izključno pristojno za spore med stečajnim postopkom, če se ta postopek vodi pred sodiščem Republike Slovenije.