4. člen ZOPNI

Upoštevanje točno določenega premoženja pri izračunu nesorazmerja v končnem poročilu finančne preiskave po presoji pritožbenega sodišča ni nujno ključni element za upoštevanje točno istega premoženja tudi kasneje v pravdnem postopku, ki sledi (zakonska ureditev ne zahteva popolne identitete tožbenega zahtevka s končnim poročilom finančne preiskave). Omejitev, da se finančna preiskava pred vložitvijo tožbe vodi v zvezi s premoženjem, za katerega bo kasneje s tožbo zahtevano, naj se odvzame, pomeni to, da se lahko s tožbo zahteva odvzem le tistega premoženja, na katerega se/bi se lahko (časovno) nanašala finančna preiskava, to pa je premoženje, ki je bilo pridobljeno v petih letih pred storitvijo očitanega kataloškega kaznivega dejanja in ne tudi na drugo premoženje izven tega obdobja. ZOPNI-B je v 26. členu le izrecno določil tisto, kar je sicer izhajalo že sedaj iz zgoraj povzetega namena celotne ureditve po ZOPNI, da lahko država s tožbo zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, ali da se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, tudi v primeru, če zaradi okoliščin, ki so nastale pred vložitvijo

Tožencu je bila zasežena tudi gotovina tretjih oseb. Kljub skupnemu zasegu je ohranila samostojen položaj. Ker jo je mogoče ločiti od premoženja (denarnih sredstev), za katera toženec ni uspel dokazati zakonitega izvora, je odločitev, da se (zaseženo) premoženje tretjih oseb ne odvzame, sprejeta ob pravilni uporabi prvega in drugega odstavka 4. člena ZOPNI.

Predmet začasnega zavarovanja in začasnega odvzema ne presega obsega premoženja, za katerega tožnica s tožbo zahteva odvzem. Zato že iz tega razloga ni začasno zaseženo oziroma začasno odvzeto več, kot je potrebno.

Predlog se zavrne.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta tako sodišče kot tožnica šteli, da obrnjeno dokazno breme o nezakonitosti izvora premoženja velja za celotno premoženje druge toženke, in to še preden bi bilo izkazano, ali in koliko premoženja je nanjo prešlo s strani prvega toženca, tožnica pa bi lahko zahtevala le odvzem tistega premoženja, ki je bilo neodplačno preneseno s strani prvega toženca. V postopkih po ZOPNI je glede povezanih oseb bistveno, ali uspejo dokazati, da premoženje ni nezakonitega izvora, pri presoji pa je treba izhajati iz domneve, po kateri se šteje, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima v družinskem pravu svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza, le da zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Bistvo postopka po ZOPNI pa ni v ugotavljanju obstoja zunajzakonske zveze za zaščito položaja enega od partnerjev. Kot že povedano, je v primeru povezanih oseb bistveno, ali uspe oseba, za katero na podlag

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti. Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Sodišče mora v skladu s 156. členom URS postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Sodišče postopka ni dolžno prekiniti vedno, kadar katera od strank to zahteva, pač pa je dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Po mnenju tožencev drugi odstavek 5. člena v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZOPNI posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 2. člena URS, ker od njih terja, da dokazujejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti. Sodišče druge stopnje v navedenem ne najde nobenega neskladja z URS. Ravno nasprotno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti med obsegom premoženja in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke iz obdobja preiskovanja, ne gre izhajati zgolj iz finančne preiskave, ki je bila opravljena, temveč širše. Iz razloga, da neko premoženje ni bilo predmet finančne preiskave, tožencem ni mogoče odreči možnosti, da dokazujejo zakonitost izvora svojega premoženja. Ravno s preprečevanjem možnosti, da toženci dokažejo zakonit izvor premoženja iz preteklosti, bi bilo nesorazmerno posežen

Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe. Ni kršena kontrad

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI/11. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI/11, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI/11, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI/11, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano. Tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru,

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano. Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru,

V postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora se skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, le takrat, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni (več) mogoč. Nadomestni odvzem v obliki odvzema premoženja, ki ustreza vrednosti nezakonitega izvora, ali denarnega zneska, ki ustreza tej vrednosti, torej ni mogoč v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe (na primer odsvojitev premoženja). Če je bilo premoženje nezakonitega izvora preneseno na ožje družinske člane (med katere sodijo tudi zakonci oziroma izvenzakonski partnerji obsojencev kataloških kaznivih dejanj in njihovi starši - 8. točka 4. člena ZOPNI), velja domneva o brezplačnem prenosu takega premoženja nanje oziroma za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (6. člen ZOPNI). Gre za izpodbojno domnevo. Tožena stranka jo lahko izpodbije, če izkaže, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Na tožeči stranki kljub temu ostaja breme navajanja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja dom

Del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva od toženke plačilo, je neodpravljivo nesklepčen. Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZOPNI se lahko v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora toženi stranki plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora, naloži le, če zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni mogoč. Nobenih okoliščin, ki bi preprečevale odvzem premoženja, tožnica ne zatrjuje. Tako ni zakonske podlage za denarni zahtevek. Le tisto, kar sme biti predmet finančne preiskave, se lahko upošteva pri računanju nesorazmerja iz drugega in tretjega odstavka 5. člena ZOPNI. Le premoženje, pridobljeno po uveljavitvi zakona, sme biti predmet odvzema po prvem odstavku 34. člena ZOPNI. V odločbi U-I-91/15 je Ustavno sodišče RS odločilo, da se v primeru, ko je premoženjski predmet celota pomešanega premoženja nezakonitega in zakonitega izvora, tak predmet v celoti odvzame, če je tožena stranka premoženje pomešala z namenom ponovnega izvrševanja protipravnih ravnanj ali prikrivanja nezakonitega izvora premoženja, ob tem pa delež premoženja nezakonitega izvora v pomešanem

Tudi če se noben del zahtevka izrecno ne glasi na osebo, katere izvor premoženja je zatrjevan kot nezakonit, je toženec nujno tudi oseba, ki naj bi imela tako premoženje, ki naj bi s takim premoženjem razpolagala in glede katere naj bi bili podani razlogi za sum, da je storila kataloško kaznivo dejanje. Pomembno pa je predvsem to, da prvi toženec niti ni dokazal, da je vse to počel s premoženjem zakonitega izvora. Iz določil ZOPNI ne izhaja, da bi bilo dopustno tožbo vložiti le zoper osebe, ki so bile določene kot preiskovanci v odredbi o finančni preiskavi, temveč se tožba vloži zoper lastnika. Toženka je dokazala, da je za nakup nepremičnin najela kredit pri banki, prav tako ga je najela za opremo lokalov. To premoženje samo po sebi torej ne more biti premoženje nezakonitega izvora. Obroke po kreditnih pogodbah pa je lahko plačala iz premoženja nezakonitega izvora.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave. Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora oziroma dokaz, da je za premoženje

Določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja. Glede na to, da KZ-1 kot prag kaznivosti določa pridobitev velike premoženjske koristi, tj. več kot 50.000 EUR, in da ZOPNI dovoljuje izvedbo finančne preiskave šele, ko vrednost domnevno nezakonito pridobljenega premoženja presega 50.000 EUR, je razumno domnevati, da se neplačilo davka nanaša na premoženje, ki izvira iz nezakonite dejavnosti. Pravilen je pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki, ki jih je imela oseba v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v tem obdobju sploh razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, ampak je skladno tudi z njegovim namenom, tj. ugotoviti razkorak med toženčevimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. Upoštev

Namen ZOPNI je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Ta namen se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Toženka uveljavlja poseg v njeno pravico do zasebne lastnine, vendar pa gre za lastnino, ki je bila pridobljena na nepošten način. Varstvo tako pridobljene pravice pa ne more biti absolutno. Instituta odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem oziroma odvzema predmetov, kadar je nevarno, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razloge morale, po svoji naravi ne moreta doseči cilja in namena ZOPNI, kot ga določa 2. člen tega zakona, zaradi česar je njegova uvedba nujna. Določba o razširjenem odvzemu premoženja nezakonitega izvora z uporabo obrnjenega dokaznega bremena je tudi določba mednarodnih konvencij.

Postopek po ZOPNI za razliko od kazenskega postopka, ki teče in personam, torej proti konkretni osebi, poteka zoper premoženje. Gre za civilno ali in rem zaplembo ob obstoju zakonsko določenih pogojev. Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI tako spada med ukrepe, ki se izrekajo tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepa odvzema. Gre za ukrep civilno pravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku. V pravdnem postopku pa velja načelo prirejenosti strank in ni potrebe po posebnih procesnih varovalkah, kakršno vzpostavlja tudi domneva nedolžnosti. Zakonodajalec se nedvomno zaveda retroaktivne veljave, saj je navedel, da se zakon uporablja tudi za zadeve, v katerih se je predkazenski ali kazenski postopek začel pred njegovo uveljavitvijo oziroma po 1. 1. 1990. Iz 2. člena ZOPNI izhaja namen zakona. Ta je v preprečevanju pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Tudi iz tega določila jasno izhaja, da ustavnega jamstva lastn