147. člen URS

Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica upravičeno opozarja, da če občina pri urejanju nadomestila določi kriterije, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, pač pa se kot predmet dajatve upoštevajo izključno druge okoliščine, npr. višina prihodkov občin

Zmotna je razlaga tožnice, da naj bi se na komunalno opremo priključil le objekt, ki se neposredno priključuje nanjo in ne tudi tisti objekt, ki se nanjo priključuje preko internega priključka. To velja tudi za priključevanje na cestno omrežje, javne površine in ravnanje z odpadki. Predmetna nadstrešnica za svoje delovanje potrebuje občinsko komunalno opremo in se nanjo tudi priključuje. Tožničina zatrjevanja, da predmetna nadstrešnica ni objekt, od katerega se plača komunalni prispevek, ker ni stavba, pač pa da je pomožni objekt, so neutemeljena. Ob upoštevanju, da je ZUreP-2 tisti, ki na zakonski ravni ureja odmero komunalnega prispevka, da je komunalni prispevek v obravnavni zadevi odmerjen za legalizacijo predmetne nadstrešnice, torej kot za njeno gradnjo, da Uredba v svoji Prilogi določa vrste objektov po CC-SI klasifikaciji in da tudi Odlok po tej klasifikaciji opredeljuje elemente izračuna komunalnega prispevka za stavbe, za katere se odmerja komunalni prispevek, je po presoji sodišča ključna opredelitev pojma stavbe v GZ (in ne v ZEN) ter na njegovi podlagi sprejete Uredbe o razvrščanju objektov. GZ v 37. točki prvega odstavka 3. člena GZ stavbo opredeljuje kot pok

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je v okvir pravnih pojmov "raziskava" in "razvoj" po 55. členu ZDDPO-2 mogoče umestiti programiranje za poslovno uporabo v programskem jeziku (npr. C-sharp, SQL), s katerim se obstoječemu računalniškemu programu (sistemu) dodajo nove uporabniške funkcionalnosti, ki izboljšujejo uporabniško izkušnjo? In s tem v povezavi, ali bi morala biti omenjena pravna pojma, da bi bila ureditev skladna z 2. in 147. členom Ustave Republike Slovenije - Ustava, definirana v zakonu in je ureditev protiustavna, ker v šestem odstavku 55. člena ZDDPO-2 v celoti prepušča ministru, pristojnemu za finance, da ju definira?

Upravno sodišče presoje ustavnoskladnosti predpisane takse v Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola ni opravilo v skladu z načelom ekvivalence, kot je začrtano v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022. Presoje sorazmernosti višine sporne takse namreč ni napravilo glede na korist, ki izhaja iz narave pravice do posebne rabe javnih površin, ki jo je revidentka pridobila v zameno za plačilo takse. Upravno sodišče ni ugotavljalo niti ali je višina takse sorazmerna glede na ekonomsko korist, pridobljeno s posebno rabo, niti ali je ta sorazmerna s konkretnim posegom v javni prostor in njegovo obremenitvijo s posebno rabo.

Občina sme po 218. c členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) za namen odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zbirati in obdelovati le podatke katastra stavb, kar pomeni, da nima tudi pooblastila za zbiranje in obdelavo podatkov o najemnih pravnih poslih, saj se ti podatki ne vodijo v omenjeni evidenci. Za to, da bi lahko občina (na kakršenkoli način) zbirala in nato za svoje potrebe v svojih evidencah obdelovala podatke o najemnih pravnih poslih, bi morala obstajati jasna in določna zakonska podlaga (drugi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije (URS)). To pomeni tudi, da teh podatkov nima pravice zbirati na druge načine, še najmanj tako, da njihovo predložitev zahteva od zavezancev. Mestna občina Ljubljana je torej s tem, ko je z drugim odstavkom 12. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (Odlok) lastnikom nepremičnin na svojem območju naložila obveznost sporočanja teh okoliščin, presegla ustavna in zakonska pooblastila ter s tem posegla v pristojnost zakonodajalca (87. in 147. člen URS). Okoliščina, da je stavbno zemljišče oddano v najem, praviloma ob odmeri NUSZ niti ne bo mogla biti upoštevana.

Določba tretjega odstavka 7. člena ZFO-1, ki zavezuje Vlado pri sprejemanju podzakonskih predpisov, ki urejajo okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi vodami in zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, jasno in določno opredeljuje krog občin, ki so upravičene do prejema sredstev iz naslova teh dajatev. V ta krog po tej zakonski določbi sodi vsaka občina, v kateri je nastala obremenitev okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču. Ker taka obremenitev okolja že po naravi stvari lahko nastane le na območju odlagališča, je prejemnik te okoljske dajatve skladno s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 lahko le občina, v kateri se odlagališče odpadkov tudi dejansko nahaja.

Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko – komercialni namen in komercialni prevoz, v drugem stavku prvega odstavka 6. člena, ki določa, da lahko vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu za točenje goriv, uveljavlja le upravičenec, ki je imetnik tega internega servisa za točenje goriv, vzpostavlja dodatni pogoj za uveljavljanje pravice do vračila trošarine. Ker to presega zakonski okvir pooblastila iz petega odstavka 95. člena Zakona o trošarinah in tudi po vsebini nasprotuje tej določbi, te določbe pravilnika pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).

Prvi odstavek 36. člena ZST-1 res določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso, večjo do predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Navedeno pa velja le v primeru, kadar je znižanje sodne takse v Taksni tarifi za posamezno pravno dejanje, torej za umik vložitve pritožbe posebej določeno, kar pa v 4. poglavju Taksne tarife, ki ureja plačilo sodne takse v postopku, ki ureja izvršbo in zavarovanje ni. Na področju sodnih taks ni mogoče uporabiti analogije, saj za področje javnih terjatev, med katere sodijo tudi sodne takse, velja načelo zakonitosti (147. člen Ustave RS). ZST-1 v Taksni tarifi za postopek izvršbe in zavarovanja predpisuje le sodno takso za celoten postopek v zvezi s pritožbo, ne ureja pa primera, ko zaradi umika pritožbe ne pride do izdaje posebne vsebinske odločbe, ampak le do ugotovitvenega sklepa. Ker v Taksni tarifi v 4. poglavju, kjer se določa sodna taksa v zvezi s postopki po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, dejanska situacija, ko pride do umika pritožbe, ni urejena, ZST-1 ne omogoča znižanje sodne takse oziroma delne vrnitve že plačane

Tožnik ne navaja, da bi in zakaj bi bil v neenakopravnem položaju, glede na druge potencialne zainteresirane oglaševalce, niti ne navaja, zakaj oziroma kako in s čim naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Obravnavana zadeva se namreč nanaša na dovolitev uporabe taksnih predmetov na nepremičninah v lasti Občine pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse ostale subjekte. Tožnik posplošeno zatrjuje, da dokončna odločitev obeh upravnih organov krši načelo sorazmernosti kot sestavno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, vendar z navajanjem zgolj višine zneska izračuna taksne obveznosti po veljavnem Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v Občini Izola v primerjavi z izračunom višine taksne obveznosti za iste taksne predmete na isti lokaciji na podlagi prej veljavnega Odloka/2003 po oceni sodišča tožnik ni izkazal posega v svoj pravno varovan položaj, saj zatrjevanega posega upravnih organov v pravico tožnika do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude namreč tožnik ni izkazal, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi že sama po sebi taksna obveznost tožnika za leto 2

Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek). Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno v

Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence. Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je plačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo mogoče opredeliti kot davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2? 2. Ali je lahko izplačilo zneska (kupnine) hkrati davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2? 3. Ali je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu z 2. in 147. členom Ustave? 4. Ali se tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7- odstotni obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je davčna obveznost in tudi rok njene zapadlosti potekel že pred 1. 1. 2017?

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US).

Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.

Relevantne določbe 19. do 23. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54č. člena ZTro in 9. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54b. člena ZTro je treba razlagati tako, da pojem kupca, ki je upravičen zahtevati (delno) vračilo trošarine, vključuje tudi obvladujočo družbo, ki je kupila energent, čeprav so bila vozila v njeni lasti, za delovanje katerih je bil porabljen energent, prepuščena v uporabo njenim hčerinskim družbam.

ZDoh-2, kot je veljal za leto 2016, v določbah, ki urejajo posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, med slednje (pod tam določenimi pogoji) izrecno uvršča zakonca, torej osebo, ki živi z zavezancem v zakonski zvezi, in osebo, s katero zavezanec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, to je zunajzakonskega partnerja. Partnerja, s katerim zavezanec živi v registrirani istospolni skupnosti po zakonu, ki ureja registracijo istospolne partnerske skupnosti, ZDoh-2 omenja v tretjem odstavku 16. člena (ki sicer ureja povezane osebe), medtem ko partnerja iz neregistrirane istospolne partnerske skupnosti (torej osebe, ki živi z zavezancem v neformalni istospolni življenjski skupnosti) ne omenja. Vendar pa zgolj to po presoji sodišča podlage za zavrnitev priznanja olajšave, kot jo je uveljavljal tožnik, ne daje. ZDoh-2 namreč brez dvoma posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane priznava za zunajzakonskega partnerja, torej osebo, ki prav tako živi v neformalni obliki življenjske partnerske skupnosti. Zato gre v zadevi, kot je obravnavana, primarno za vprašanje iz

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odsta

Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2. V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uvelja

RTV Slovenija ne deluje v enakih okoliščinah oziroma zanjo ne veljajo enaki pogoji poslovanja kot za druge izdajatelje programov. Zato 14. člen Ustave, zaradi nižjega količnika, s pomočjo katerega se izračuna osnova, ne more biti prekršen. Če operater znotraj istega razreda doseže nižji prihodek, a ima enak strošek za plačilo toženki kot operater, ki je dosegel višji prihodek, po oceni sodišča ne gre za omejevanje svobodne menjave blaga in storitev, svobodnega vstopa na trg, svobodnega nastopanja na trgu ali dejanje, s katerim bi se kako drugače preprečevala konkurenca. Gre za procentualno višji delež stroška v prihodku. Ta odstotek lahko izenači z drugim operaterjem, ki dosega višji prihodek v okviru istega razreda na ta način, da tudi sam doseže višje prihodke. Sodišče meni, da mnenja, pripomb in predlogov glede spremembe Tarife (ki se je v spornem letu znižala), ne more uveljavljati v tej tožbi. Tožnik zmotno meni, da mora sodišče preverjati, ali je spoštovano načelo, da gre v Tarifi za pokrivanje stroškov. Sodišče ne more presojati vsebine Tarife, tj. ne more ocenjevati, ali vrednost točke dejansko prinaša takšne prihodke agencije, da z njimi pokriva stroške, saj