120. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z izvršitvijo pravnomočno naloženih stroškov kazenskega postopka obsojencu poslalo dopis s pozivom k plačilu stroškov kazenskega postopka in plačilni nalog (zavezancu in to je le obsojeni, ki ob nastanku taksne obveznosti ni plačal sodne takse, sodišče skladno z določbo 34. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1 pošlje plačilni nalog) za plačilo pravnomočno naložene sodne takse. Plačilni nalog je tako bil le administrativno-finančni nalog oziroma poziv k plačilu že nastale, pravnomočno odmerjene taksne obveznosti po ZST-1 in je služil kot opozorilo obdolžencu (taksnemu zavezancu) na njegovo že nastalo in pravnomočno odmerjeno obveznost. Da je omenjeni plačilni nalog bil po naravi zgolj poziv na plačilo sodne takse in ne sodna odločba, ki bi določala pravice in dolžnosti, pa nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je plačilni nalog opredelil zgolj način izpolnitve taksne obveznosti in je ni odmeril. Vsebinsko enako velja za dopis - poziv k plačilu stroškov kazenskega postopka. Takšnih listin pa sodišče zagovorniku po pravnomočnosti sodbe ne pošilja saj te listine ne predstavljajo sodnih pisanj v smislu drugega odstavka 120. člena ZKP v zvezi s četrtim

V posledici ugotovljenega, ko torej sodišče prve stopnje sodbe o kaznovalnem nalogu III K 58726/2019 z dne 19. 5. 2021 obdolženemu A. A. ni vročalo postopkovno ustrezno določbam o mednarodni medsebojni pomoči na način, skladen določbi 120. člena ZKP, se ugotovitev, da je ugovor obdolženca z dne 15. 10. 2024, na podlagi drugega in četrtega odstavka 445.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavreči kot prepozen, pokaže kot preuranjena.

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte. Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

Osnovno pravilo v zvezi s krivdnimi stroški je, da stroški ne veljajo za zakrivljene le v primeru, če je obtoženi (oziroma ta, ki so mu naloženi v plačilo) storil vse, kar je po zakonu dolžan storiti. Kot je navedel že zagovornik v pritožbi, je bil obtoženi ob zaslišanju dne 27. 12. 2023 poučen, da se mora odzivati vabilom sodišča in sporočati vsako spremembo naslova bivanja. Ta obveznost že po naravi in vsebini obtoženčeve obveznosti vključuje tudi obveznost obtoženega, da na naslovu, ki ga navedene sodišču kot naslov bivanja oziroma vročanja (če je drugačen od kraja bivališča) uredi vse potrebno za sprejem sodnih pisanj. Če sodnih pisanj, ki so mu bila vročana na tem naslovu ni dvignil, obtoženi ni storil vsega, kar je bil dolžan.

Kadar se sodno pisanje na delovnem mestu naslovnika izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, je taka nadomestna vročitev procesno veljavna, ne glede na to, ali je oseba pisanje dejansko predala naslovniku ali ne.

Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.

Kot to izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v zadevi sicer razpisalo več narokov, na nobenega od teh pa zagovornika ni vabilo. Soglašati je zato potrebno z zagovornikom, ko v pritožbi navaja, da je bila obdolžencu s tem odvzeta pravica do zagovornika v kazenskem postopku. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da v zadevi opravi narok, bi namreč moralo (120. člen ZKP) poleg obsojenca na narok vabiti tudi njegovega zagovornika.

Postopek za preklic pogojne obsodbe, ki ga je vodilo prvostopno sodišče v obravnavanem primeru, pa ne predstavlja novega sojenja, ampak spremembo prejšnje pravnomočne sodbe v zakonsko določenih mejah,1 kar pomeni, da je obsojenca v času postopka za preklic pogojne obsodbe, še vedno zastopal zagovornik, odvetnik B. B., kateremu obsojeni vse do danes pooblastila tudi ni preklical. Glede na podatke spisa je pritrditi pritožbi zagovornika, da sodišče prve stopnje zagovornika v teku postopka za preklic pogojne obsodbe ni vabilo in s tem tudi ne seznanilo s tekom postopka za preklic pogojne obsodbe.

V fazi vročanja obtožnice sodišče ni dolžno na lastno iniciativo prevajati vsega dokaznega gradiva, zlasti ko je obdolženec sodišču nedosegljiv, ampak to naredi na zahtevo obdolženca. Dejstvo, da posamezne (celo večina) listine v spisu niso prevedene, torej ne predstavlja kršitve do uporabe svojega jezika v postopku. Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve in naravo ukrepa začasnega zavarovanja, ki skladno s 502.č členom ZKP zahteva, da sodišče o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja odloči posebej hitro, je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ko je v skladu s 120. členom ZKP predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanja obdolžencema vročilo s pritrditvijo na sodno desko. Takšna fikcija vročitve je namreč nujna, ko je sodišče skrbno, a hkrati neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja. Pri presoji skrbnosti sodišča pa je treba upoštevati tudi dolžnost sodišča, da se ustrezno odzove na ravnanja, ki izkazujejo zlorabo procesnih pravic (15. člen ZKP).

Določba točke b) drugega odstavka 5. člena Konvencije o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije, na katero se sklicuje vložnik, se uporablja subsidiarno in le, kadar učinkov, primerljivih z vročanjem po predpisih, ki veljajo za domače postopke, ni mogoče doseči s pošiljanjem neposredno po pošti (kot to zapoveduje prvi odstavek 5. člena Konvencije). V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da so bila vabila, poslana priporočeno s povratnico, izročena osebno obdolžencu. To pomeni, da je bilo s pošiljanjem vabila na način, kot ga dopušča prvi odstavek 5. člena Konvencije, zagotovljena izročitev pisanja, kot ga zahteva 118. člen ZKP, ki osebno vročitev v prvi vrsti opredeljuje kot izročitev „neposredno naslovniku.“ Z določitvijo ukrepa za zagotovitev obtoženčeve navzočnosti po ddrugem odstavku 307. člena ZKP je že zakonodajalec opravil test sorazmernosti med dolžnostjo države, da se izpelje zakonit kazenski postopek, in posegom v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja pripor.

Pritožbena razlaga, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti začetek teka roka za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu od vročitve odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zagovornikom, je zmotna. Takšna razlaga bi pomenila, da bi rok za vložitev pravnega sredstva lahko začel teči kadarkoli v nedoločeni prihodnosti, ko bi obdolženec zagovornika pooblastil za zastopanje ali ko bi slednji prejel odločbo o brezplačni pravni pomoči.

Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij, vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov ter mu v skladu z načelom kontradiktornosti postopka vročalo v izjavo listinsko dokumentacijo (poročilo detektivke), kot se za to v pritožbi zmotno zavzema obdolženec, ki mu je bila sicer zagotovljena pravica do pravnega sredstva – pritožbe, v kateri se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin.

Pasivni subjekt očitanega kaznivega dejanja je zunajzakonska partnerka obdolženca, zoper katero je obdolženi po očitku usmeril svoj fizični napad v obliki prijema za vrat, davljenja, močnega potiska na posteljo, večkratnih udarcev po glavi s pestjo in vrženjem mobilnega telefona proti njej. Ni tudi dvoma, kakšne posledice je obdolženi, na področju telesne in duševne celovitosti oškodovanke, zatrjevano povzročil z očitanim kaznivim dejanjem; glede na konkretni opis je B. B. utrpela bolečine in podplutbe na glavi ter občutek osebne ogroženosti, prestrašenosti in močne vznemirjenosti. Na zapisani način je konkretizirano izvršitveno ravnanje obdolženca zoper točno določeno oškodovanko s točno določenimi poškodbenimi posledicami, ta konkretni dejanski stan pa, upoštevaje naravo zatrjevanega obdolženčevega ravnanja, zajema tudi konkretizacijo posebnega abstraktno določenega namena ustrahovanja in vznemirjenja B. B.

Po 376. členu ZKP vroči sodišče prve stopnje izvod pritožbe nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v 15 dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. V obravnavani zadevi oškodovanca nista nasprotni stranki obdolžencu, temveč je to državni tožilec, prav tako pa nista nasprotni stranki državnemu tožilcu. Vročitve pritožbe obdolženčevega zagovornika oškodovancem oziroma njihovemu pooblaščencu, da bi nanjo odgovorili, kadar ne gre za oškodovanca kot tožilca, zakon ne predvideva, prav tako se oškodovancu oziroma njegovemu pooblaščencu zaradi podaje odgovora ne vroči pritožba državnega tožilca.

V točki 6 razlogov izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje jasno zapisalo, da je obdolžencu krivdno povzročene stroške postopka naložilo zaradi njegovega ignoriranja in neaktivnega ravnanja, s tem ko sodnih pisanj ni dvigoval in sodišču tudi ni sporočil morebitnega drugega naslova bivanja, zaradi česar je moralo sodišče odrejati vročanja po detektivih. S tem se je prvostopenjsko sodišče povsem nedvoumno opredelilo do krivde obdolženca za nastanek stroškov kazenskega postopka, ki zaradi njegovega ravnanja ne morejo bremeniti proračun kljub zavrnilni sodbi.

Za presojo pravočasnosti pritožbe zoper sodbo je odločilno, ali se je in če se je, kdaj se je obsojenec s sodbo, ki je bila vročena njegovi zunajzakonski partnerici oziroma ženi, dejansko seznanil, saj bi mu šele od tega dne začel teči 30-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo.

Po pogodbi, sklenjeni med Pošto Slovenije in družbo Petrol o sprejemanju in izročanju poštnih pošiljk, je mogoče priporočene poštne pošiljke oddati tudi na pooblaščenih bencinskih servisih družbe Petrol.

Po drugem odstavku 129. člena ZKP postane pravnomočna sodba izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.

S pritožnikom pa ni mogoče soglašati. Zmotno je namreč stališče, da v primeru, če ima obdolženec zagovornika, ZKP ne zahteva osebne vročitve sodnih pisanj obdolžencu. In ker obdolženec sodnih pisanj (vabil na glavne obravnave, sodb, plačilnih nalogov...) ni dvigoval, kljub številnim obvestilom pošte (točka 5 in 6 izpodbijanega sklepa), je bilo sodišče primorano opraviti vročitev preko detektivke.

Fikcija vročitve po tretjem odstavku 120. člena ZKP je namreč dopustna le kot ultima ratio zaradi neuspešnosti drugih načinov vročanja in bo tako nujna le, če bo sodišče skrbno, a neuspešno pri drugih učinkovitih ukrepih za zagotovitev (dejanske) vročitve sodnega pisanja.