266. člen ZIZ

Že iz predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi vloženega na Okrajno sodišče v Murski Soboti dne 1. 4. 2025 izhaja, da med strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II N 1085/2024 že teče postopek zaradi spremembe odločbe o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. Že na podlagi navedene okoliščine je na podlagi tretjega odstavka 266. člena ZIZ krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Do enakega zaključka privede določba drugega odstavka 266. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ker ima otrok nesporno stalno prebivališče na naslovu matere v Ljubljani, začasnega prebivališča pa nima določenega.

Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da so stiki med ml. otrokoma in predlagateljico oteženi in so prepuščeni izključni pripravljenosti nasprotnega udeleženca na stike. V konkretni zadevi je več kot očitno, da udeleženca postopka stikov med poletnimi počitnicami nista uspela urediti, saj se slednji niti enkrat niso izvedli, zato je neustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da naj bi stiki potekali "po predhodni uskladitvi", saj ne gre za zadosti določno opredelitev stikov, na kar pravilno opozarja pritožba. Takšna odločitev je ustrezna le v primerih, ko sta se starša sposobna konstruktivno dogovarjati in ko med njima glede stikov ni večjih sporov.

O predlogih za izdajo začasnih odredb, vloženih pred začetkom spora, o katerem bo sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih, oziroma v zadevah, v katerih je dogovorjena arbitražna pristojnost, odločajo okrožna sodišča. Katero okrožno sodišče je krajevno pristojno, se presoja glede na vsebino predlagane začasne odredbe. Če je vsebina predlagane začasne odredbe v prepovedi (obveznosti opustitve) ravnanj dolžnika, se krajevna pristojnost določa po kraju izpolnitve te obveznosti. V primeru prepovedi unovčenja bančne garancije je to kraj, kjer bi se unovčenje sicer opravilo.

Ker sodišče prve stopnje ni krajevno pristojno za sojenje o glavni stvari, ni pristojno niti za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Prepoved opravljanja pravdnih dejanj med prekinitvijo postopka (drugi odstavek 207. členu ZPP) v zapuščinskem postopku ne velja za ukrepe zavarovanja.

V konkretnem primeru atrakcija pristojnosti po četrtem odstavku 266. člena ZIZ ne pride v poštev, ker izvršilni postopek ("drug sodni postopek" v smislu navedenega določila) sicer teče, a ne med upnikom in dolžnikom, temveč med dolžnikom in dolžnikovim dolžnikom. Predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi, pa je postopek zavarovanja, ki teče med upnikom in dolžnikom; le zaradi "tripartitnega razmerja" pri izvršbi na denarno terjatev dolžnika vsebina določene prepovedi nanaša še na dolžnikovega dolžnika.

Potreba po hitrem odločanju v postopku o izdaji začasne odredbe nasprotuje temu, da bi v tem postopku bili izpolnjeni pogoji za odstop zadeve drugemu sodišču na podlagi drugega odstavka 18. člena ZNP-1, saj bi odstop zadeve drugemu sodišču (na območju katerega začasno bivata dolžnica, mld. otrok in pred katerim se je pozneje začel postopek o glavni stvari) dodatno zavlekel postopek. Odstop odločanja o začasni odredbi drugemu sodišču zato ni niti v korist mld. otroka niti se ne bi v takem primeru postopek pred drugim sodiščem lažje izvedel, saj je Center za socialno delo Maribor že izdelal mnenje v predmetni zadevi.

Po prvem odstavku 103. člena ZS je okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Republike Slovenije, poleg zadev iz 101. člena tega zakona pristojno za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, v sporih glede izkoriščanja morja in morskega dna. Pristojnost sodišča se določa po tem, katero sodišče je pristojno (ali bi bilo pristojno) za odločanje o tožbenem zahtevku (pri čemer izjeme od tega prvi odstavek 103. člena ZS ne predpisuje). Razlaga navedene določbe, po kateri bi bilo Okrožno sodišče v Kopru pristojno vselej, ko se predmet katerekoli pogodbe, iz katere izvira spor, nanaša na plovilo, bi bila preširoka in ne bi bila v skladu z naravo izključne pristojnosti določenega sodišča v državi. Ta pristojnost je namreč izjema od zakonskih določb, ki urejajo pristojnost sodišč v državi, izjeme pa se razlagajo ozko.

Postopek za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva in materinstva glede na citirane določbe ZNP-1 torej ni eden izmed postopkov za varstvo koristi otroka, opredeljenih v 93. člen ZNP-1,1 ampak je urejen v 6. oddelku X. poglavja Postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij (88. - 92. člen ZNP-1). To pa pomeni, da je v zvezi z njim treba uporabiti prvi odstavek 266. člena ZIZ in ne drugi odstavek 266. člena ZIZ. Glede na modificiran predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je upnica predlagala izdajo začasne odredbe zaradi ugotovitve, da je pokojnik njen oče, saj ji v tem primeru pripada zakonska dedna pravica, je za odločanje o utemeljenosti njenega predloga (če/ko bo upnica vložila predlog za ugotovitev očetovstva) res pristojno okrožno sodišče (drugi odstavek 10. člena ZNP-12). Vendar pa je oziroma bi bilo za odločanje o izvršbi in zavarovanju tega predloga pristojno okrajno sodišče (zgoraj citirana 3. točka II. odstavka 99. člena ZS).

Ker pravdni postopek, v katerem se bo vsebinsko odločalo o utemeljenosti upnikove terjatve, še ni bil uveden, je za začasno odredbo tudi v primerih, ko poteka postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, še vedno pristojno samo tisto sodišče, ki bi bilo glede na predlagano izvršilno sredstvo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.

Sodišče druge stopnje meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev)(ureditvene začasne odredbe) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga ustavnoskladna razlaga iz citiranega odločbe, za preostale pa drugi odstavek 272. člen ZIZ.

V primerih, ko gre za t.i. ureditvene začasne odredbe, so predpostavke (zakonski dejanski stan), ki morajo biti podane najprej določene v prvem odst. 272. člena ZIZ (terjatev); nato mora biti podana ena izmed alternativno navedenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odst. 272. člena ZIZ ter še predpostavka reverzibilnosti (vrnitev v prejšnje stanje - Up-275/97). Sodišče zato ne more izdati regulacijske začasne odredbe, če v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.

Tožeča stranka je organizirana v pravnoorganizacijski obliki sindikata, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni naveden kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih. Tožeča stranka zato subjektivnega kriterija za sojenje po določbah ZPP v gospodarskih sporih ne izpolnjuje.

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v trenutni situaciji (glede na razpoložljive podatke tudi še v trenutku odločanja Vrhovnega sodišča) treba upoštevati določbo četrtega odstavka 266. člena ZIZ, po kateri je v primeru, ko je uveden pravdni ali kakšen drug postopek, za odločitev o zavarovanju pristojno sodišče, pred katerim teče postopek (atrakcija pristojnosti). Navedeni sklep Okrožnega sodišča na Ptuju namreč še ni pravnomočen, zadeva pa je bila Okrožnemu sodišču v Kopru odstopljena tudi le v delu glede postopka zavarovanja - izdaje začasne odredbe in to celo pred pravnomočnostjo sklepa. Zato pravdni postopek še vedno teče pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, ki ostaja torej še naprej pristojno tudi za postopek zavarovanja z začasno odredbo.

Pravilno sicer pritožba izpostavlja, da gre v primeru 49. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ za izbirno krajevno pristojnost in da je ta izbira dana tožniku oziroma upniku, vendar pa ima upnik glede na zakonsko dikcijo možnost izbire le med glavnimi dolžniki.

Pravni interes, potreben za odločitev o zahtevku, je tožnica izkazala s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo. Pritožbene navedbe o podaji izjave o odpovedi dedovanju v zapuščinskem postopku so nove in ob izostanku opravičljivega razloga za prvo navajanje v pritožbi neupoštevne. Zahteve po možni vzpostavitvi prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti breme, ki bi ga morala nositi tožnica v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne odločbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.

Gre za situacijo, ko stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva nekaj, kar sicer ni predmet pravde in česar sama (še) ne uveljavlja v obliki tožbenega zahtevka. Zgolj to pa samo po sebi ne pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati.

Za izdajo regulacijske začasne odredbe, namenjene zavarovanju nedenarne terjatve, mora upnik konkretizirano zatrjevati in s stopnjo verjetnosti dokazati izpolnjenost vseh treh pogojev, tj. verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, in odpravljivost (reverzibilnost) učinkov izdane začasne odredbe. Za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.

Sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, temveč tudi, ker tožnica ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe izpolnjena kumulativno, že neobstoj enega od njiju predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo. Tožnica v predlogu ni izkazala konkretnih ravnanj toženca, usmerjenih v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi preprečilo uveljavitev njene terjatve. Zgolj njegovo slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega niso bile v celoti poplačane zaostale preživninske obveznosti do hčerke, takšnega ravnanja ne predstavlja. Prav tako ga z verjetnostjo ne izkazujejo s strani tožnice predložene fotografije, objavljene na FB, iz povsem drugega časovnega obdobja. Ni mogoče pritrditi tožnici, da za izpolnitev subjektivnega kriterija zadošča zgolj primerjava višine terjatve in toženčevega premoženja, saj naj bi samo po sebi kazalo, da bo prav vsako razpolaganje s premoženjem vplivalo na nezm