63. člen ZMZPP

Mednarodno pristojnost sodišča države članice v primeru začasne odredbe ob sklenjenem arbitražnem sporazumu je presojalo Sodišče Evropskih skupnosti v sodbi C-391/95 z dne 17. 11. 1998 v zadevi Van Uden. Ker slovensko sodišče zaradi arbitražnega sporazuma ni mednarodno pristojno po drugih določbah Bruseljske uredbe, je bilo treba njegovo pristojnost utemeljiti z nacionalnimi procesnimi pravili. Za to, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo lahko izvzeto od pristojnosti sodišča, bi to moralo biti v arbitražnem sporazumu povsem jasno in nedvoumno izraženo. Verjetnost kot dokazni standard je pretežnost razlogov v prid obstoja nekega dejstva; s procesnega vidika - ki je pri začasnih odredbah zaznamovan s potrebo po hitrem in fleksibilnem odločanju, prilegajočem se okoliščinam posameznega primera -, pa verjetnost pomeni nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev iz 18. poglavja ZPP o dokazih in izvajanju dokazov. Pravila iz 18. poglavja ZPP v zadevah zavarovanja na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo smiselno. Smiselno pa ni v postopku zavarovanja vztrajati pri vseh pravilih pravdnega postopka o sodnem izvedencu: da ga lahko pos

Za odločanje o tožbenem zahtevku je podana pristojnost slovenskega sodišča, saj gre v obravnavani zadevi za spor o plačilu obveznosti, ki se nanašajo na uporabo storitev izvajalca gospodarske javne službe, tožnica ima sedež v ..., toženkino nepremično premoženje, iz katerega bo mogoče izvršiti sodbo (v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku), pa je prav tako na območju sodišča prve stopnje (drugi odstavek 58. člena ZMZPP).

Ker gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije ni mogoče, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel številke transakcijskega računa dolžnika, na katerem naj se opravi izvršba, prav tako ni podal identifikacijskih podatkov, na podlagi katerih bi sodišče lahko po uradni dolžnosti preverilo obstoj premoženja dolžnika v Republiki Sloveniji. Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo, da krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, ki bi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi opravljalo izvršbo, ni mogoče določiti, kar pomeni, da predlagane izvršbe v Republiki Sloveniji ni mogoče opraviti.

Dolžnik je pravna oseba s sedežem v Veliki Britaniji, zato je sodišče prve stopnje najprej pravilno presojalo, ali je sodišče v Republiki Sloveniji sploh (mednarodno) pristojno za dovolitev in opravo izvršbe. Po 63. členu ZMZPPP je slovensko sodišče izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Pravno pomembno je, ali je izpolnitev uveljavljane nedenarne obveznosti prenosa kripto sredstev z dolžnikovega računa na upnikov račun vezana na Republiko Slovenijo. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bila podana pristojnost slovenskega sodišča za dovolitev in opravo izvršbe za uveljavitev te nedenarne terjatve. Povedano drugače, obstajati mora neka realna zveza oziroma dejanska povezava med vsebino dovoljene izvršbe in državo dovolitve izvršbe. Ta pogoj je lahko izpolnjen tudi v primeru, ko se dolžniku nalaga opravo ali opustitev določenih ravnanj, ki so omejena na območje države izdaje, njegov obstoj pa je manj jasen, ko gre za plačilo določenega zneska. Teritorialna opredeljenost take izpolnitve je namreč težko določljiva, prav tako pa je težko določiti, s katerim denarjem bo obveznost poravnana in kje se ta nahaja. Pogo

Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi takega predlog ni ovira za vložitev novega predloga za izdajo začasne odredbe, če je ta utemeljevan spremenjenimi, objektivno novimi dejanskimi okoliščinami, ki ob vlaganju prvega predloga za izdajo začasne odredbe še niso obstajale. V evropskem prostoru v mednarodni pravni teoriji je večinsko uveljavljeno stališče, da pravilo litispendence za začasne ukrepe z mednarodnim elementom ne velja in je zaradi vzpostavljene dvotirnosti mogoče zahtevati več ukrepov pri sodiščih različnih držav (glede na pravila o izključni pristojnosti), saj tuje sodišče ne more določiti uporabe prisilnih sredstev, da bi to zavezovalo tudi slovensko sodišče. Dokler tuja sodna odločba ni priznana, na območju Republike Slovenije ne učinkuje kot pravnomočna sodba in se vprašanje pravnomočno razsojene stvari lahko izpostavi šele po uspešnem priznanju tuje sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se za premoženjsko pravna razmerja med strankama, ki sta ruska državljana z zadnjim skupnim prebivališčem v Švici, ne uporablja slovensko, temveč švicarsko pravo. Upnica je uspela verjetn

Presoja pristojnosti slovenskega sodišča za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Makedoniji, prav tako pa ima tudi upnik bivališče v Republiki Italiji. Drugi odstavek 58. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje upnik v pritožbi, sicer določa pristojnost sodišča Republike Slovenije, če je na njenem območju kakšno toženčevo premoženje, vendar pa mora imeti tožnik stalno prebivališče oziroma sedež v Republiki Sloveniji in izkazati za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo. Ker ima upnik prebivališče v Republiki Italiji, te določbe ni mogoče uporabiti. Glede na vse pojasnjeno pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji noben

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v pre

Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Italiji, prav tako pa je upnik pravna oseba s sedežem v Republiki Italiji. To pomeni, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji nobena navezna okoliščina iz določbe 29. člena ZPP, ki se v tem primeru uporabi na podlagi 15. člena ZIZ, ki bi takšno pristojnost utemeljevala.

Za dovolitev in opravo izvršbe, ki se bo opravljala v tujini ali ki se zato, ker dolžnik v RS nima premoženja ali dohodkov, na katere bi bilo mogoče poseči z izvršbo, v RS ne bo opravljala, slovensko sodišče ni pristojno. Možnost, da se bo dolžnik kdaj v prihodnosti nahajal v RS in bo v prihodnosti imel v RS prihodke ali premoženje, na katerega bo mogoče poseči z izvršbo, ne zadošča za vzpostavitev pristojnosti sodišča RS. Pomanjkanja pristojnosti sodišča RS ni mogoče sanirati s postavitvijo začasnega zastopnika dolžniku. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer gre za kombiniran sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, mora torej sodišče, če ugotovi, da ni podana pristojnost sodišča RS, razveljaviti opravljena procesna dejanja, razveljaviti izdan sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavreči.

Obveznosti dolžnikov se ne opirajo na isto pravno in dejansko podlago, saj vtoževane obveznosti prvega dolžnika (ne-unovčiti garancijo in jo vrniti upniku) lahko izvirajo le iz razmerja med upnikom in prvim dolžnikom, to je iz Gradbene pogodbe sklenjene med njima, kakršnakoli obveznost drugega dolžnika - banke do upnika v zvezi z bančno garancijo pa ima lahko temelj le v obligacijskem razmerju med upnikom in banko, na podlagi katerega je banka garancijo izdala. Za spore med stečajnim postopkom je izključno stvarno in krajevno pristojno sodišče, pred katerim se vodi stečajni postopek, če se stečajni postopek vodi pred sodiščem RS. Kadar je po določbah zakona določena izključna pristojnost sodišča RS, se stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča, smiselno enako pa tudi ne za pristojnost mednarodne arbitraže.

Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre za sodni postopek, ki je sestavljen iz postopka za izdajo plačilnega naloga in postopka dovolitve izvršbe, po svoji pravni naravi pa je to enoten kombiniran postopek. S sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče ne dovoli le oprave izvršbe (sklep o izvršbi v ožjem smislu), temveč s t. i. kondemnatornim ali naložitvenim delom sklepa izda tudi plačilni nalog, obe odločitvi pa sprejme istočasno in v istem pravnem aktu. Pristojnost slovenskega sodišča mora biti zato podana za oba dela postopka.

Zavarovanje z regulacijskimi začasnimi odredbami predstavlja instrument, ki naj bi preprečil, da bi v času sodnega postopka prišlo do ravnanj, ki bi lahko povzročila, da sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena. Sodišču, pred katerim teče pravdni postopek, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja zaščito svojih materialnopravnih upravičenj, zato ni mogoče odreči upravičenja do odločanja o začasnih ukrepih za zavarovanje položaja posamezne stranke v postopku do pravnomočne odločitve o samem tožbenem zahtevku. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka takšno začasno varstvo lahko uveljavljala le pred tujim sodiščem, pa tožeči stranki odvzema možnost uveljavljanja učinkovitega začasnega varstva svojega položaja za čas, ko postopek teče pred slovenskim sodiščem. V tem primeru zatorej ni podana zveza med obravnavano zadevo in tujo državo v smislu drugega odstavka 50. člena ZMZPP, ki bi izključevala pristojnost sodišča Republike Slovenije.

Po določilu 239. čl. ZIZ se določbe tega zakona smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni v delu zakona o zavarovanju drugače določeno. Postopek zavarovanja je torej del izvršilnega postopka. Zato je treba upoštevati določilo 1. odst. 63. čl. ZMZPP, ki pravi, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na območju Republike Slovenije. Navedeno a contrario pomeni, da za dovolitev in opravo izvršbe izven območja Republike Slovenije slovensko sodišče ni pristojno.

Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da je dolžnik tuja pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije in njena domicilna država ni članica Evropske unije - EU. Zato je sodišče prve stopnje, po prejemu dolžnikovega ugovora, v okviru katerega je slednji postavil tudi ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča, pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji, presojalo z uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - glede postavljenega ugovora - člen 53 ZMZPP).

Listina, ki jo je v dokaz svojih trditev predložil upnik, ima sicer res naziv Ponudba št. in je ob nastanku dejansko predstavljala ponudbo, ker pa je dolžnik to "ponudbo" dne 10.02.2005 sprejel, kar je razvidno iz njegovega podpisa, se šteje, da je bila tega dne med strankama veljavno sklenjena pogodba.

Slovensko sodišče je izključno pristojno za spore med stečajnim postopkom, če se ta postopek vodi pred sodiščem Republike Slovenije.

Ugovor po četrtem odstavku 109. člena ZMZPP je remonstrativno pravno sredstvo, ker o njem odloča sodišče, ki je odločbo izdalo. Ker se revalorizacija preživnine po pravnem redu ZRJ opravi v izvršilnem postopku, je lahko sklep predmet priznanja. Za priznanje tuje sodne odločbe potrdilo o izvršljivosti zadošča le skupaj s pravnomočno sodno odločbo o preživljanju. Po prvem odstavku 97. člena ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije. Po prvem odstavku 63. člena tega zakona to velja za dovolitev in opravo izvršbe.