VSRS Sklep I Up 152/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba (pravilno sklep) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 100/2017-19 z dne 7. 5. 2019, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da odloči še o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo dopolnilne sodbe kot neutemeljen. Pojasnilo je, da je s sodbo IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019 tožbi ugodilo in izpodbijano opozorilo toženke št. 0612-42/2017/9 z dne 25. 5. 2017 odpravilo, toženki pa naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka. Ni bilo dolžno v izreku odločiti še o preostalih delih tožbenega zahtevka, tožnici pa ni bila prekršena nobena od ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi sicer je v navedeni sodbi pojasnilo svoja stališča glede preostalih tožbenih zahtevkov, vključno z ugotovitvijo, da je sodišče s tem, ko je izpodbijani akt odpravilo, zadevo vrnilo v stanje, v katerem je bilo, preden je bil akt izdan, kar pomeni, da posledic izdanega akta ni.

2Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, kršitve njenih ustavnih pravic, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugodi ter z dopolnilno sodbo razsodi o vseh tožbenih zahtevkih, ki jih pritožnica uveljavlja v predmetnem upravnem sporu, toženki pa naloži, da pritožnici povrne vse do sedaj priglašene stroške postopka in dodatno tudi nadaljnje stroške pritožnice, ki jih priglaša s pritožbo.

3Pritožba je utemeljena.

4Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa in sodnega spisa, da je toženka v postopku o prekršku izrekla pritožnici kot okrožni sodnici Okrožnega sodišča v Celju ter v tem svojstvu odgovorni osebi opozorilo zaradi prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 93. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki naj bi ga storila s tem, da v stečajnem postopku št. St 2231/2013 brez podlage v zakonu ali osebni privolitvi posameznika na spletnih straneh ni zavarovala osebnega podatka (EMŠO) kupca nepremičnine, kar je imelo za posledico, da je bil ta osebni podatek na spletni strani AJPES javno objavljen in tako dostopen vsem uporabnikom tega portala nekaj dni, tj. od objave do pritožničine odreditve umika objave tega sklepa. Pritožnica je zoper navedeno opozorilo vložila tožbo, s katero je sodišču predlagala, da odpravi opozorilo (1. točka tožbenega zahtevka), da ugotovi, da je dejanje vodenja predmetnega prekrškovnega postopka zoper njo nezakonito in neustavno ter da je toženka s tem pritožnici kršila človekove pravice in temeljne svoboščine ter ustavna jamstva iz 3., 14., 22., 23., 34., 35., 38., 125. in 134. člena Ustave (2. točka tožbenega zahtevka), da toženki naloži, da v roku 3 dni uniči opozorilo, ki ga hrani v svojem arhivu, in s tem zagotovi, da ne bo več hranila osebnih podatkov o pritožnici iz opozorila (3. točka tožbenega zahtevka), da toženki prepove, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila dejanja iz 2. točke tožbenega zahtevka in tem podobna ravnanja (4. točka tožbenega zahtevka), da toženki naloži dolžnost povrnitve tožničinih stroškov postopka (5. točka tožbenega zahtevka).

5Sodišče prve stopnje je v sodbi IV U 100/2017-14 z dne 2. 4. 2019 ugotovilo, da obravnavano opozorilo ne predstavlja upravnega akta v smislu določbe drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tožbi je na podlagi prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ugodilo in v izreku izpodbijane sodbe izpodbijano opozorilo odpravilo (I. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo, da pritožnici povrne stroške upravnega spora (II. točka izreka sodbe). Glede 2. točke tožbenega zahtevka pa je v obrazložitvi ugotovilo, da se nanaša na dejanje, s katerim bi bilo poseženo v tožničine človekove pravice in temeljne svoboščine, čeprav pritožnica vsebinsko izpodbija posamični akt (opozorilo, izrečeno v postopku o prekršku) in ne dejanja. V zvezi s 3. točko tožbenega zahtevka je pojasnilo, da s tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt, ni potrebe po vzpostavitvi kakršnegakoli stanja, ki bi bilo posledica izdanega akta, ker se predmetna zadeva z odpravo izpodbijanega akta vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil akt izdan, kar pomeni, da posledic izdanega akta ni in jih ne more biti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ocenilo, da tudi ni podlage, da bi sodišče prve stopnje toženki prepovedalo, da bi v bodoče nadaljevala ali ponovila tovrstna dejanja, kot to zahteva pritožnica v 4. točki tožbenega zahtevka.

6Pritožnica je tako v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe kot v pritožbi poudarila, da s tožbo ni uveljavljala zgolj odprave opozorila in zato mora sodišče prve stopnje izdati dopolnilno sodbo, s katero bo v izreku odločilo še o preostalih zahtevkih, s čimer bo pritožnica pridobila možnost vlaganja pravnih sredstev zoper njegovo odločitev o preostalih zahtevkih.

7V tej zadevi je sporno, ali je glede na okoliščine obravnavanega primera predlog za izdajo dopolnilne sodbe utemeljen.

8Ker ZUS-1 posebnih določb o dopolnilni sodbi nima, so glede na prvi odstavek 22. člena ZUS-1¹ v zvezi z navedenim institutom relevantne določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Skladno z določbami ZPP je institut dopolnilne sodbe vezan na neodločitev o posameznem tožbenem zahtevku. Vezanost sodišča na tožbeni zahtevek je določena v 2. členu ZPP, in sicer je v prvem odstavku določeno, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov, v drugem odstavku pa določa, da sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno.

9Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da v upravnem sporu sodišče po izrecni zakonski določbi (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga in je glede na določbo drugega odstavka 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni zahtevek v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1, to je v primerih, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi (spor polne jurisdikcije v smislu 65. člena ZUS-1), oziroma ko se s tožbo zahteva odločitev o vrnitvi stvari ali odškodnina (odločanje o adhezijskem zahtevku v smislu 67. člena ZUS-1). Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne gre niti za primer iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1 niti za primer iz prvega odstavka 40. člena ZUS-1, temveč za upravni spor zaradi posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Gre torej za posebno ureditev v ZUS-1 v zvezi z varstvom ustavnih pravic, ki izhaja že iz 157. člena Ustave. Ta v drugem odstavku določa, da v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.

10ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena ureja možnost subsidiarnega upravnega spora. Po tej določbi odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je torej mogoče doseči, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

11Po tretjem odstavku 30. člena ZUS-1 mora tožnik, ki s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine, v tožbi (med drugim) postaviti zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Konkretizacija navedene določbe je v drugem odstavku 33. člena ZUS-1,² ki določa tožbene zahtevke, to pa so tudi zahtevki, ki jih je postavila pritožnica. Obseg in vrsto odločitev sodišča izrecno določa prvi odstavek 66. člena ZUS-1.³ Na ti določbi drugega odstavka 33. člena in prvega odstavka 66. člena ZUS-1 pa je tudi sicer oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Zato ne drži stališče iz izpodbijanega sklepa, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predmetni tožbi s tem, ko je izpodbijani akt odpravilo in toženki naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka, ni bilo dolžno v izreku odločiti o preostalih delih tožbenega zahtevka. Tudi iz pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave)⁴ izhaja, da mora stranka imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo.

12Pritožnica je sicer predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ugodi in z dopolnilno sodbo razsodi o tožbenih zahtevkih, vendar pa je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 351. člena ZPP in 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da odloči o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča lahko dopolnilno sodbo izda samo tisto sodišče, ki je izdalo prvo sodbo.⁵

13Sodišče prve stopnje bo torej moralo pri odločanju o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe predlogu ugoditi in odločiti tudi o 2., 3. in 4. točki tožbenega zahtevka (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1 ter 326. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pri čemer bo moralo posebno pozornost nameniti ustrezni opredelitvi procesnega dejanskega stanja in predmeta spora.

14Izrek o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

¹ Prvi odstavek 22. člena ZUS-1 se glasi: "V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače."
² Drugi odstavek 33. člena ZUS-1 se glasi: "S tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tem zakonu se lahko zahteva: odprava, izdaja ali sprememba posamičnega akta; ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika; prepoved nadaljevanja dejanja; odprava posledic dejanja."
³ Prvi odstavek 66. člena ZUS-1 se glasi: "V upravnem sporu iz prvega odstavka 4. člena tega zakona sme sodišče ugotoviti nezakonitost akta ali dejanja, prepovedati nadaljevanje posamičnega dejanja, odločiti o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode in določiti, kar je treba, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavi zakonito stanje."
⁴ Prvi odstavek 23. člena Ustave določa: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče."
⁵ Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014.