33. člen ZUS-1

Tožnik je v novem zahtevku za revizijo brez dvoma uveljavljal tudi nove ugovore, glede katerih omejitve iz 16. člena ZPVPJN po naravi stvari niso mogle nastati, kar sta, kakor izhaja iz sklepa z dne 16. 7. 2025, prepoznala tudi naročnik in stranka z interesom, ko sta trdila, da omejitve iz 16. člena ZPVPJN obstajajo le glede nekaterih ugovorov. To pomeni, da toženka tožnikovega zahtevka ne bi mogla (niti delno, kakor je sodišče že pojasnilo) zavreči na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN, ampak je morala o njem (ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk) vsebinsko odločiti na podlagi 39. člena ZPVPJN, zoper takšno odločitev pa tožnik ima sodno varstvo na podlagi 39.a člena ZPVPJN (ki ga je tudi izkoristil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu I U 1442/2025). V okoliščinah obravnavane zadeve, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev toženke, s katero je v izreku tožnikovemu zahtevku za revizijo v celoti ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila, upoštevaje, da je tožnik vložil tožbo tudi zoper drugo odločitve o zahtevku za revizijo (tj. sklep z dne 16. 7. 2025, v katerem bodo lahko njegovi ugovori glede postavke N 2 13 111 presojani po vsebini),

V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.

Sodišče ugotavlja, da so pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe na delu tožničinih nepremičnin, kot jih je vzpostavila prvostopenjska odločba, na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj prvostopenjska odločba nedvomno (več) ne posega. Da so bili učinki prvostopenjske odločbe zgolj začasni, v vlogi, s katero je utemeljevala svoj pravni interes, izrecno potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da je na podlagi te odločbe prišlo do (zgolj) "začasne uporabe delov nepremičnine". V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava bi namreč pomenila vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta, vrnitev zadeve v ponoven postopek pa obvezo pristojnega organa (četrti, peti odstavek 64. člena ZUS-1), da ponovno odloči o spornem razmerju - omejitvi tožničine lastninske pravice na nepremičninah zaradi začasne uporabe v korist MOL - v določenem časovnem obdobju, ki pa je že poteklo, kar zato ni mogoče. Za uresničitev

Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj. V tožnikov pravni položaj se z izpodbijano odločbo več ne posega, zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1. Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi. Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka. Načeloma je mogoče zop

Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva. Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice. Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi. Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede

Ker tožnik storitev potrošniškega kreditiranja ne opravlja več, v času odločanja v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njegovi tožbi ugodeno, pravnega položaja ne more izboljšati.

Izvršitev izpodbijane odločbe je okoliščina, nastala po vložitvi tožbe, tožnik pa iz iste dejanske podlage uveljavlja drug zahtevek. Srememba tožbe je zato dopustna in zanjo privolitev toženca ni potrebna. Tožnik z odpravo odločbe, ki bi vodila v to, da bi sodišče zavrnilo pritožbo oz. zahtevek, da bi toženec moral še enkrat odločiti, nima pravnega interesa, saj se je stranka z interesom že seznanila z sporno dokumentacijo, ki ji jo je po elektronski pošti posredovalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Glede podrednega ugotovitvenega zahtevka pa je ugotoviti, da so navedbe tožnika, kljub opozorilu stranke z interesom na pomanjkanje pravnega interesa in nesklepčnost, ostale na pavšalni ravni. Tožnik je v tožbi pravzaprav izpodbijal očitne kršitve toženca oz. ugotovitve, da projekt ne predstavlja poslovne skrivnosti tožnika in opozarjal, da je revidiran rudarski projekt avtorsko delo, ter da se ne strinja s presojo toženca, da se revidiran rudarski projekt nanaša na porabo javnih sredstev in tudi ne na okoljske podatke, ki naj bi bili absolutno javni. Tožnik s temi navedbami vsekakor ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Pravni interes za izpodbojno tožbo

Mnenje komisije o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu ni akt ali dejanje, s katerim bi se posegalo v ustavne pravice in ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato je Upravno sodišče zaključilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo tožbe zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej subsidiaren upravni spor ni dopusten.

Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).

Po 61. členu ZSZ/84 nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občina, pri čemer upošteva zlasti tudi opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave. V prvem odstavku 58. člena ZSZ/84 tudi izrecno predvideva, da se nadomestilo plačuje med drugim na območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina Mengeš pa je v Odloku o NUSZ (5. člen) določila, da se pri določitvi višine nadomestila upošteva (tudi) električna napeljava, ki se ovrednoti s 45 točkami. Ker je torej Ustavno sodišče kot materialnopravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do nove zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin izrecno dopustilo uporabo ZSZ/84 in (med drugim) na tej podlagi izdane odloke, sodišče meni, da v prehodnem času ne gre za ustavno neskladnost enotno uporabljane zakonske ureditve odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Ker ni podana pristojnost organa, da (vsebinsko) odloči o taki zahtevi, tudi ne more nastopiti molk organa, zato mu sodišče ne more naložiti, da naj o tem odloči.

Drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati na način, da ne določa le obveznosti toženke, da v primeru, če se predaja prosilca ne opravi v roku iz člena 29 Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) - v nadaljevanju Uredba Dublin III, po uradni dolžnosti razveljavi sklep o zavrženju prošnje in jo obravnava, ampak daje upravičenje tudi prosilcu, ki to zatrjuje, da od toženke zahteva sprejetje odločitve v tej zvezi. V nasprotnem primeru namreč prosilec v primerih, ko do izteka roka pride po sprejetju odločitve o predaji, ne bi imel na voljo hitrega in učinkovitega pravnega sredstva. Povedano drugače; če prosilec vloži vlogo, v kateri zatrjuje, da je rok iz člena 29 Uredbe Dublin III potekel, in zahteva obravnavo prošnje, mora toženka takšno vlogo vselej tudi obravnavati oziroma o njej odločiti. Če ugotovi, da njegove navedbe držijo, mora ravnati v skladu z drugim odsta

Tožnik bi moral od organa druge stopnje najprej zahtevati, da naj akt v zvezi s tožnikovo pritožbo izda v nadaljnjih sedmih dneh. Šele po preteku tega roka bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Začasni skrbnik tožnika v obravnavani zadevi tudi po pozivu sodišča ni predložil zahtevanih dokazil, s katerimi bi izkazal izpolnjenost procesnih predpostavk iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišču je namreč predložil le kopijo vloge tožnika, iz katere pa ne izhaja, da bi z njo tožnik pri drugostopenjskem organu zahteval izdajo akta v nadaljnjih sedmih dneh

Odločba o imenovanju v naziv vpliva le na pravni položaj stranke z interesom, ki je javni uslužbenec - uradnik, in ki brez imenovanja v določen naziv uradniških nalog ne more opravljati. Glede na to tožnik za izpodbijanje te odločbe nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zoper odločbo zavrglo. Na podlagi obrazložitve sklepa Posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima stranka z interesom osem let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti. Odprava sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in je primerna za položaj generalnega direktorja policije, po veljavni zakonski ureditvi nima nobenih neposrednih pravnih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj stranke z interesom, ki je bila na položaj generalnega direktorja že imenovana z odločbo Vlade RS z dne 7. 9. 2023 (in se v njen položaj lahko poseže le v zakonsko utemeljenih razlogih), še manj pa posledic na pravni položaj tožnika. Tožnik je namreč uvrstitev v izbirni po

Tožnik posamičnega akta ni zajel v tožbenem zahtevku, pač pa le splošnega, takšnega akta pa tožnik v skladu s prvim odstavkom 4. člena in drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 v upravnem sporu ne more izpodbijati.

Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta. Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premo

Ker tožniki v konkretni zadevi o (ne)izplačilu predplačil ne morejo zahtevati izdaje upravnega akta v upravnem postopku, tudi ni podano samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Tožbo zaradi molka organa je mogoče vložiti le v primeru strankine zahteve, o kateri mora organ odločiti z odločbo, kar v konkretnem primeru ne gre.

Iz četrtega odstavka 43. člena ZBPP izhaja, da lahko pristojni organ za brezplačno pravno pomoč in upravičenec na predlog upravičenca skleneta pisni dogovor o načinu vračila, pri čemer se upošteva višina lastnega dohodka upravičenca in njegov socialni položaj. Navedeno je organ pojasnil v obrazložitvi odločbe opr. št. Bpp 93/2018 z dne 19. 4. 2024, s katero je organ naložil vračilo neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnik je bil z navedenim določilom s strani organa torej seznanjen.