67. člen ZUS-1

Med strankama je sporno, ali je za izpolnitev pogoja javnega razpisa podana zahteva, da mora iz najemne pogodbe izhajati neposredno, da je ta sklenjena najmanj do 31. 12. 2018, ali zadošča izjava najemnika oz. podnajemnika, ki sicer predloži najemno pogodbo. Napačna je interpretacija, da mora iz najemne pogodbe jasno izhajati, da ima predlagatelj lokal v najemu najmanj do 31. 12. 2018, saj iz besedila javnega razpisa ne izhaja. To pa pomeni, da je bila vloga predlagatelja, vložena v postopku javnega razpisa za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane popolna v tem delu in s tem neutemeljeno zavrnjena.

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

V konkretnem primeru je vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti omenjenega odloka vprašanje upravnega prava, reševanje katerega je glede na izhodišča Ustave Republike Slovenije (157. člen) pridržano zgolj upravnemu sodstvu.

Tožnik, kot direktor zavoda, ni ravnal skladno s predpisi in je nujna dela izvajanja gozdarske javne službe ustavil v nasprotju z njimi, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovo ravnanje izkazuje zakonski dejanski stan iz tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo, s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta ZGT., s čimer je podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZS. Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačilu plače, sodišče v tem postopku nima podlage. V upravnem sporu sicer sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v primeru, če samo odloča o stvari (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Take odločitve pa sodišče v tem primeru ni sprejelo. Sodišče je zato moralo v tem delu tožbo zavreči.

Glede na opis izvajanja izpodbijanega ukrepa v tožbi, ki mu tožena stranka ne oporeka, ter izjave tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi v zvezi z bivanjskimi razmerami v Centru za tujce, sodišče ugotavlja, gre v predmetni zadevi gre za ukrep odvzema prostosti oziroma osebne svobode, ne pa za „nastanitev“ v Centru za tujce (in tudi ne za „omejitev gibanja“). Kadar zakonodajalec ni pravilno prenesel sekundarnega prava EU v notranji pravni red in je rok za implementacijo direktive že potekel, v takih primerih nacionalno sodišče v skladu s sodno prakso Sodišča EU ne prekinja postopka zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti zakona, ampak domači predpis ignorira ali mu dá takšno razlago, da je ta skladna s pravom EU. Ta obveznost velja tudi za upravni organ in ne samo za sodišča. Določilo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 je potrebno v vsakem posamičnem primeru razlagati in uporabiti tako, da mora pristojni organ najprej preizkusiti, ali bi bil lahko legitimen namen, ki je v pripravi vrnitve ali izvedbi odstranitve tujca, uresničen z manj prisilnim ukrepom, kot je pridržanje v centru za tujce, to pa je z "nastanitvijo izven centra" brez omejitve gibanja. To pomeni

O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo. Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg. Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1). Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.

Tožena stranka je zaradi tega, ker tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter v zvezi s tem zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve, kršila 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s slednjo 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je zato tožbi z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa ugodilo (64a. člen ZUS-1). Na podlagi javnega razpisa je bila namreč že imenovana nova direktorica javnega zavoda, njeno imenovanje pred pravnomočnostjo odločitve v zvezi z razrešitvijo tožeče stranke pa onemogoča vzpostavitev prejšnjega stanja na način morebitne odprave izpodbijanega sklepa.

Tožnica zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper sporne odločbe ni upravičena zahtevati niti vsebinske presoje postavljenega odškodninskega zahtevka. Sprememba tožbenega predloga v smislu, kateri upravni akt naj se odpravi oziroma ugotovi za nezakonitega (prva in druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), bi vsebinsko gledano vzpostavila drug predmet upravnega spora in z njim povezanih pravnih in dejanskih vprašanj. Šlo bi za novo tožbo, ne pa za popravek tožbenega predloga v smislu odprave njegovih pomanjkljivosti.

Glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je izključeno, da bi sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo samo preverjalo, ali bi tožnica bila upravičena do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Poprava tožbenega predloga na način, da tožnik namesto prvotno izpodbijane odločbe o podaljšanju obratovalnega časa zahteva odpravo sklepa, s katerim mu je bil dokončno zavrnjen status stranskega udeleženca, ne pomeni njegovega popravljanja v smislu odprave pomanjkljivosti ampak novo tožbo v upravnem sporu.

V času določitve obveznosti za plačilo prispevkov je veljal še ZZRZI UPB-1, ki v poglavju VIII. Kvotni sistem zaposlovanja invalidov, v 62. členu še ni določal, da se v skupno število zaposlenih šteje med drugim tudi samostojni podjetnik posameznik. Navedena določba drugega odstavka 62. člena je stopila v veljavo s spremembo te zakonske določbe (ZZRZI-B), ki je začela veljati 11. 11. 2006. Tožnik kot s.p. je torej imel v spornem obdobju zaposlenih 19 delavcev in ne najmanj 20, kot je določal prvi odstavek 62. člena ZZRZI-UBP-1.

V upravnem sporu se zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja v mejah tožbenega predloga; v mejah tožbenega zahtevka (glede pravic oziroma obveznosti oziroma pravnih koristi) pa sodišče v upravnem sporu odloča v sporu polne jurisdikcije (65. in 66. člen ZUS-1) in če odloča o adhezijskem zahtevku (67. člen ZUS-1). Zato glede na naravo odločanja v tem upravnem sporu o presoji zakonitosti upravnega akta določb ZPP o dopolnilni sodbi (325. do 327. člen) ni mogoče primerno uporabiti v tem upravnem sporu. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je torej nedovoljen, ne pa nepravočasen, kot navaja upravno sodišče, vendar napačen razlog za zavrženje predloga za izdajo dopolnilne sodbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena ZUS-1 samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. V postopku odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ne gre za "sojenje" v smislu prvega odstavka 1. člena ZVPSBNO, ampak v tovrstnih upravnih postopkih sodišče kot nosilec sodne oblasti odloča po pravilih splošnega upravnega postopka in ne sodi.

V skladu z določbami prvega in drugega odstavka 72. člena ZIL-1 predstavlja dejansko podlago za izdajo izpodbijane odločbe, ugotovitev obstoja pravnomočne sodbe, s katero je ugotovljena ničnost predmetne znamke; obstoj take pravnomočne sodbe pa v obravnavani zadevi ni niti sporen. Zavrnilna sodba glede izpodbijanega akta ter pritrditev temu aktu kot pravilnemu in zakonitemu namreč ne moreta dajati podlage za priznanje zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi (tožniku) nastala zaradi izvrševanja izpodbijanega akta (prvi odstavek 67. člena ZUS-1).

Tožnik je predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani s pozivom z dne 28. 5. 2013 pozval, da o njegovi prošnji odloči v nadaljnjih sedmih dneh, sicer bo vložil tožbo in obenem zahteval odškodnino, s čimer je procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi molka organa izpolnjena. V upravnem sporu sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v primeru, če samo odloča o stvari (prvi odstavek 67. člena ZUS-1) in ker procesne predpostavke za odločanje o odškodninskem zahtevku v upravnem sporu niso bile izpolnjene, je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči.

V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se sodni tolmač postavi le v primeru izvajanja ustnih procesnih dejanj. Splošno sklicevanje na naraščanje pripada zadev in na preobremenjenost službe za BPP po presoji sodišča ne utemeljuje objektivnih razlogov za dolgo trajanje postopka odločanja o prošnji za BPP, ki je bila vložena že pred šestimi meseci. Tudi okoliščina, da je tožnik vložil 50 prošenj za BPP, ne opravičuje odlašanja z odločitvijo v obravnavani zadevi. Procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu po 65. členu in 4. členu ZUS-1 niso podane, zato sodišče ne more odločati o tožnikovem zahtevku za povrnitev škode ne po prvem odstavku 67. člena, ne po prvem odstavku 66. člena ZUS-1.

Oprostitev plačila stroškov postopka (o tej obliki BPP je organ za BPP odločil z odločbo z dne 22. 5. 2012) ne zajema plačila stroškov za pravno svetovanje in zastopanje v sodnem postopku. Zato bi organ za BPP moral ne glede na to, kako je Okrajno sodišče v Ljubljani poimenovalo tožnikovo vlogo v dopisu, s katerim mu je odstopilo tožnikovo vlogo, odločiti tudi o tožnikovi zahtevi, ki se nanaša na to obliko BPP. V obravnavanem primeru ni podlage za odločanje o tožnikovem zahtevku, da se povrne škoda po prvem odstavku 67. člena ZUS-1, saj sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena ZUS-1 (podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o tožnikovi prošnji za BPP).

V skladu s 1. odstavkom 81. člena ZUreP-1 vlada sprejme začasne ukrepe za zavarovanje urejanja prostora z uredbo, torej v obliki predpisa, kar pomeni, da se sprejme po postopku, ki je predpisan za njen sprejem in ne po postopkovnih določbah ZUP. V primeru Uredbe kot predpisa je pravica do seznanitve udejanjena z objavo in ne z vročitvijo, ki je vezana na individualni akt, kar Uredba ni. Osebne vročitve pa ni mogoče zahtevati niti z vidika t.i. generalne odločbe. Po 2. odstavku 217. člena ZUP se ta izda, ko gre za zadevo, ki se tiče večjega števila oseb, ki organu niso znane, in se lahko izda za vse skupaj ena sama odločba, ki mora vsebovati take podatke, da se da iz njih ugotoviti, na katere osebe se odločba nanaša (npr. prebivalci ali posestniki na določenem območju). Že dejstvo, da organu osebe niso znane, samo po sebi onemogoča osebno vročitev odločbe konkretni osebi.

V konkretnem primeru je prvostopni organ prekoračil svoja pooblastila, dana z ZGos, s tem, ko je svojo negativno odločitev o tožnikovi vlogi utemeljeval z ugotavljanjem pogoja, katerega preveritev ne sodi v njegovo delovno področje, in sicer je ugotavljal, ali ima gostinski obrat, za katerega je tožnik prijavil redni in podaljšani obratovalni čas, izdano uporabno dovoljenje, zlasti ob upoštevanju, da po določbi 16. člena ZGos uresničevanje določbe 8. člena tega zakona, ki se nanaša na uporabno dovoljenje, nadzoruje pristojni gradbeni inšpekcijski organ. Prvostopni organ bi torej moral le ugotoviti, ali sta prijavljeni redni obratovalni čas in vloga za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas tožnika v skladu s Pravilnikom ter podzakonskim aktom občine.

Stranka, ki želi prejeti odškodnino po petem odstavku 65. člena Zakona o javnih uslužbencih, mora ta zahtevek postaviti že v tožbi, s katero izpodbija upravni akt.

Ker je po ZDen zavezanec opredeljen v določbi 1. odstavka 51. člena ZDen, razen, ko gre za nadomestna kmetijska zemljišča tudi v 1. odstavku 27. člena ZDen, se tožnici ne moreta z uspehom sklicevati, da sta našli primerni nadomestni zemljišči, saj se njun lastnik, ker se podržavljena zemljišča ne nahajajo v njegovem premoženju, pač pa v lasti navedenih fizičnih oseb, ne more šteti za zavezanca za denacionalizacijo v smislu 1. odstavka 51. člena ZDen oziroma 3. odstavka 42. člena ZDen, zaradi česar sporazumevanje o tej obliki denacionalizacije ni možno.