326. člen ZPP

Predlagatelj v pravočasnem predlogu za izdajo dopolnilne sodbe utemeljeno navaja, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njegovih priglašenih stroških, ki so mu nastali s predlogom za dopustitev revizije. Tako v predlogu za dopustitev revizije kot v reviziji je priglasil tudi nagrado za sestavo predloga za dopustitev revizije, materialne stroške v višini 2 % in 22 % DDV. Pritožbeno sodišče je v sodbi X Pdp 206/2025 z dne 3. 7. 2025 odločilo le o stroških revizije, spregledalo pa je priglašene stroške za dopustitev revizije, do katerih je predlagatelj upravičen na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o ZPP.

Tožena stranka v pravočasnem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa utemeljeno navaja, da pritožbeno sodišče ni odločilo o njenih priglašenih stroških odgovora na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče z dopolnilnim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi, ko je dopustilo obravnavanje tožbenega zahtevka iz naslova obresti in tožbe ni zavrglo (ugovor pravnomočno razsojene stvari) pravilno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na zadevo VS RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014, iz katere jasno izhaja, da se v primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Enako pa velja tudi za primer, ko je bil predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložen prepozno in tako o delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik postavil v postopku, sodišče še ni odločalo. Situacija, če je predlog za dopolnitev sodbe vložen prepozno, je namreč enaka, kot če predlog za dopolnitev sodbe ne bi bil vložen in se torej v tem delu šteje tožba glede tožbenega zahtevka na plačilo obresti za umaknjeno. Pogodba je sicer razvezana v trenutku, ko je ena pogodbena stranka uresničila odstopno upravičenje, vendar pa se nekateri učinki razvezane pogodbe nanašajo tudi za nazaj, saj je treba vzpostaviti stanje, kot da pogodba ni bila sklenjena. Prav to je določeno za povračilo obresti v skladu s petim odst

Ker pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe o priglašenih pritožbenih stroških ni odločilo, ni odločilo o celotnem predlogu pritožnika, zato pritožnik (tožeča stranka) utemeljeno predlaga, da pritožbeno sodišče odloči tudi o priglašenih pritožbenih stroških. V primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, tako kot je pritožbeno sodišče storilo s sklepom z dne 20. 11. 2023, v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Za končno odločbo je pritožbeno sodišče pridržalo tudi odločitev o stroških predloga za dopolnilni sklep (četrti odstavek 163. člena ZPP).

Presoja, ali tožniku pripada zgolj sorazmerni del regresa ali celoten, je odvisna od poprejšnje presoje zastaranja tožbenega zahtevka za čas pred 15. 8. 2014, o čemer pa sodišče prve stopnje še ni odločilo in mora sprejeti dopolnilno sodbo.

Pogodbeno razmerje tožnika z A., d. o. o. je bilo z nezakonitim poslovnim modelom zlorabljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022) in je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje pri A., d. o. o. prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri A., d. o. o.

Pogodbeno razmerje tožnika s prvo toženko je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila druga toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to, kot že navedeno, ne vpliva na tožnikov položaj delavca prve toženke za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila druga toženka tožnikov dejanski delodajalec. Druga toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja že v času, ko je bil tožnik delavec prve toženke, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega

Odločanje o stroških po četrtem odstavku 163. člena ZPP poteka v dveh fazah: Sodišče v končni odločbi odloči o stroških postopka zgolj po podlagi, o njihovi višini pa s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe. Slednji pomeni zgolj odmero stroškov oziroma njihov končni izračun. Ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova, ampak je izvršilni naslov za izterjavo stroškovne obveznosti vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. Zato mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne pomeni samostojnega izvršilnega naslova.

O zahtevku, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano dopolnilno sodbo, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 23. 1. 2019 na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, še ni bilo pravnomočno odločeno. Pravnomočno je bilo odločeno le o zahtevku, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo do vključno 23. 1. 2019; zavržena je bila tožba z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 21. 12. 2018, ki ni isti zahtevek kot zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki dne 23. 1. 2019 na podlagi te nezakonite odpovedi ni prenehalo.

Ob uveljavljanju ničnosti pogodbe mora tožnik hkrati tožiti vse pogodbene stranke pogodb, katerih ničnost uveljavlja, ker so vsi ti enotni in nujni sosporniki in če v tožbi vsi ti niso zajeti, ni tožena prava stranka. Ker so v zadevi glede na zahtevek tožnikov na ničnost pogodb vsi toženci enotni sosporniki, se glede na določbo 196. člena ZPP na tiste, ki zamudijo kakšno pravdno dejanje, razteza tudi učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki.

Tožeča stranka je 26. 5. 2022 vložila predlog za dopolnitev sodbe (sklepa o stroških). V predlogu je zatrjevala in tudi dokazovala, da je imel odgovor na pritožbo, ki ga je vložila priporočeno po pošti 3. 1. 2022 10 strani in ravno na 10. strani te vloge so bili priglašeni stroški za sestavo odgovora na pritožbo.

Tožnica želi doseči izbris njenih osebnih podatkov iz opozorila, ki ji ga je izdal IP (z uničenjem opozorila), saj meni, da ga tožena stranka nezakonito hrani v evidenci izrečenih opozoril prekrškovnih postopkov. Sodišče ugotavlja, da je dokazno breme v zvezi s tem, da naj bi tožena stranka vodila evidenco izrečenih opozoril na tožnici, saj je tožena stranka izrecno zanikala, da bi takšno evidenco vodila, poleg tega je iz samega opozorila razvidno, da je bil vložen v zbirko dokumentarnega gradiva (in ne v evidenco izrečenih opozoril). Tožnica ni ponudila dokazov za svoje trditve, da naj bi tožena stranka takšno evidenco v sploh vodila, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala, da bi tožena stranka opozorilo, ki vsebuje osebne podatke tožnice, hranila v evidenci izrečenih opozoril, kar bi sicer bilo v nasprotju s 53. členom ZP-1. Sodišče je v tem upravnem sporu tožbi ugodilo le deloma, deloma pa je odločitev za tožnico v tem postopku neugodna. Za takšne primere ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb o povračilu stroškov, zato je sodišče o nadaljnjem stroškovnem zahtevku tožnice odločilo po drugem odstavku 154. člena ZPP. Tako je sodišče ob upoštevanju okoliščin, da gre za u

Skladno s 325. členom ZPP se dopolnilna sodba ali sklep izda le na predlog, ki ga lahko stranka poda v 15 dneh od prejema sodbe. Zmotno je torej stališče pritožbe, da bi tožena stranka predlog za izdajo dopolnilnega sklepa morala vložiti 19. 1. 2022, ko je bil sklep izdan.

Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne pravdne zadeve na seji dne 14. 12. 2021 sprejel odločitev, da je potrebno v zadevi razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP) ter da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP). Končno je še dodati, da je gradnja doma za marsikoga eden večjih, če ne največji življenjski projekt, tako zaradi vrednot naše družbe kot tudi zaradi finančnega bremena, ki ga predstavlja. Prvi odstavek 85. člena takrat veljavnega ZGO-1 je namreč določal, da mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču. Pri tem se gradbeni nadzor, ki je v interesu investitorja, ne sme poveriti izvajalcu, ki izvaja gradnjo na istem objektu.

O zahtevkih, za katere tožeče stranke predlagajo izdajo dopolnilne sodbe, torej o pravici zdravstvene in osnovne oskrbe, kakor tudi o pravici šolanja otrok in o dolžnosti izdati izkaznico s strani Centra za tujce, je bilo že odločeno, in sicer z osnovno delno odločbo, zaradi česar je bilo treba predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ker je ta neutemeljen, zavrniti.

Pritožbeno sodišče je prezrlo, da sta tožnika odgovorila na pritožbo, ker sta to storila skupaj s predlogom za izdajo popravnega sklepa. Zato je na podlagi predloga tožnikov o njunih pritožbenih stroških odločilo z dopolnim sklepom.

Če sodišče prve stopnje ne odloči o delu tožbenega zahtevka tožnika, o tem delu tožbenega zahtevka ne more odločiti niti sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. Tožnikov predlog za izdajo dopolnilne sodbe sodišča druge stopnje je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Vrhovno sodišče je s sodbo odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so bili tožeči stranki priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez njene zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej sklicevanje tožeče stranke na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Ugovor zoper plačilni nalog je enostransko pravno sredstvo vlagatelja ugovora glede plačila sodne takse in kot tak brezpredmeten za pravdni uspeh pravdnih strank.

Sodišče izda dopolnilni sklep na predlog stranke takrat, ko ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo biti odločeno ali če ni odločilo o delu zahtevka.