Varstvo osebnih podatkov

Subjektivni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je tedaj, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas, saj ne bi bilo razumno, če bi bil standard ugotovitve kršitve - še toliko bolj pri kršitvi z vsemi znaki kaznivega dejanja - prenizek in bi silil delodajalca k sprejemanju prenagljenih odločitev. Razumljivo je, da mora delodajalec delavcu, ki ima dostop do podatkov, v katere je vpogled omejen in so potrebni za izvajanje delodajalčeve dejavnosti, zaupati, da vestno opravlja svoje obveznosti in da ne zlorablja pooblastil. Tožnik kot policist pa je zlorabil pravico do dostopov, ki jih je imel kot uradna oseba. Gre za kršitve z znaki kaznivih dejanj, teh kršitev pa je bilo zelo veliko. Toženka od svojih zaposlenih, katerih glavna naloga je preprečevanje in odkrivanje kazniv

Iz sodne prakse ESČP v zvezi z uporabo 8. člena EKČP, s katerim je zaščitena čast oziroma ugled posameznika kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja izhaja, da je pogoj za varstvo te osebnostne pravice, da napad oziroma poseg v čast oziroma ugled doseže določen težnostni prag oziroma določeno stopnjo resnosti in da je izvršen na način, da je ogroženo uživanje pravice do zasebnega življenja. ESČP poudarja, da je vprašanje, ali je navedeni pogoj dosežen, odvisno od okoliščin konkretnega primera. Toženka tožnikov s svojim ravnanjem ni izpostavila kot neposredno odgovornih za dogodek streljanja. Po tožbenih navedbah je dopis osebnim zdravnikom naslovila tudi glede drugih udeležencev lova in ne le glede tožnikov. Poleg tega je nesporno dejstvo, da sta tožnika bila udeležena v dogodku, ko je prišlo do streljanja. Ne drži torej, da je bil očitek odgovornosti za dogodek naslovljen prav in izključno nanju. Tudi če bi bil, pa glede na navedene okoliščine težnostni prag za varstvo njune pravice do časti oziroma ugleda ni bil presežen.

Po presoji Vrhovnega sodišča je ureditev ZVOP-2, ki zoper odločitve Upravnega sodišča v zadevah iz 11. člena ZVOP-2 pritožbe ne določa, v neskladju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V takih primerih namreč Upravno sodišče - drugače kot kadar v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov - odloča kot prva in edina instanca, ki ugotavlja relevantno dejansko stanje in presoja, ali je prišlo do kršitve posameznikove pravice do varstva osebnih podatkov.

Ker je predlagatelj svoj predlog za posredovanje podatkov utemeljeval s Kolektivnim dogovorom, ki nima narave zakona, temveč gre za kolektivno pogodbo, posredovanje zahtevanih podatkov na tej podlagi ni utemeljeno. ZSPJS v prvem odstavku 38. člena določa, da so plače v javnem sektorju javne, pri čemer so javnosti dostopni podatki o delovnem mestu, nazivu ali funkciji, o osnovnih plačah, o dodatkih ter delu plače za delovno uspešnost, razen dodatka za delovno dobo. V šestem odstavku tega člena pa je določeno, da so ne glede na določbo prvega odstavka tega člena javnosti po postopku, ki ga ureja Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), dostopni individualni podatki o znesku celotne bruto plače vsakega javnega uslužbenca in vsakega funkcionarja brez zmanjšanja za morebitne odbitke iz naslova izvršbe, kreditov ali drugih osebnih obveznosti. Vendar pa navedena zakonska določila sindikatu v kolektivnem delovnem sporu ne podeljujejo upravičenja za pridobitev zahtevanih podatkov. Predlagatelj ne more v kolektivnem delovnem sporu zahtevati dostopa do informacij javnega značaja. Za to je predpisan drug postopek in pristojen drug organ (in v zvezi s pravnimi sredstvi dr

Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.

V konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V skladu z določilom 42. člena ZUP ima lahko lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristih, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 podlaga za obdelavo oziroma posredovanje podatkov iz evidence lahko samo zakon.

V primeru obdelave osebnih podatkov v okviru uresničevanja svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja v okvirih pravnega reda Republike Slovenije ne gre za upravno zadevo. Uveljavljanje pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotavljajo sodišča v skladu z določbami drugih zakonov, ki urejajo svobodo do izražanja in sodno varstvo.

Podatki, ki so vključeni v izjavo ali medijske članke, čeprav se nanašajo na osebne podatke v zvezi s kazenskimi obsodbami, ne sodijo v uporabo 10. člena SUVP, saj ne gre za osebne podatke v obliki kazenskih oziroma drugih evidenc, katere varstvo zagotavlja SUVP. Zakoniti interes ne pomeni zakonski interes. Nad zakonitimi interesi ne prevladajo interesi ali temeljne pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Ti lahko prevladajo nad interesom upravljalca, zlasti kadar se osebni podatki obdelujejo v okoliščinah, v katerih posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, take obdelave razumno ne pričakujejo. Tožnik je posebne vrste osebnih podatkov toženi stranki sam predočil in s tem posredno privolil v posredovanje osebnih podatkov drugim osebam. Pravica do zasebnosti tožnika v tem primeru ne pretehta, saj so medijski članki, ki vsebujejo njegovo sliko in podatke o njegovem prejšnjem imenu in predkaznovanosti še vedno javno objavljeni in prosto dostopni na svetovnem spletu. Glede na navedeno tožnik ni mogel razumno pričakovati zasebnosti osebnih podatkov, ki jih je razkril toženi stranki.

ZIZ predvideva več možnosti izvršilnih sredstev (30. člen ZIZ), le-te pa lahko upnik predlaga vse dokler terjatev ni v celoti poplačana (34. člen ZIZ), ureditev v 4. členu ZIZ pa odvetniku ne preprečuje opravljanja procesnih dejanj v interesu stranke (upnika), saj bo te podatke odvetnik lahko pridobil, ko bo sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine postal pravnomočen, posledično pa bo lahko torej dodatno predlagal izvršilno sredstvo (izvršbo na nepremičnine dolžnika). Po naravi stvari bo torej šlo bolj za časovni zamik pridobitve podatkov o nepremičninah (na trenutek, ko bo upnik oziroma zanj odvetnik razpolagal z izvršilnim naslovom), kot za odvzem dostopa do osebnih podatkov iz uradnih evidenc. Ko bo razpolagal z izvršilnim naslovom pa bo lahko odvetniku v pomoč pri pridobivanju podatkov o premoženju dolžnika tudi določba 31. člena ZIZ (informativni seznam dolžnikovega premoženja, 12. odstavek 31. člena ZIZ).

Zakonodajalec je na polju posredovanja zdravstvenih podatkov otroku po dopolnjenem 15. letu podelil avtonomijo, ki je v konkretnem primeru ne more preseči niti starševska skrb (razen, kot povedano, če bi bilo za konkretno zdravljenje/poseg tako določeno z (drugim) zakonom). V danem primeru zato tudi ni bila naloga klinike, da bi v sprejemni fazi ugotavljala, čemu tožnikov sin ne želi razkriti svojih zdravstvenih podatkov enemu od staršev (očetu). Ob strokovni oceni zdravnika bi to po oceni sodišča pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovani pravici otroka do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic. Tudi če otrok ob tako omogočeni avtonomiji sprejme odločitev, ki po oceni staršev ni v njegovo največjo korist, ni podlage, da bi jo lahko starši korigirali preko svoje starševske skrbi. Položaj otroka v konkretnem primeru je bil enak položaju odrasle osebe.

V obravnavani zadevi je tožena stranka zbirala podatke izključno z namenom odmere davka, kajti ugotovljanje statusa davčnega rezidenta je namenjeno prav temu, da se lahko pri njem odmerijo davki. Tožena stranka je imela za tako zbiranje podatkov podlago v 39. členu ZDavP-2. Podatke je zbirala izključno z namenom odmere davka, za kar je tudi pristojna.

Z izvajanjem GPS sledenja vozil v lasti tožeče stranke nastaja posebna zbirka osebnih podatkov, ki vsebuje veliko količino lokacijskih podatkov zaposlenih posameznikov, t. j. podatkov, kje točno (mikrolokacija) se točno določeni zaposleni v določenem trenutku nahaja oziroma se je nahajal s službenim vozilom. Stalnega sistematičnega sledenja vsem potem službenih vozil na način, da tožeča stranka neselektivno zbira podatke o celotnih poteh posameznih vozil, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot potrebnega za doseganje izkazanih zakonitih interesov tožeče stranke, t. j. varovanja vozil, opreme in dokumentov, ki se nahajajo v vozilu, določitve lokacije v primeru prometne nesreče in organizacije ter racionalizacije delovnih procesov tožeče stranke.

Da so podatki z registrskih tablic že sami po sebi osebni podatki v smislu 1. točke 4. člena Splošne uredbe, ne izhaja niti iz delne odločbe Ustavnega sodišča U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019. Posledično ni mogoče zaključiti, da je toženka pravilno uporabila določbe ZVOP-2, vključno z določbo desetega odstavka 80. člena tega zakona.

Tožnica kot upravljavec osebnih podatkov mora utemeljiti in izkazati, da obstoji zakoniti interes, ki ga z obdelavo uresničuje. Zgolj promocija starih dogodkov obrobne pomembnosti ne more zadostiti standardu nujnih legitimnih razlogov, ki jih zahteva GDPR, objava osebnih podatkov posameznice, ki ni javna osebnost, na spletni strani sploh nima nikakršenga vpliva ne prepoznavnost in finančno uspešnost organizatorjev navedenih dogodkov. Ker tožnica ni izkazala navedenega zakonitega interesa (ki bi moral pretehtati nad pravicami in svoboščinami prizadete stranke, na katere se ti osebni podatki nanašajo), toženka tudi ni mogla nadalje tehtati, ali bi ta zakoniti interes prevladal nad pravico do varstva osebnih podatkov posameznice v konkretni zadevi. V konkretni zadevi tako niso podani nujni zakoniti (legitimni) razlogi za obdelavo zaradi uresničevanja svobode izražanja upravljavca ali pravice javnosti do obveščenosti, prav tako ne zaradi morebitnih interesov fotografov, avtorjev in lastnikov avtorskih pravic, ki bi prevladali nad interesi, pravicami, svoboščinami posameznice glede varstva osebnih podatkov.

Privolitev posameznika v konkretni zadevi ni bila prostovoljna, specifična, informirana in nedvoumna ter zato ni bila veljavna (pri čemer bi za ugotovitev njene neveljavnosti zadoščala že ugotovitev, da manjka ena od navedenih lastnosti privolitve). Posledično je organ ravnal pravilno, ko ni ugodil zahtevi tožnice po pridobivanju podtkov o TRR posameznika.

Tudi pri posredovanju javnosti ali javni objavi osebnih podatkov velja, da osebni podatki niso prosto dostopne informacije javnega značaja in pomenijo zakonsko izjemo. V konkretni zadevi tožeča stranka ni zmogla trditev, ki bi omogočale presojo, da gre za izvajanje katere od njenih nalog v javnem interesu ali izvajanje oblasti, kar je upoštevaje drugi odstavek 6. člena ZVOP-2 temeljni pogoj za ugotavljanje, ali je bila obdelava osebnih podatkov o okviru ter pristojnosti zakonita in poštena. Tožena stranka je pravilno presodila, da pogoj iz točke (e) prvega odstavka Splošne uredbe ni podan. Tožeča stranka z navedbami, da je bila obdelava osebnih podatkov v konkretnem primeru potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, uveljavlja nova dejstva.

Pravica do izražanja medijev ima poseben pomen v demokratični družbi in zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti ter da pri tehtanju kolizije te pravice z drugimi človekovimi pravicami praksa sodišč daje posebno težo svobodi izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, in terja posebno skrbno preveritev, ali obstojijo utemeljeni razlogi za njeno omilitev. V konkretni zadevi so upoštevne okoliščine, da sporne objave predstavljajo fotografije iz javnih družabnih dogodkov, pretežno z zabav med leti 2006-2014, opremljene le z naslovom in brez opisa dogodka, in na kateri so prikazane osebe, ki so opredeljene z imenom in priimkom. Pravilen je zaključek, da v konkretnem primeru tožnikova pravica do svobode izražanja, čeprav gre za obdelavo osebnih podatkov s strani upravljavca osebnih podatkov, ki je medij, ne predvlada nad pravico prizadete stranke do uveljavljanje pravice do izbrisa njenih osebnih podatkov. Sodišče kot nepravilno ocenjuje tožnikov ostališče, da bi posameznik, na katerega se podatki nanašajo, torej prizadeta stranka v tem upravnem sporu, morala v svoji zahtevi za izbris navajati in utemeljevati razloge za uveljavljanje svoje pravice do za

Utemeljen je tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba izdana stranki, ki ni pasivno legitimirana in ni stranski udeleženec in v postopku, katerega pravilno je tožnik izpodbijal s pritožbo, ni sodelovala. Tožnik je Zahtevo namreč naslovil na B., d. d., ki je Zahtevo zavrnil, zato je stranka upravnega postopka B., d. d. Toženka o ugotovljenem pooblastilnim razmerjem med B., d. d. in Skupnost EL A., na katerega je (nepravilno) oprla svojo odločitev in "zamenjala" stranko upravnega postopka (namesto B., d. d. Skupnost EL A.), tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjavi, zato je kršila tudi načelo zaslišanja stranka (9. člen ZUP), kar utemeljeno uveljavlja tožnik.

Sodišče je pri presoji upoštevalo upravnosodno prakso, po kateri je video nadzor v delovnih prostorih dopusten le v izjemnih primerih in kadar je to nujno potrebno, oziroma je dopusten le takrat, ko gre za situacijo, ki to zahteva, v zanjo primernem obsegu ter za čas, ki je potreben, da se ta situacija razreši. Takšno stališče je skladno s stališči Ustavnega sodišča ter Evrospkega sodišča za človekove pravice.

Po preteku treh let je prvostopenjski organ veljavnost vpisa v SIS podaljšal, potreba po podaljšanju pa je bila izkazana s tem, ker odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani iz leta 2019 še ni bila preklicana. Tožnik je bil vpisan za tri leta, nato pa je bil ukrep podaljšan, ni bil pa avtomatično vpisan že od vsega začetka do 2. 11. 2024. Po treh letih ni šlo za nov vpis, ampak za podaljšanje že prej izvedenega vpisa.