82. člen ZUS-1

Posebna pritožba ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ne vodi do zaključka postopka v upravnem sporu. Iz prakse Vrhovnega sodišča tako že jasno izhaja, da pritožba zoper sklep, s katerim je bilo ugodeno predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. Enako velja, če je bil s sklepom zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega dejanja, ki ne preprečuje nadaljevanja upravnega spora. Če pa zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje vodi do zavrženja tožbe kot prepozne (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je s tako odločitvijo onemogočen nadaljnji postopek v smislu drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato je tedaj dovoljena posebna pritožba.

Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu za prenos pristojnosti, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako zoper tak sklep pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj v tem primeru ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.

Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena. Ustavitev postopka upravnega spora pred Upravnim sodiščem v obravnavanem primeru temelji na izjavi tožeče stranke, da ne vztraja več pri tožbi (razen v stroškovnem delu), za katero iz 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila ta resna, jasna in izrecna. V delu, v katerem tožena stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), pritožba ni dovoljena, saj zanjo tožena stranka očitno nima pravnega interesa (351. člen v zvezi s 343. členom ZPP, in 22. členom ZUS-1). Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu.

Dopustnost pritožbe zoper sklepe, izdane v upravnem sporu, torej tudi zoper sklepe, ki se nanašajo na sodne takse v tem postopku, ureja 82. člen ZUS-1. Glede na navedeno zoper sklep Upravnega sodišča, ki se nanaša na sodne takse (sklep, izdan na podlagi ZST-1), pritožba ni dovoljena, saj ne gre za nobenega izmed primerov iz 82. člena ZUS-1. Navedeno je potrjeno tudi v ustaljeni sodni praksi.

ZUS-1 ne določa, da je zoper sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje dopustna posebna pritožba. Sklep o dovolitvi vrnitve v prejšnje stanje tudi ni sklep s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Posebna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, tako ni dovoljena.

Ker ZUS-1 ne določa, da se lahko sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izpodbija s posebno pritožbo, in ker se s sklepom o ugovoru zoper plačilni nalog tudi ne onemogoči nadaljnji postopek, pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.

Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi jasno, prepričljivo in racionalno sprejemljivo dokazno oceno Upravnega sodišča omajali. Izraža le splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča, ki ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je pismonoša spornega dne svoje delo opravil malomarno in da obvestila o neuspeli vročitvi ni pustil v pritožničinem nabiralniku, napačna.

ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Skladno z ZST-1 v tem primeru ni pritožbe. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ureditev ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Po ZUS-1 pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. S sklepom o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka ni onemogočen nadaljnji postopek, prav tako pa ZUS-1 ne določa, da bi bila zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe.

Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

V delu, v katerem pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi, pritožba ni dovoljena, saj zanjo pritožnica očitno nima pravnega interesa. Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu, drugega pravnega interesa pa niti ne uveljavlja. Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.

Ker sta tožnika pritožbo vložila sama, bi morala sama zadostiti zahtevanemu zakonskemu pogoju glede lastnosti osebe, ki vlaga pritožbo. Vendar pa v pritožbi ne zatrjujeta in s pritožbo tudi ne dokazujeta, da imata opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki sta jih vložila v sodni spis. To pomeni, da sta pritožbo vložili osebi, ki te pravice nimata.

Zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.

V postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije so določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo dovoljenosti pritožbe in pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1. Pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Poleg tega obravnava sp

ZUS-1 poprave sodbe ne ureja, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe ZPP. Zaradi popolne odsotnosti ureditve tega procesnega instituta v ZUS-1 je treba njegovo ureditev v ZPP šteti za celovito in izključno. To pa pomeni, da je treba tudi dovoljenost pritožbe zoper popravni sklep presojati po določbah ZPP in ne po prvem odstavku 82. člena ZUS-1. Ker je po prvem odstavku 363. člena ZPP pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, razen kadar je izrecno izključena, je tudi obravnavana pritožba dovoljena. Popravni sklep se ne sme nanašati na oblikovanje volje sodišča oziroma z njim ni dopustno popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev.

Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj. Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uv

Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.

V upravnem sporu revizija zoper odločitev Vrhovnega sodišča, ki jo sprejme v pritožbenem postopku, ni dovoljena. Iz posebne ureditve pravnih sredstev v ZUS-1 namreč izhaja, da je zoper odločbe upravnega sodišča mogoče le eno pravno sredstvo na Vrhovno sodišče – bodisi pritožba bodisi revizija. Pravno sredstvo zoper sklepe je načeloma pritožba (82. člen ZUS-1), le v primeru sklepa o ničnosti izpodbijanega upravnega akta je to revizija (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). To pomeni, da možnost vložitve pritožbe v upravnem sporu izključuje revizijo, s tem pa tudi podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih. Glede na to da je postopek za dopustitev revizije le predhodna faza revizijskega postopka, tudi predlog za dopustitev revizije zoper odločbe, zoper katere ni mogoče vložiti revizije, ni dovoljen.

Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.

Pritožba zoper stroškovne sklepe v upravnem sporu ni dovoljena. Pravni pouk sam po sebi pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, saj gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona. Če na podlagi zakona (v konkretnem primeru na podlagi ZUS-1) pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe. S tem bi ji namreč priznalo več pravic, kot ji gredo po zakonu.