134. člen URS

Preverjanje konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja je del materialnega (vsebinskega) preizkusa obtožnega akta po 437. členu ZKP.

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 134. člena določa, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču (materialna sodniška imuniteta). Slednja tako izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka.

Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.

Nezadostno število izvodov samo po sebi namreč, glede na člen 335 ZPP, ne pomeni nepopolnosti pritožbe, opozorilo v pravnem pouku pa se ni nanašalo na posledice vložitve nezadostnega števila izvodov pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče že iz navedenega razloga pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo po prvostopnem sodišču dne 20. 2. 2023 izdani sklep, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika. Tožniku je tudi še vedno zagotovljeno pravno varstvo; daje mu ga določba člena 148 OZ v prvem odstavku, ki v primeru, kot je konkretni, napotuje na odgovornost države; takšno pravno varstvo tožnik nenazadnje tudi dejansko uveljavlja v obravnavanem primeru, glede na to, da je ena od toženih strank v zvezi z istovrstnimi očitki sodnicama tudi država. V pravnem sistemu RS, upoštevaje dikcijo 26. člena Ustave RS in 148. člena OZ, iz katerih izhaja, da za napake pri ali v zvezi s sodniško funkcijo odgovarja država kot za lastna ravnanja je sprejeto načelo primarne odgovornosti države. Pravica oškodovanca do povračila škode pa ne pomeni, da mora poleg države odgovarjati tudi sodnik, zato zakonska dikcija 1. odstavka 134. člena Ustave RS prav tako ne predstavlja zatrjevane izvotlit

Ker je izvedba predhodnega postopka obvezna procesna predpostavka za vložitev tožbe proti subjektu, ki ga zastopa Državno odvetništvo, in ker konkretni postopek ne spada med postopke, ki jih je zakon izrecno izključil iz obveznosti predhodnega postopka poskusa mirne rešitve spora (šesti odstavek 27. člena ZDOdv), tožnik pa navedenega potrdila ni predložil, niti ni zatrjeval in dokazoval, da je v roku treh mesecev in osmih dni (četrta alineja prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDOdv) pred vložitvijo te tožbe podal predlog za mirno rešitev spora, je sodišče prve stopnje tožbo zoper Republiko Slovenijo pravilno zavrglo. Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnikov in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka. Prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev sodnika s sklepom zavrže predsednik senata.

Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Materialna sodniška imuniteta pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka. Delovanja fizične osebe (sodnice) od delovanja državnega organa oziroma države v tem primeru ni mogoče ločiti, saj so njena dejanja v konkretni zadevi dejanja državnega organa oziroma države.

Za ravnanja, glede katerih sodnik uživa imuniteto, ki pomeni procesno oviro za vložitev odškodninske tožbe zoper njega, država odgovarja kot za lastna ravnanja. Posamezen sodnik je nosilec sodne oblasti in kot organ države v bistvu država na področju izvajanja sodne oblasti. Zato je škoda, povzročena v zvezi s takim oblastnim ravnanjem, škoda, ki jo je povzročila država.

Materialna sodniška imuniteta je namenjena varstvu sodnikove neodvisnosti in nepristranskosti ter zagotavljanju neoviranega dela sodne oblasti oziroma nemotenega teka sodnih postopkov. Ob opozarjanju, da v fazi predhodnega preizkusa tožbe ni mogoče odločati o (ne)sklepčnosti ali (ne)utemeljenosti zahtevka, pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo s sklicevanjem na nedovoljenost tožbe in ne na njeno neutemeljenost. Z vsebino tožbe se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le toliko, da je presodilo njeno dopustnost (kajti obstoj procesnih predpostavk za dopustnost tožbe se presoja na podlagi navedb v tožbi). Ob tem se je sodišče prve stopnje neposredno oprlo na ustavno določbo o materialni sodniški imuniteti (prvi odstavek 134. člena URS) in prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščine konkretnega primera narekujejo uporabo te določbe.

Ker tožilstvo ni izkazalo, da je podano dovoljenje Državnega zbora za kazenski pregon obdolženke, ki je sodnica, je sodišče zavrglo obtožni predlog. Kadar je obtožni predlog vložen zoper obdolženca, ki uživa imuniteto, mora sodišče najprej opraviti predhodni preizkus, v katerem po prvem odstavku 435. člena ZKP najprej preizkusi, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže. Če pogoji za zavrženje niso podani, sodišče razišče še vprašanje imunitete. Obdolženka je še vedno sodnica, ki je zgolj dodeljena na delo na Ministrstvu za pravosodje. V času dodelitve ji skladno s tretjim odstavkom 71.c člena ZSS obveznosti iz sodniške službe mirujejo, vendar dodelitev skladno s prvim odstavkom 70. člena ZSS ne vpliva na sodničin položaj, razen če ZSS določa drugače, a drugače ne določa. Zaradi slednjega je obdolženka upravičena do procesno-pravne imunitete po drugem odstavku 134. člena URS. Tudi delo, ki se nanaša na poslovanje sodišča, je takšno delo, ki ga sodnik opravlja v okviru sodniške funkcije. Skladno s 7. členom ZS poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča, za slednjega pa je lahko imenovan zgolj sodnik.

Po določbi prvega odstavka 6. člena KZ-1 se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah ustave ali pravilih mednarodnega prava. Imuniteto sodnikov kot eno izmed prvin neodvisnosti sodnikov, ki izhajajo iz 125. člena Ustave RS, zagotavljajo določbe 134. člena Ustave RS. Prvi odstavek tega ustavnega določila zajema materialno imuniteto oziroma indemniteto sodnikov in vsebuje prepoved, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Prav za takšno odločanje z izražanjem mnenja in glasovanjem pa je šlo v obravnavani kazenski zadevi, ko je senat višjega sodišča v sestavi obdolženih višjih sodnikov odločal o tem, ali je pritožba oškodovanca kot tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Postojni z dne 10. 11. 2015, opr. št. I K 20254/2015, utemeljena ali ne, pri čemer je seveda moralo presoditi, ali je bil oškodovanec kot tožilec pri nadaljevanju kazenskega pregona prekludiran.

Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev. Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti. Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Ustava RS v drugem odstavku 134. člena ne zahteva, da se pridobi dovoljenje Državnega zbora že za izvedbo ukrepov v predkazenskem postopku zoper sodnika, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Zato so neutemeljene navedbe obrambe glede nezakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v predkazenskem postopku pred dovoljenjem Državnega zbora.

Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je državni tožilec tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora RS za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. XI Ips 4980/2011 z dne 22.2.2011). Kazenski postopek se, kot je določeno v 19. členu ZKP, uvede na zahtevo upravičenega tožilca in tako ni nobenega dvoma, da se kazenski postopek začne z izdajo sklepa o preiskavi. Zakonski opis kaznivega dejanja jemanje podkupnine po 261. členu KZ-1 je v povsem zadostni meri konkreten. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebna storilčeva zavest o tem, za kakšno ravnanje dobiva podkupnino, v zvezi s tem pa je KZ-1, ki velja od 1. 11. 2008, uvedel novoto, ki je v tem, da ima lahko storilec poleg neupravičene oprave ali neoprave uradnega dejanja, v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja. Novota, ki jo je uvedel KZ-1, je očitno plod spoznanja, da ima lahko storilec v zavesti tudi drugačno zlorabo svojega položaja, ne pa samo oprave dejanja, ki ga ne bi smel opraviti oziroma neoprave dejanja, ki bi ga sicer moral ali smel opraviti, saj s taksativno naštetimi oblikami ni mogoče zajeti vseh poja

Glede na 134. člen Ustave RS se zoper sodnika brez dovoljenja Državnega zbora ne sme odrediti pripor in tudi ne sme biti začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. Ker tožnik svoji vlogi za dodelitev BPP ni priložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je Državni zbor omenjeni kazenski postopek dovolil, je utemeljen zaključek, da v postopku nima možnosti za uspeh. S tem pa ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen za dodelitev BPP poleg finančnega pogoja.

Sodišči prve in druge stopnje sta po oceni revizijskega sodišča res zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je vsa očitana ravnanja mogoče opredeliti kot mnenje, dano pri odločanju na sodišču. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči kot nedovoljene, ampak bi o tožbenem zahtevku moralo meritorno odločiti.

Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo, o kateri je vsebinsko odločilo z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa), po presoji Vrhovnega sodišča zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker je šlo za tožbo zoper akt, ki po določbah 2. in 3. člena ZUS-1 ni upravni akt. Pri sklepu DZ je šlo namreč za odločitev, ki jo je DZ sprejel za izvrševanje svoje ustavne pristojnosti, določene v drugem odstavku 134. člena URS, kot nosilec zakonodajne veje oblasti. To je po presoji Vrhovnega sodišča primer iz 3. člena ZUS-1, zaradi katerega izpodbijane odločitve DZ ni mogoče šteti za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 ne glede na to, ali odločitev posega v pravico, obveznost ali pravni položaj tožnika ali ne. Kot akt iz 3. člena ZUS-1 pa Sklep DZ o odvzemu imunitete ne more biti predmet tožbe, vložene v rednem upravnem sporu. To, da tožba kot kršitve prava navaja tudi kršitev določb ustave, samo po sebi še ne pomeni, da gre za tožbo po 4. členu ZUS-1. Tožba po 4. členu mora vsebovati navedbe, iz katerih jasno izhaja, da je predmet tožbe posamični akt (ali posamično dejanje), ter tožbene predloge v smislu drugega odstavka 33. člena ZUS-1, česar vsega obravnava

Napačen pouk o pravnem sredstvu ne more vzpostaviti pravice do pravnega sredstva, ki ga stranka po zakonu nima.

Namen določbe 134. člena URS o imuniteti sodnika, ki zajema tako prepoved pripora kot prepoved začetka kazenskega postopka brez dovoljenja Državnega zbora, ni v tem, da bi varovala sodnika kot posameznika, ampak je njen namen enak kot pri poslanski imuniteti, to je preprečiti morebitno oviranje dela sodstva v razmerju do državnih organov in drugih dveh vej oblasti. Imuniteta ni osebna sodnikova pravica in ne človekova pravica.

Državni tožilec je pristojen za vložitev zahteve za pridobitev dovoljenja Državnega zbora za odreditev pripora in začetek kazenskega postopka zoper sodnika.

Sklep Mandatno-volilne komisije DZ ni posamični akt, s katerim organ posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika in zoper katerega ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V skladu z določbami ZKP lahko dovoljenje za odvzem imunitete sodniku zahteva od državnega zbora državni tožilec, sodišče pa zahteva dovoljenje za začetek kazenskega postopka v primerih, ko državni tožilec ne vodi kazenskega pregona (63. člen ZKP). Zato je na podlagi zahteve Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije Državni zbor mogel izdati izpodbijani sklep.