VSM Sklep I Cp 364/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da sedaj v celoti glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti zadnje mirno posestno stanje na nepremičnini parcela 255/9, ki je v solasti tožečih strank vsake do ½, in sicer tako, da popravi poškodovan leseni panel ter postavi drug leseni panel namesto uničenega lesenega panela, ki predstavljata ograjo ter z navedene parcele tožečih strank odstrani odvrženo leseno desko na kateri se nahaja napis „ODSTRANI IZ NAŠEGA DO 13. 10. 2017“, kar vse je predmet motilnega ravnanja tožene stranke z dne 12. 10. 2017 v roku 8 dni.

II. Toženi stranki se prepoveduje, da v prihodnje s takimi in podobnimi motitvenimi dejanji posega v neposredno posest tožečih strank vse v roku 8 dni."

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 745,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) zahtevala, da se toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naloži popravilo poškodovanega lesenega panela ter postavitev drugega lesenega panela namesto uničenega in se odstrani odvržena lesena deska z napisom „ODSTRANI IZ NAŠEGA DO 13. 10. 2017“ ter da se tožencu prepove v prihodnje podobno motitveno dejanje. V II. točki izreka je tožnikoma naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 137,70 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da z motenjsko tožbo želita doseči zgolj vzpostavitev stanja kot je bilo pred motitvenim dejanjem in da se tožencu v bodoče prepreči poseg v njuno neposredno posest. Ne strinjata se, da nista navedla ustreznih dejstev glede samega motilnega dejanja. Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da podrta lesena ograja in odvržena deska ne onemogočata, da bi posestno sporni nepremičnini lahko uporabljala, saj imata še vedno dejansko oblast nad svojo nepremičnino. Toženec namreč ni imel v posesti ograje, cilj posestnega varstva pa je v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega in nasilnega uveljavljanja pravice. Prav tako se ne strinjata, da je dejanje zgolj neznatna sprememba dejanskega položaja brez posebno zaznavne škode, zaradi česar nimata ekonomskega interesa na predmetni tožbi. Iz sodne poravnave, ki so jo sklenile pravdne stranke pred Okrajnim sodiščem v Mariboru I K 9203/2018 pa izhaja, da je toženec porušil ograjo in je izvršil motilno ravnanje. Sodna poravnava pa je bila sklenjena po izdaji sedaj izpodbijanega sklepa. Pritožnika sta tudi natančno v vlogi z dne 17. 5. 2018 opredelila motilno dejanje, in sicer odstranitev ograje s strani toženca, s čemer je omogočen prav sprehod toženčevega psa na nepremičnine pritožnikov. V ta namen sta tudi predlagala zaslišanje prič. S tem, ko sodišče ni zaslišalo prič pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter posledično zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika zatrjujeta, da je ograja v njuni lasti in da je bila postavljena na meji med nepremičninami, slednjemu toženec ne nasprotuje. Tožnika pa imata kljub vsemu interes na prepovednem zahtevku. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3V odgovoru na pritožbo toženec izpostavlja, da je dejansko bila sklenjena sodna poravnava pred Okrajnim sodiščem v Mariboru s katero se je zavezal plačati znesek iz naslova stroškov postavitve nove ograje, sicer pa je restitucijski zahtevek premalo določljiv in tako neizvršljiv, saj ni dovolj natančno opisano na katerem delu parcele bi bilo potrebno vzpostaviti prejšnje stanje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in pri tem ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

6Sodišče prve stopnje je v 10. do 12. točki izpodbijanega sklepa zaključilo, da tožnika v utemeljitev motenja svoje zadnje mirne posesti nista konkretizirala motitvenega dejanja. Sporni del nepremičnine lahko tožnika uporabljata na enak način kot doslej, podrta oziroma poškodovana lesena ograja, niti odvržena deska namreč tega ne onemogočata, saj imata še vedno dejansko oblast nad svojo nepremičnino. Zgolj dejstvo, da bo lahko skozi poškodovano ograjo prehajal sosedov pes pa ne predstavlja motilnega dejanja. Zato sodišče prve stopnje v 12. točki zaključi, da poškodovanje panela in odvrženje desk tudi če bi ga bilo šteti za motilno dejanje lahko pomeni kvečjemu neznatno spremembo dejanskega položaja brez posebno zaznavne škode, zaradi česar je ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo tako majhen, da ne ustreza več namenu zaradi katerega je posest varovana in je v posledici slednjega je zahtevek zavrnilo. Sicer pa je zaključilo, da zahtevek na popravilo lesenega panela oziroma postavitev novega panela ne pomeni vzpostavitev prejšnjega stanja v smislu motenja posesti, temveč gre za zahtevek odškodninske narave, ki pa je v postopkih ugotavljanja in motenja posesti nedovoljen.

7Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ) Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta. V skladu s 426. členom ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskem zahtevku. Bistvo postopka zaradi motenja posesti je zavarovanja dejanskega spornega stanja med strankama brez upoštevanja stvarnih pravic, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari.

8Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnika v tožbi in prvi pripravljalni vlogi natančno opisala motilno ravnanje toženca, in sicer da je toženec zlomil in poškodoval lesene panele, ki so v naravi predstavljali ograjo na parceli na kateri izvršujeta soposest oba tožnika in je na njuno parcelo odvrgel leseno desko na kateri se nahaja napis „ODSTRANI IZ NAŠEGA DO 13. 10. 2017“. V posledici slednjega pa je tožnikoma tudi otežena uporaba njune nepremičnine zaradi možnosti prehajanja psa iz posestva toženca na posestvo tožnikov.

9Toženec je v odgovoru na tožbo pojasnjeval, da je v teku postopek določitve meje med parcelami, ki jo je naročil toženec, prav tako pa s tem dejanjem njuna uporaba nepremičnine ni ovirana oz. odvzeta. Toženec je tudi sicer storitev dejanja zanikal, tožnika pa pri določitvi meje nista sodelovala, sta pa bila dolžna dopustiti dostop geodetu, zato je to dejanje opravljeno po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in je bilo izvršeno na podlagi zakona v dobro vseh lastnikov sosednjih nepremičnin med katerimi je meja vnovič evidentirana. Toženec tako zatrjuje, da je določitev meje bila opravljena po njegovem naročilu in da je za odstranitev panelov podana zakonska podlaga, saj se je meja lahko določila samo na takšen način, s tem pa toženec pritrjuje dejstvu, da je odstranil oz. uničil panele, ki so označevali mejo med parcelama in na nepremičnino tožnikov odvrgel leseno tablo z napisom.

10Med pravdnima strankama je nesporno, da je ograja v lasti tožnikov. Prav tako je nesporno kje je stala. Toženec pa ni podal ustreznih trditev in dokazov, zakaj bi v postopku evidentiranja meje moralo priti do uničenja in poškodovanja panelov ograje in odvrženja lesene deske z napisom, sodišče druge stopnje v ZEN takšne podlage, torej uničenje dela ograje zaradi izpeljave geodetskega postopka ne najde niti toženec slednjega ne konkretizira, zgolj pavšalno zatrjuje, da je šlo za uradno dejanje v postopku določanja meje. Tako po oceni sodišča druge stopnje takšno dejanje kot se očita tožencu ni uradno dejanje geodetskega organa.

11Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov do posestnega varstva, v okviru zatrjevanja neznatne spremembe dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnika v izvrševanju posesti. Ekonomski interes tožnikov je potrebno presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje¹.

12Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je poškodovanje in uničenje lesenega panela, ki predstavljajo mejo med zemljišči pravdnih strank, takšen poseg za katerega je podan ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo. Toženec je namreč z uničenjem dela ograje posest tožnikov nad to ograjo v celoti onemogočil, s tem pa drugim omogočil dostop do nepremičnine tožnikov, ki ga prej ni bilo, odstranitev dela ograje pa predstavlja odvzem posesti nad njo, vse to pa predstavlja motenje tožnikov in je takšno ravnanje mogoče opredeliti kot motenje posesti tožnikov.² Tožnika imata interes na izključni uporabi nepremičnine, ki jo imata v posesti, z uničenjem in odstranitvijo dela ograje pa sta zaradi ravnanja toženca to izgubila. Ekonomski interes tožnikov za posestno varstvo je potrebno presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov in z vidika preprečitve zlorabe pravic. Toženec pa je z uničenjem oz. odstranitvijo dela ograje s svojim motilnim ravnanjem posest nad stvarjo v celoti onemogočil, s tem je samovoljno odstranil in uničil del ograje, ki je predstavljala mejo med pravdnima strankama, kar vsekakor ni neznanten poseg, saj samovoljno spreminja dotedanji način izvrševanja posesti (prehajanje na posest tožnikov, ki prej ni bilo mogoče). Meja med parcelama tako ni več ista in ekonomski interes tožnikov je, da meja med parcelama vsaj do pravnomočne odločitve o meji ostane nespremenjena. S tem pa je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja (1. točka izreka) utemeljen, kot tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih podobnih motilnih dejanj (2. točka izreka). Cilj posestnega varstva je samo vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja ter sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je enostransko spremenila dejansko stanje oziroma razmerje strank glede sporne stvari.

13Nadalje sodišče prve stopnje pravilno navaja, da postopka v sporih zaradi motenja posesti ni mogoče kumulirati z odškodninskim zahtevkom (426. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 182. člena ZPP). Vendar je zmoten njen zaključek, da sta tožnika postavila odškodninski zahtevek, slednjega niti ne zatrjujeta. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da je restitucijski zahtevek, kot sta ga postavila tožnika odškodninski zahtevek. Zahtevek v motenjskih pravdah je namreč dvojni dajatveni zahtevek, obsega restitucijski in prepovedni zahtevek. Zahtevek, kot sta ga postavila tožnika je tako zgolj zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in ne zahtevek po 131. členu Obligacijskega zakonika ( v nadaljevanju OZ). V konkretnem primeru ne gre za nadomestitev stvari, ki bi bile med postopkom prodane, ali njihova nadomestitev ne bi bila mogoča, prav tako ne za odškodninski zahtevek za škodo nastalo zaradi ravnanja toženca, torej odškodnino za uničeno stvar, ampak zgolj zahtevek na vzpostavitev zadnje mirne posesti. Sicer pa imata tožnika v vsakem primeru interes na bodočo prepoved ugotovljenega posega oziroma podobnih motilnih dejanj tožencu. Takšen zahtevek zagotavlja 34. člen SPZ, seveda ob predpostavki ugotovljenega motenja.

14Neupoštevne so pritožbene navedbe o sklenjeni sodni poravnavi med pravdnima strankama, s katero se je toženec zavezal poravnati škodo v zvezi z uničeno ograjo. Gre za novo dejstvo, ki je nastalo po razglasitvi sklepa sodišča prve stopnje in po koncu glavne obravnave, zato so slednje neupoštevne. Mejo pravnomočnosti namreč predstavlja zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (319. člen ZPP)³. Gre za nova dejstva, ki niso zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti, zato jih lahko stranka uveljavlja v izvršilnem postopku.

15Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava zapolnilo pravni standard ekonomskega interesa in pomen restitucijskega zahtevka, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (peta alinea 358. člena ZPP).

16Sodišče druge stopnje v predmetnem postopku dodaja, da je spor v postopku motenja posesti hiter postopek, kjer je omejeno ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Prav tako so predpisani kratki roki za odločanje, in sicer je odgovor za tožbo in rok za pritožbo zgolj 8 dni (428. člen ZPP), kar odraža načelo ekonomičnosti postopka, ki je v sporih zaradi motenja posesti posebej izraženo. V predmetnem postopku sta tožnika vložila tožbo dne 8. 11. 2017. Sodišče je s sklepom o zahtevku odločilo na naroku 24. 9. 2018, ko je sklep tudi razglasilo. Tožnika sta napovedala pritožbo 27. 9. 2018 in v ta namen tudi 11. 10. 2018 plačala sodno takso. Sodišče prve stopnje pa je sodbo s polno obrazložitvijo izdalo šele 6. 3. 2019 in tako ravnalo v nasprotju z devetim odstavkom 323. člena ZPP, v skladu s katerim je bilo dolžno odločbo s polno obrazložitvijo izdelati v 15 dneh po plačani sodni taksi za pritožbo in ne šele po šestih mesecih.

17Posledica spremembe sklepa na drugi stopnji je sprememba pravdnega uspeha strank. Sodišče druge stopnje je zato odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta tožnika s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, jima mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženec povrniti njune pravdne stroške.

18V skladu s 155. člena ZPP in veljavno odvetniško tarifo (OT) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) je sodišče tožnikoma priznalo 300 točk za tožbo (vsebuje tudi nagrado za posvet s stranko pred pravdo), 375 točk za pritožbo, 2% materialne stroške, 22% DDV in sodno takso za tožbo v znesku 180,00 EUR in za pritožbo 180,00 EUR. Ostalih stroškov tožnika nista priglasila. Glede na vrednost odvetniške točke v času posameznega opravila 0,459 EUR je toženec dolžan povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 745,55 EUR, kot izhaja iz izreka sklepa sodišča druge stopnje.

¹ VSL sklep II II Cp 3123/2012 z dne 17. 4. 2013,
² VSL sklep I Cp 3421/2012 z dne 2. 1. 2013
³ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 170,