32. člen SPZ

Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.

Logično in življenjsko je, da so tožniki kot nosilci poslovne dejavnosti in uporabniki stavbe parkirišče uporabljali v okviru razpoložljivih parkirnih mest in na njem izvrševali soposest. Čeprav posamezna parkirna mesta niso bila v izključni posesti tožnikov, to ne izključuje utemeljenosti tožbenega zahtevka glede motenja soposesti parkirišča. V razmerju med več soposestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Motenje se torej ugotavlja glede na prej obstoječ način izvrševanja posesti, pri čemer je bistveno, ali ta z motilnim ravnanjem postane otežen.

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Toženec ni imel zakonske podlage za ukrepanje zoper tožnikove nedovoljene vožnje po gozdni vlaki. Pooblastila za izvajanje svoje posesti na gozdni vlaki na podlagi zakona pa ni ne zatrjeval ne dokazal. Protipravnost njegovega posega v tožnikovo posest ni bila izključena.

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik le položaj prekarista, zato mu je bil utemeljeno preklican neomejen dostop do večnamenskega prostora.

Ker gre v primeru tožene stranke torej za neposrednega motilca, ni pomembno, kdo je dejanje naročil in kdo bo imel od njega korist. To bi se ugotavljalo, če bi bil poleg neposrednega motilca tožen še posredni (tisti, ki je dejanje naročil ali bo imel od njega korist).

Začasen umik iz nepremičnine (po zakonskem prepiru), kot tudi vikend oddih ali potovanje, ne pomeni, da je oseba opustila (so)posest na nepremičnini, v kateri dejansko prebiva. Ni nujno, da soposestnik posest na nepremičnini izvršuje enako pogosto in enako intenzivno, kot drugi. Prav tako je o (so)posesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno.

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, ker v njem manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, za del zahtevka pa je sodišče v bistvenem preseglo toženkino trditveno podlago. S tem sta storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sta terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodiščem prve stopnje.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da gre pri nasutju gramoza za enkratni dogodek. Res je, da se v sodni praksi enkratno motilno dejanje ne šteje za pravno relevantno motenje posesti, če se z njim ne poseže bistveno v obstoječe posestno stanje ali v dosedanji način izvrševanja posesti (npr. če gre za parkiranje avtomobila za krajši čas ali kaj podobnega). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženka je sicer res naročila nasuti gramoz na sporni del zemljišča le enkrat, vendar pa je s tem vzpostavila stanje, ki traja še vse do danes, saj nasuti gramoz ostaja na spornem delu zemljišča in je zemljišče tožnikov na gramoziranem delu posledično še zmeraj kvalitativno spremenjeno (permanentnost posega v posest).

Sodišče prve stopnje tožnici ni odvzelo pravice do izjave in ni storilo očitanih postopkovnih kršitev. Tožnica bi se morala sama pobrigati, da bi svoje pravice uveljavljala na način, kot je določen s postopkovnimi pravili v ZPP. Sodišče sodi po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave (291. člen ZPP), zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo prepozno vložene tožničine pripravljalne vloge (replika na odgovor toženih strank).

Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, ki je opravilo tudi ogled na kraju samem, da tožnica zaradi postavljenih opek ni mogla več varno zapeljati v garažo. To izhaja po eni strani iz dejstva, da gre za ozek parkirni prostor, vozili sta bili tesno parkirani že pred postavitvijo spornega zidu. Postavitev zidu pa je takšno že sicer oteženo parkiranje v celoti onemogočila. Ne gre za neznatno spremembo dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožba.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, (-) da je bila zamenjava ključavnice, ki jo je sicer opravil C. C., opravljena v korist toženca, (-) in da je toženec s tem, ko je kasneje od C. C. prevzel nazaj ključe zamenjane ključavnice, odobril z zamenjavo ključavnice spremenjeno posestno stanje, s čimer je podana toženčeva pasivna legitimacija v tem posestnem sporu.

Tožnica ni izkazala, da je toženec z opisanimi motilnimi ravnanji motil njeno soposest.

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Ker tretji ni niti motilec niti naročnik motenja, tožnik s tožbo zaradi motenja posesti (v kateri zahteva vzpostavitev prvotnega stanja) proti tretjemu ne bi mogel uspeti. Člen 190 ZPP zato v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

Skladno s tretjim odstavkom 33. člena SPZ lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da protipravnosti posega v posest ni mogoče izključiti s pravnim poslom. Nedopustno je reševanje sporov med najemnikom in najemodajalcem na način, da se skuša najemojemalca prisiliti k plačilu najemnine ali stroškov z odklopom elektrike, vode, ipd. Ker je toženec tisti, ki je odklopil elektriko in prekinil dotok vode v lokala tožnikov, oziroma je bilo to storjeno po njegovem nalogu, je on tisti, ki mora vzpostaviti prvotno stanje ne glede na to, če bi to lahko naredila tožnika ali kdo tretji. Razlog za to je v nujnosti hitrega ukrepanja. Tožencu ni mogoče naložiti vzpostavitve prejšnjega stanja na način, ki presega njegova motilna ravnanja. Prepoved nadaljnjega motenja presega domet regulacijske začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je pridržana za izjemne situacije, ko je treba zaradi preprečitve nenadomestljive škode ali nasilja še pred zaključkom kontradiktornega postopka začasno urediti med strankama postopka sporno razmerje; morebitnih bodočih motenj posesti z regulacijsko začasno odredbo ni dopustno urejati. Za izrek denarne kazni po 226. čl

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo zakonske pogoje v postopku zavarovanja (člena 272 in 273 ZIZ) ter pogoje, ki jih je za tovrstno začasno odredbo določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, in katere morata tožnika kot upnika izpolniti, da lahko sodišče predlogu za takšno začasno odredbo ugodi, vključno s pogojem reverzibilnosti; pravilno jih je tudi uporabilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Zato pritožba ob izpolnjenosti zakonskih pogojev ne uspe izpodbiti zaključka, da sprejeta odločitev po vsebini ne nasprotuje namenu zavarovanja, upoštevaje, da navedbe o nemožnosti učinkovitega zavarovanja posesti pred motenjem s strani tretjih, ker sta toženca na podlagi sprejete odločitve dolžna trpeti vožnjo in hojo vsakogar, tako pritožba, in torej sklicevanje na zatrjevano učinkovanje začasne odredbe erga omnes in nesorazmernost ukrepa, predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto.

Načeloma sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga z obrazložitvijo, da se je že iz predhodno izvedenih dokazov prepričalo o nasprotnem, pri tem pa to velja predvsem za tiste dokazne predloge, ki naj takšno dejstvo ovržejo. Gre za t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Prav ta očitek je mogoče v obravnavanem primeru nasloviti na ravnanje oziroma odločitev sodišča, ko ni dopustilo in izvedlo dokaza z zaslišanjem omenjene priče. S tem je tožnici onemogočilo enakopraven položaj v postopku, zato je podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka. V posledici te kršitve je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

O sporu o pravici izvrševanja služnosti je treba odločiti v drugi pravdi in ne v pravdi zaradi motenja posesti. Samovoljno postavljanje ovir na dostopno pot zaradi nestrinjanja toženke z dosedanjim načinom uporabe nepremičnine na način, kot ga je uporabljal tožnik, je protipravno. Utemeljuje zahtevano sodno varstvo posesti.

Za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno, da odvetnik tretjega toženca ni ravnal z zadostno skrbnostjo (že) pred hospitalizacijo in bolniško odsotnostjo in ni poskrbel za plačilo sodne takse za pritožbo tako, kot je poskrbel za opravo drugih procesnih dejanj (sprejemanje sodnih pošiljk, vložitev pritožbe). Rok 30 dni za vložitev tožbe je strog prekluzivni rok, ki izhaja iz izjemne narave tožbe zaradi motenja posesti, saj z njo tožnik ne uveljavlja nobene pravice, ampak se zgolj zoperstavlja samovolji. To pa je na mestu le, če je storjeno v kratkem prekluzivnem roku. Ker gre za prekluzijo pravice, razlogi za zadržanje teka roka oziroma njegovo prekinitev, ki sicer veljajo pri zastaralnih rokih, ne pridejo v poštev. Pri nesklepčni tožbi zamudni učinek lahko nastopi šele potem, ko tožba postane sklepčna. V času nastopa tega učinka, se je izkazalo, da drugi toženec v tem sporu ni pasivno legitimiran. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša nanj.