24. člen SPZ

Pričakovanje, da bi člani družinske skupnosti svoja razmerja glede uporabe stanovanja urejali s pogodbo, ne bi bilo razumno. Zadošča, da drug drugemu uporabe niso ovirali. S tem pa so nastopili pogoji za posredno posest. Zmota glede veljavnosti pridobitnega pravnega naslova (dednega dogovora) je tipični primer zmote osebe, ki se sklicuje na dobroverno priposestvovanje.

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

V primeru posredne in neposredne posesti na isti stvari je v razmerju posestnikov navzven (do tretjih) inštitut posesti enoten. Posest je ena sama in daje varstvo obema v enakem obsegu, tako se lahko tudi posredni posestnik sklicuje na škodo, ki nastaja ali grozi neposrednemu posestniku. Namen rabe in uživanja stanovanja je z odklopom vode kot osnovne življenjske dobrine izničen za oba - da gre za težko nadomestljivo škodo pa govori stvar sama zase.

Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kontinuiranost in zunanja vidnost posesti je, zaradi posledic, ki se na posest navezujejo, še posebej pomembna prav pri priposestvovanju, saj šele izvajanje posesti, ki je kontinuirano, predvsem pa navzven vidno, lastniku omogoči, da sploh lahko ugotovi, da si nepremičnino lasti nekdo tretji in ima možnost to preprečiti.

Redna periodična uporaba nepremičnine izkazuje posest, ki je pravno varovana.

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

Nedvomno tožnica ni imela elektrike. A slednje ni posledica ravnanja tožene stranke, saj je vzrok v izpadu glavne varovalke. V odsotnosti samega protipravnega motilnega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Motenjska tožba zagotavlja varstvo posesti le proti tistemu, ki je protipravno posegel v njegovo posest. Če protipravnosti oziroma motenja posesti sploh ni, posestnik v motenjski pravdi ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je štelo, da se tožnica o zatrjevanem motilnem dejanju ni seznanila šele ob nameravanem vstopu v stanovanje 14. 9. 2023, temveč ji je moralo biti to dejstvo znano že prej. Kdaj prej (pred datumom 14. 9. 2023) in zakaj je tožba, ki je bila vložena 20. 9. 2023, prepozna, ni obrazložilo. Izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sploh pa je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da vprašanje (ne)pravočasnosti motenjske tožbe za toženca niti ni bilo sporno. Neobstoju tožničine terjatve je ugovarjal iz drugih razlogov, predvsem s trditvami, da ključavnice ni zamenjal in da tožnica s ključem razpolaga.

Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da se sodišče prve stopnje do določenih dokaznih listin ni opredelilo oziroma jih ni "vzelo v podlago" sklepa. V tem delu pritožba uveljavlja relativno procesno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, vendar pa v zvezi s tem podaja zgolj pavšalne navedbe, da bi bila v nasprotnem primeru (če bi se sodišče prve stopnje do teh dokazov opredelilo in jih presodilo) odločitev drugačna. Konkretnih razlogov, katera pravnorelevantna dejstva sta tožnika s temi listinami dokazovala, zakaj so bili ti dokazi v predmetnem sporu relevantni in kako bi njihova vsebina vplivala na dokazne zaključke in vsebino sodne odločbe, ne ponudi.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.

Motenje posesti je dejanje, s katerim nastane spremenjeno posestno stanje, ko je dosedanjemu dejanskemu posestniku oblast nad stvarjo v določenem delu omejena. Upoštevaje dejstvo, da je drugi toženec na spornem zemljišču parkiral svoje vozilo le krajši čas in ob prepričljivi ugotovitvi, da je avto s prikolico na spornem mestu pustil zato, ker je bila cesta do njegove hiše neprevozna, o volji tožencev, da bi s tem dejanjem pridobila posest zase, ni moč govoriti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje življenjsko prepričljivemu razlogovanju sodišča, da je šlo za enkratno dejanje, katerega namen ni bil v samovoljnem spreminjanju obstoječega posestnega stanja.

Okoliščina, da je tožnik lastnik dveh lokalov še ne pomeni, da je bil tudi posestnik spornih delov na suterenu. V motenjskem sporu je pomembno le, kdo je imel (so)posest stvari, ali je bila posest res motena, in ali ravnanje pomeni motenje. Da U. neodvisno od svoje volje začasno ni postavila gostinskega vrta, je življenjsko logično, saj ne izvaja gostinske dejavnosti, zato pa je v času razpisovanja javnih ponudb za najem lokala z vrtom s skrbjo za vzdrževanje spornih delov nepremičnin izkazovala in ohranila posest. Navedeni način izvrševanja oblasti ne izpolnjuje kriterijev, ki se zahtevajo v okviru opredelitve posesti po 24. členu SPZ, predvsem ne izključujočnosti in dostopnosti. Uporaba na način, kot jo je izvrševal tožnik, ni bila rezervirana za določen krog ljudi.

Tožnica tožbe ni umaknila zaradi tega, ker bi toženec v celoti vzpostavil prejšnje posestno stanje. Zgolj z izročitvijo določenih stvari tožbenega zahtevka, ki je meril na vzpostavitev ponovnega dostopa oziroma uporabe prostorov (ter dostopa do določenih stvari v teh prostorih) ni v bistvenem izpolnil. O smiselni pripoznavi ni moč govoriti.

Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke. Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Z

Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka postavila restitucijski in prepovedni zahtevek. V restitucijskem zahtevku je določno zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja na način, da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti prosto dostopali preko nepremičnin toženih strank do svoje nepremičnine. Ugotovitev in opredelitev dejanskega načina motenja posesti v restitucijskem delu tožbenega predloga (dvig zapornice) je bila nepotrebna. Ob ugotovitvah, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zahtevano posestno varstvo, pa zgolj zato ni mogoče v celoti zavrniti tožbenega zahtevka. Dolžnost toženk je, da vzpostavita takšno posestno stanje, ki bo tožnikom ponovno omogočalo zatrjevani in ugotovljeni način izvrševanja soposesti: torej prosto dostopanje z vozili po nepremičnini toženih strank do dvorišča tožečih strank. Način, na kakršnega bosta zagotovili prosto dostopanje tožnikom, pa je v domeni toženih strank, pri čemer dejstva o tem ne sodijo v izrek sodne odločbe.

Toženka pri motilnem dejanju sicer ni neposredno sodelovala, vendar je kot solastnica pritličnega stanovanja imela od tega dejanja korist. Od tega dejanja se ni distancirala in ga je molče dovolila. Toženka in njeni sinovi so delovali povezano ter interesno usklajeno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v motenjski pravdi ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali tisti, v čigar korist je bilo (v določenih okoliščinah) to dejanje storjeno.