33. člen SPZ

Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.

S tem ko je objekt zaklenila, ključev pa ni izročila tožencema, je izkazala, da ima nad njim posest. Posest se lahko izvršuje neposredno (fizična prisotnost, izvajanje del) ali posredno (zaklep, nadzor, preprečitev dostopa drugim). Prekinitev del zaradi neuspešnega dogovarjanja s tožencema pa ne pomeni izgube posesti.

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

Toženec ni imel zakonske podlage za ukrepanje zoper tožnikove nedovoljene vožnje po gozdni vlaki. Pooblastila za izvajanje svoje posesti na gozdni vlaki na podlagi zakona pa ni ne zatrjeval ne dokazal. Protipravnost njegovega posega v tožnikovo posest ni bila izključena.

V primeru posredne in neposredne posesti na isti stvari je v razmerju posestnikov navzven (do tretjih) inštitut posesti enoten. Posest je ena sama in daje varstvo obema v enakem obsegu, tako se lahko tudi posredni posestnik sklicuje na škodo, ki nastaja ali grozi neposrednemu posestniku. Namen rabe in uživanja stanovanja je z odklopom vode kot osnovne življenjske dobrine izničen za oba - da gre za težko nadomestljivo škodo pa govori stvar sama zase.

Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).

Posledica toženčevega ravnanja je sprememba posestnega stanja, ko tožnica tožencu prilagaja svoje ravnanje: ne pazi več partnerjevega psa, na vrt ne vodi več drugih psov, najpomembneje pa je, da na vrtu več ne sadi zelenjave in se na vrtu zadržuje le, ko je prepričana, da toženca ni doma. Dodati še velja, da je šlo očitno za resno grožnjo, saj je tožnica kot posledica dogodka šla za nekaj dni nenačrtovano prespat k prijateljici. Tako ugotovljena sprememba ravnanja pri tožnici ob upoštevanju povzetih ugotovitev sodne prakse pomeni, da je toženec motil tožničino posest vrta.

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik le položaj prekarista, zato mu je bil utemeljeno preklican neomejen dostop do večnamenskega prostora.

Po utrjenem stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejemu načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča 24. 6. in 25. 6. 1986, pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja posesti.

Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.

Za razsojo predmetne zadeve ni pomembno, ali je toženec v preteklosti že motil posest tožnika, temveč je pomembno oziroma pravno odločilno zgolj ali je ravno toženec motil posest tožnika v predmetni zadevi.

Ker gre v primeru tožene stranke torej za neposrednega motilca, ni pomembno, kdo je dejanje naročil in kdo bo imel od njega korist. To bi se ugotavljalo, če bi bil poleg neposrednega motilca tožen še posredni (tisti, ki je dejanje naročil ali bo imel od njega korist).

Tožnik je izrecno opustil posest, ko je izjavil, da odhaja, in se izselil. Izjavljeno je nato brez izjeme potrdilo njegovo enoznačno, mesec in pol trajajoče ravnanje. Tožnik namreč po izselitvi ni niti poskusil vzpostaviti dejanske oblasti nad stanovanjem, temveč je sprejel dejstvo, da ima poslej takšno izključno oblast le njegova nekdanja partnerka. Da to sprejema, (ji) je nedvoumno pokazal, ko je slab mesec po izselitvi prosil za dovoljenje, da pride v hišo po svoje stvari, in nato v hišo s tem namenom vstopil, ko mu je ona to omogočila.

Izdaja regulacijske začasne odredbe je pridržana izjemnim in nujnim primerom, toliko bolj, kadar jo stranka predlaga v sporu o motenju posesti, pri katerem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o gl

Sodišče prve stopnje bi tako moralo primarno ugotoviti dejansko izvrševanje služnosti poti s strani tožnikov, saj bi šele tako lahko ugotovilo zadnje posestno stanje, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba.

Za utemeljenost posestnega varstva mora motilno ravnanje dosegati določeno stopnjo resnosti in intenzivnosti. Obravnavana življenjska situacija predstavlja enkraten, sicer neprijeten, vendar običajen medsosedski zaplet. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da ga tožnik ne bi mogel brez posebnih zapletov razrešiti z razumno komunikacijo s tožencem, prav tako iz ugotovljenih dejstev ni mogoče sklepati na nevarnost njegove ponovitve. Ravnanje toženca, čeprav samovoljno, zato ni bilo do te mere motilno, da bi varstvo tožnikove posesti terjalo najprej policijsko posredovanje in sedaj še sodno varstvo.

Ugovor mora biti obrazložen. Dolžnik mora navesti relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, ter predložiti dokaze, s katerimi jih dokazuje. V ugovornem postopku, v katerem je že vzpostavljena kontradiktornost (obravnavajo se navedbe in dokazi obeh strank), se ponovno preverja zgolj utemeljenost ugovornih razlogov, izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne izpodbija, pa ne (več). Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen. Navedba ID znaka v izreku sodne odločbe glede na jasen opis prostora za identifikacijo spornega poslovnega prostora ni potrebna, očitno pomoto v zapisu ID številke pa lahko kadarkoli odpravi tožeča stranka (v predlogu) in sodišče (v sklepu).

Začasen umik iz nepremičnine (po zakonskem prepiru), kot tudi vikend oddih ali potovanje, ne pomeni, da je oseba opustila (so)posest na nepremičnini, v kateri dejansko prebiva. Ni nujno, da soposestnik posest na nepremičnini izvršuje enako pogosto in enako intenzivno, kot drugi. Prav tako je o (so)posesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno.