34. člen SPZ

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.

Toženec ni imel zakonske podlage za ukrepanje zoper tožnikove nedovoljene vožnje po gozdni vlaki. Pooblastila za izvajanje svoje posesti na gozdni vlaki na podlagi zakona pa ni ne zatrjeval ne dokazal. Protipravnost njegovega posega v tožnikovo posest ni bila izključena.

V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.

Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o gl

Ugovor mora biti obrazložen. Dolžnik mora navesti relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, ter predložiti dokaze, s katerimi jih dokazuje. V ugovornem postopku, v katerem je že vzpostavljena kontradiktornost (obravnavajo se navedbe in dokazi obeh strank), se ponovno preverja zgolj utemeljenost ugovornih razlogov, izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne izpodbija, pa ne (več). Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen. Navedba ID znaka v izreku sodne odločbe glede na jasen opis prostora za identifikacijo spornega poslovnega prostora ni potrebna, očitno pomoto v zapisu ID številke pa lahko kadarkoli odpravi tožeča stranka (v predlogu) in sodišče (v sklepu).

Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa se ne da preizkusiti, ker v njem manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, za del zahtevka pa je sodišče v bistvenem preseglo toženkino trditveno podlago. S tem sta storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sta terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodiščem prve stopnje.

Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, ki je opravilo tudi ogled na kraju samem, da tožnica zaradi postavljenih opek ni mogla več varno zapeljati v garažo. To izhaja po eni strani iz dejstva, da gre za ozek parkirni prostor, vozili sta bili tesno parkirani že pred postavitvijo spornega zidu. Postavitev zidu pa je takšno že sicer oteženo parkiranje v celoti onemogočila. Ne gre za neznatno spremembo dejanskega stanja, kot to zmotno meni pritožba.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, (-) da je bila zamenjava ključavnice, ki jo je sicer opravil C. C., opravljena v korist toženca, (-) in da je toženec s tem, ko je kasneje od C. C. prevzel nazaj ključe zamenjane ključavnice, odobril z zamenjavo ključavnice spremenjeno posestno stanje, s čimer je podana toženčeva pasivna legitimacija v tem posestnem sporu.

Predlog se zavrne.

V primeru, ko tožena stranka zahtevek pripozna, sodišče ni upravičeno, pa tudi dolžno ne, presojati, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljeno uveljavljan.

Tožnica ni izkazala, da je toženec z opisanimi motilnimi ravnanji motil njeno soposest.

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Ker je 8-dnevni rok za odgovor na tožbo (drugi odstavek 428. člena ZPP) zakonsko določen prekluzivni rok, ga ni mogoče podaljšati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo in štelo, kot da odgovor na tožbo ni bil vložen, posledica nevloženega odgovora na tožbo pa je izdaja zamudnega sklepa. Zamudni sklep temelji na (neovrgljivi) domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek.

Pravilna in prepričljiva je dokazna ocena, da tožniki niso dokazali, da naj bi motilno dejanje storil tretji toženec po naročilu prvega toženca in druge toženke. Zgolj golo, na ničemer osnovano oziroma z ničemer podprto "intimno vedenje" tožnikov, da naj bi motilno dejanje storili toženci, ne zadošča za to, da bi se sodišče lahko prepričalo o navedenem dejstvu. Tožniki svoje tožbe niso ustrezno in pravočasno razširili na novo (tretje) motilno ravnanje. Sama odstranitev drevesa tekom pravdnega postopka s strani prvega toženca in druge toženke ne predstavlja pripoznave tožbenega zahtevka, kot to zmotno menijo tožniki.

Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke. Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prv

V ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera na pot nameščena veriga odločilno ovira tožečo stranko pri izvajanju soposesti poti. Gre za znatno spremembo obstoječega posestnega stanja, saj je tožnikov dostop do doma spremenjen zaradi nameščene ovire.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.

V obravnavani zadevi ne gre za nadaljevalno motilno ravnanje, kot zmotno navaja pritožba, saj dejanji zamenjave ključavnice in dejanje porušenja objekta nikakor ne predstavljata istovrstnega motilnega ravnanja. Zato je ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju pravočasnosti tožbe štelo, da 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe teče od dne 27. 9. 2023, pravilno.