28. člen SPZ

Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.

Tožnika namreč ne zahtevata ureditve sporne meje zaradi nejasnosti in neprepoznavnosti mejne linije, temveč lastninsko pravico na točno določenem delu zemljišča. Ker ne gre za primer, kot ga ureja prvi odstavek 21. člena ZPP, jima sodišče ne sme odreči sodnega varstva v pravdi, temveč mora o tožbenem zahtevku odločiti (drugi odstavek 2. člena ZPP). Tudi sicer po sodni praksi nepravdni postopek za ureditev meje ne predstavlja ovire za vložitev lastninske tožbe na podlagi priposestvovanja sporne nepremičnine.

Tožnik je v pritožbi opozoril na razhajanje med zapisnikom in razlogi sodbe, pritožbeno sodišče pa ni zapisalo niti da očitanega nasprotja ni, niti se ni ukvarjalo z odpravo kršitve. S tem je tožnika prikrajšalo za vsebinski odgovor na njegovo pritožbo in kršilo njegovo pravico do pritožbe.

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti. Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Pravna teorija zastopa stališče, da se mora dobra vera priposestvovalca kazati skozi njegovo prepričanje, da je stvar njegova, tudi po tem, ko je z neko povprečno (običajno) s skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Med priposestvovalno dobo ne sme biti razlogov oziroma posebnih okoliščin, zaradi katerih bi lahko podvomil o svoji pravici do posesti, saj bi mu to naložilo določeno raziskovalno dolžnost. Tako ni dobroveren kupec, ki ni pogledal v kataster niti v zemljiško knjigo. Za nedobroverno posest zadostuje že realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine. V obravnavani zadevi je šlo prav za takšno situacijo, saj je zemljiška knjiga namenjena temu, da se lahko v njej vsak seznani s stanjem nepremičnin, tožnica pa je svojo raziskovalno dolžnost pred sklenitvijo pogodbe v letu 2021 opustila.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali začetek stečajnega postopka zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine ni ovira za priposestvovanje te nepremičnine v primerih, ko se pogoji priposestvovanja še niso izpolnili do začetka stečajnega postopka, zlasti z vidika Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in temeljnih načel stečajnega postopka?

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na nepremičninsko prirast (54. člen SPZ), ki je povezana z načelom specialnosti (7. člen SPZ) in načelom povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pri katerem se je lastninska pravica toženke na nepremičninah razširila tudi na koruzo. Korist tožnika je že sama neupravičena (brezplačna) uporaba nepremičnin toženke, za katero bi ji sicer moral plačati denarno nadomestilo. Z neupravičenim (protipravnim) posegom v toženkino lastninsko pravico se je okoristil, pri čemer ni bilo veljavnega pravnega temelja da bi prejeto obdržal. Niti SPZ niti OZ za uporabnino ne predpisujeta posebnega zastaralnega roka, zato zanje velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zato si pritožba tožnika neutemeljeno prizadeva za upoštevanje triletnega zastaralnega roka.

Po povedanem je ugotoviti, da gre v konkretnem primeru za popolnoma drugačno situacijo, saj tožnik ne zatrjuje, da bi postal lastnik nepremičnin na podlagi enega izmed zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ampak zatrjuje, da je njegova mati postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi pravnega posla, in sicer ustne menjalne pogodbe, dogovorjene v okviru komasacijskega postopka, ki je bila v pretežnem delu izvršena, neizvršen je ostal le prepis lastninske pravice na sporni nepremičnini nanjo.

Tožnik ni dokazal svojih trditev o menjalni pogodbi, sklenjeni in realizirani v letu 1984 tako, da je na podlagi menjalne pogodbe sam prevzel v posest sporna dela nepremičnin tožencev in v nadaljevanju v vse do leta 2019 oziroma 2020 to tudi nemoteno izvrševal. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikovih trditev in zahtevka, da je glede na določila 28. in 43. člena SPZ na spornih dellih nepremičnin tožencev pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

O izvedbi posameznih dokazov, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, za katere oceni, da so neutemeljeni, vendar mora svojo odločitev ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza torej ni absolutna, na drugi strani pa tudi presoja sodišča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, ni prosta. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustavno upravičena, sicer je poseženo v strankino pravico do izjave. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da bi predlagani dokaz uspel, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako8. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno - sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno ravnanje predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Stvarna služnost je lahko le v korist gospodujoče stvari kot celote, ne pa posameznega solastniškega deleža. Solastniki gospodujoče nepremičnine služnost izvršujejo kot to zahtevajo potrebe gospodujoče nepremičnine. Po 219. členu SPZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje stvar. Zato tudi 19. člen ZZK-1 določa, da se v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Poleg prostorskih mej izvrševanja služnosti na služeči nepremičnini bi morale namreč biti glede na ugotovitev, da je bila služnost ustanovljena in priposestvovana le v korist določenega dela stavbe, razjasnjene okoliščine, potrebne za natančen opis gospodujoče stvari (določenega dela stavbe), v korist katere jo ima vsakokratni lastnik pravico izvrševati.

Upravna organa zgolj splošno povzemata posamezna stališča pravne doktrine (v zvezi z določbami 43., 27. in 28. člena SPZ), da je za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem pogoj dobroverna lastniška posest, ki mora temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je stvar njegova ipd., ne da bi utemeljila, zakaj ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, oziroma kaj konkretno iz predloženih listin v zvezi s pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne izhaja, pa bi moralo. Sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka.

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Na podlagi predhodne določbe 266. člena SPZ namreč ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred 1. 1. 2003, v veljavi (z vsebino, kot jo določa SPZ) le, če so se vsi pogoji za njihovo pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002. Če se priposestvovalna doba do uveljavitve SPZ še ni iztekla (kot v konkretnem primeru), pa mora pridobitelj za uspešno priposestvovanje izpolnjevati materialne pogoje po ZTLR in nato po SPZ. Tožnik je bil v opravičljivi zmoti, da je sporna nepremičnina del posestva, ki ga je pridobil s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Za dobroverno lastniško posest (kot tudi dobroverno posest po ZTLR) se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Skrbnost in dobra vera priposestvovalca se morata presojati glede na dane družbene razmere. Na načelo zaupanja v zemljiško knjigo se lahko sklicuje le tisti, ki je bil dobroveren. V dobri veri pa je tisti, ki n

Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Zgolj dolgotrajna nemotena uporaba zemljišča za pridobitev lastninske pravice ne zadostuje.

Tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela oziroma bi morala vedeti, da sporno zemljišče ni njuna last, na kar kaže njuno dolgoletno spoštovanje meje pri njunem postavljanju električnega pastirja in posledični paši. Pravilna je tudi navedba sodišča o poizvedovalni dolžnosti tožnikov, zakaj nista vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Tožnika se neutemeljeno sklicujeta na dejstvo, da sta preprosta kmeta brez izobrazbe, saj takšna dolžnost velja tudi za njiju. Tudi kmetje brez dvoma poznajo oziroma morajo poznati pomen zemljiške knjige kot javne knjige. Ker gre za javno dobro, tožnika te nepremičnine (niti delno) nista mogla priposestvovati.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. Če je bil najprej dobroveren, potem pa je izvedel za dejstva in/ali okoliščine, ki kažejo na to, da ni lastnik stvari, se priposestvovanje prekine. Tožeča stranka najkasneje s prejemom izbrisne tožbe ni bila več v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnica spornih nepremičnin. Ker do takrat desetletna priposestvovalna doba še ni pretekla, tožeča stranka ni pridobila lastninske pravice na spornih nepremičninah.

Tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, saj ni bil v opravičljivi zmoti glede lastništva spornih nepremičnin. Že dejstvo, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika spornih parcel vpisana sedaj že pokojna D. D. in E. E., za katera tožnik ne trdi, da bi nanj s pogodbo prenesla lastninsko pravico, kaže na to, da tožnik v času očitane sečnje in odtujitve ni bil dobroveren lastniški posestnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik sekal in odtujil tujo hlodovino in drva. S tem je kršil v izpodbijani odpovedi in sodbi navedene pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kar utemeljuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Navedene priče so sicer izpovedovale v smeri, da sta tožnika bila opozorjena na rabo tuje nepremičnine, vendar nobena od teh prič ni podrobneje izpovedala o časovnih in krajevnih okvirjih opozorila, tj. kdaj so tožnika opozorile, na katerem kraju, na kak način, kako sta tožnika reagirala na opozorila in podobno.

Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek glede poteka meje, mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). V skladu s prvim odstavkom 77. člena SPZ sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice. Za predmetni postopek je povsem nerelevantno ali je bila nepremičnina predlagateljic ob gradnji črna gradnja.