31. člen SPZ

Gre za motilno dejanje, ki terja posredovanje sodišča. Tožnica opravlja transportno dejavnost, zaprtost njenega parkirišča pa grobo posega v njen dosedanji način izvrševanja posesti.

Ugovor mora biti obrazložen. Dolžnik mora navesti relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, ter predložiti dokaze, s katerimi jih dokazuje. V ugovornem postopku, v katerem je že vzpostavljena kontradiktornost (obravnavajo se navedbe in dokazi obeh strank), se ponovno preverja zgolj utemeljenost ugovornih razlogov, izpolnjenosti materialnopravnih pogojev, ugotovljenih ob izdaji začasne odredbe, ki jih dolžnik v ugovoru ne izpodbija, pa ne (več). Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga ZIZ ne definira. Glede na vse okoliščine primera ga v vsakem primeru posebej napolnjuje sodna praksa. Pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe je narava spora, v katerem je odredba predlagana, in njegov namen. Navedba ID znaka v izreku sodne odločbe glede na jasen opis prostora za identifikacijo spornega poslovnega prostora ni potrebna, očitno pomoto v zapisu ID številke pa lahko kadarkoli odpravi tožeča stranka (v predlogu) in sodišče (v sklepu).

Začasen umik iz nepremičnine (po zakonskem prepiru), kot tudi vikend oddih ali potovanje, ne pomeni, da je oseba opustila (so)posest na nepremičnini, v kateri dejansko prebiva. Ni nujno, da soposestnik posest na nepremičnini izvršuje enako pogosto in enako intenzivno, kot drugi. Prav tako je o (so)posesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno.

Poglavitna cilja posestnega varstva sta dva: 1) začasno zavarovanje dotedanjega načina uporabe (posesti) stvari, ki naj traja do rešitve spora o pravici do uporabe, ter 2) preprečevanje, omejevanje in sankcioniranje samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Večmesečno neovirano parkiranje ustreza standardu pravno varovane mirne posesti. Pri tem je pomembno, da je bilo parkiranje navzven vidno in v razmerju do motilca ni bilo samovoljno, saj je temeljilo na njegovem soglasju.

Določb ZVO-1 ni mogoče razumeti tako, da bi bilo treba z odvozom nezakonito odloženih odpadkov čakati do izdaje inšpekcijske odločbe. Tožeča stranka je sama odstranila nezakonito odložene odpadke, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastalo škodo v (prisojeni) višini nastalih stroškov na odškodninski pravni podlagi. Po pravilih odškodninskega prava ima oškodovanec pravico do izbire med odškodninskima zahtevkoma. Zoper odgovorno osebo lahko uveljavlja bodisi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja bodisi zahtevek za plačilo denarne odškodnine. Pravico izbire med tema alternativnima obveznostma (terjatvama) ima oškodovanec (upnik).

Sodišče je pri svojem zaključku, da tožnik nima varovane posesti zaradi nasproti tožencu na silo ustvarjenega posestnega stanja, prezrlo, da to velja le, če toženec izvršuje dovoljeno samopomoč. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (člen 341 ZPP), za kar je bistveno, da se ugotovijo pogoji iz 31. člena SPZ, ki pa ne izhajajo iz izpodbijanega sklepa, in zato materialnopravno zmotnega pristopa k presojanju tožnikovega tožbenega zahtevka, sodišče ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev, sklep pa posledično tudi ne vsebuje nobenih razlogov, ki se nanašajo na institut dovoljene samopomoči.

S parkiranjem na sredini manjše nepremičnine toženec ovira tožnika pri parkiranju, saj v tem primeru vzporedno parkiranje ni mogoče.

Dejstvo je, da je tožnik prvi del zahtevka oblikoval kot ugotovitvenega, kateremu sledita dajatveni in prepovedni, s čimer ni nič narobe in sodna praksa to dopušča, povezava med posameznimi zahtevki pa ni arbitrarna temveč nujna. Prepovedni zahtevek ni premalo konkreten. Je določen in izvršljiv. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da lahko sodišče na upnikov predlog v primeru, če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest (oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik). Zakon govori o načinu motenja, ki se bistveno ne razlikuje od prejšnjega načina. Samopomoč, na katero se sklicuje toženec in jo predvideva 31. člen SPZ je ena od dveh oblik posestnega varstva (1. samopomoč in 2. sodno varstvo posesti). Eden od ugovorov, s katerim se toženec v posestni pravdi lahko brani, je povezan tudi s samopomočjo. Gre za ugovor viciozne

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem. Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoloč

Sklep v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočen in izvršljiv, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici. O pravici se odloča o petitorni pravdi in ne v motenjskem sporu. Zato ni mogoče združiti pravde zaradi motenja posesti in petitorne pravde, s katero v obravnavanem primeru toženci zahtevajo prenehanje vznemirjanja njihove lastninske pravice.

Soposest je nekaj manj kot posest. Zato ne drži, da je tožba, ki se glasi na posest in ne soposest, nesklepčna. Ker je samopomoč izjema od pravila o posestnem varstvu, jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Dejanje samopomoči mora biti zato usmerjeno v vzpostavitev prejšnjega (so)posestnega stanja. Če pa se oseba samopomoči posluži na način, da povsem prepreči izvrševanje (so)posesti, prekorači dovoljeno samopomoč.

Ekonomski interes posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Sodišče se v motenjskih pravdah lahko ukvarja z vprašanjem, ali ima tožnica ekonomski interes za zahtevano posestno varstvo, to pa v okviru presoje, ali obravnavani zahtevek pomeni tako izvrševanje pravice do posestnega varstva, kot ustreza namenu, zaradi katerega je posest varovana, in morali. Ugotavljanje obstoja ekonomskega interesa v motenjskih pravdah ima torej lahko pomen le takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da je tožba šikanozna, da torej tožnica kot posestnik zlorablja svoje pravice, ki mu jih daje pravni red. Ekonomski interes tožnice za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Neposredno pred toženkinim motilnim ravnanjem (21. 10. 2019) je toženec razpolagal s ključi hiše, možnost je imel samostojno vstopati vanjo (kot tudi v garažo oziroma drvarnico) in tega mu ni nihče preprečeval. Tudi če bi se izkazalo, da vseh prostorov ni dejansko uporabljal, to na odločitev o motenju posesti ne bi vplivalo. Za posest prostorov ni odločilno, da jih posestnik ves čas uporablja. Ob upoštevanju posestne volje (animus possidendi) ima že z možnostjo uporabe dejansko oblast nad stvarjo. Pogoj za pravico do samopomoči je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Toženkino ravnanje ni bilo ne takojšnje ne nujno, saj je na zatrjevana motilna ravnanja tožnika odreagirala z znatnim časovnim zamikom. Posestno varstvo je namenjeno predvsem preprečevanju samovoljnega ravnanja, zato je ekonomski interes načeloma podan vedno, kadar se z zahtevanim posestnim varstvom ta namen lahko uresniči. V obravnavanem primeru so ti pogoji nedvomno izpolnjeni.

Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, vendar pa je nima nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega SPZ (33. člen SPZ).

S tem, ko je sodišče posestno varstvo omejilo le na stanovanjsko hišo, je sodišče prisodilo tožniku manj, kot je bilo zahtevano s tožbenim zahtevkom, ne pa nekaj drugega. Za pravočasnost tožbe je odločilno, kdaj je tožnik izvedel za motilno dejanje in motilca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženca trditvenega bremena, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo instituta samopomoči v smislu 31. člena SPZ, nista zmogla. Pravilno je namreč ugotovilo, da toženca sploh nista pojasnila, katero je bilo tisto ravnanje tožnice in kdaj točno je bilo storjeno, na katerega sta toženca reagirala z uporabo instituta samopomoči, in tako tudi ni mogoče preveriti, ali bi ravnanje tožencev predstavljajo takojšen odziv na predhodno ravnanje tožnice, ki bi pomenilo motenje soposesti. Posledično je na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri ravnanju tožencev s postavitvijo zapornice čez dovozno cesto ni mogoče govoriti o samopomoči in da so tovrstne navedbe tožencev neutemeljene.

Ker toženka ni dokazala, da se je tožnika bala in da je zato zamenjala ključavnico, obstaja motenje posesti zaradi zamenjave ključavnice in onemogočanja vstopa v stanovanje. Predlagani dokaz s poizvedbami na postaji policije pa je sodišče pravilno zavrnilo, saj je toženka sama izpovedala, da je prišla kriminalistka po tem, ko je bila ključavnica že zamenjana, in to zaradi drugega razloga, ne zaradi nasilja.

Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Iz starejše sodne prakse res izhajajo primeri, da je v pravdi zaradi motenja posesti ob dajatvenem zahtevku postavljen tudi ugotovitveni zahtevek. Vendar pa novejša sodna praksa takšno cepitev zavrača zaradi neobstoja ustrezne zakonske podlage. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Poleg tega tudi druge tožbe, ki se nanašajo na opustitev ali prepoved – npr. negatorna tožba – nimajo ugotovitvenega dela.

Za presojo pravočasnosti tožbe je pomembno le dejstvo, kdaj so bila vrata dejansko vgrajena in kdaj je tožnik to ugotovil, ne pa, kdaj je toženka vrata naročila in jih nameravala vgraditi, pa ji je toženec to preprečil. Pasivno legitimiran za tožbo zaradi motenja posesti je tako tisti, ki je motil posest, kot tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno oziroma tisti, ki je motilno dejanje odobril, ga dopustil ali ima od njega korist. Nedvomno je to toženka, ki je naročila in plačala vgradnjo spornih vhodnih in garažnih vrat na objektu.

Sodišče druge stopnje zato meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ); ena izmed alternativno določenih predpostavk iz drugfe ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča, sicer razlaga določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, določbe 267. člena ZIP v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave, vendar je, glede te predpostavke, zaradi bistveno enakega položaja, potrebno tako razlagati tudi določbo 272. člena ZIZ.