36. člen SPZ

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Ker je tema razpravljanja v petitornem postopku povsem druga, pravnomočna odločitev v motenjskem sporu za razpravljanje o njej ne predstavlja ovire. Prav tako ne predstavlja ovire za zagotovitev začasnega varstva pravice (oziroma terjatve) z začasno odredbo na podlagi verjetne izkazanosti pravice in ob hkratni izkazanosti izpolnjenosti enega izmed pogojev iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki v motenjskem sporu niso bili in tudi niso mogli biti presojani.

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter je izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti, ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje (dejansko) stanje (so)posesti in ne glede na morebitne pravice do posesti oziroma prenehanje teh pravic.

Dokazno breme, da je sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevano v zakonskem roku je na tožeči stranki. Pravilo iz 32. člen SPZ varuje sam smisel posestnega varstva, katerega pomen je v hitrem, takojšnjem reagiranju na dejanske samovoljne spremembe (spremembe posesti), ne varuje pa pravice. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Ne glede na spor zaradi motenja posesti je mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti.

Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP že pojmovno ne more biti podana s tem, da sodišče ni izvedlo vseh nepotrebnih dokazov (tudi kršitev enakega varstva pravic po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne). Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Dokazno breme za to leži na tistemu, ki tako sodno varstvo zahteva, torej na tožeči stranki.

Tožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je svoj sklep, da ni (z verjetnostjo) izkazano, da je upravičena do sodnega varstva zaradi motenja posesti, nepravilno oprlo na ugotovitev, da je najemna pogodba za poslovni prostor, ki je bila sklenjena za določen čas, prenehala. To ne pomeni nič drugega kot to, da je sodišče pri presoji, ali ima tožnica pravico do varstva pred motenjem posesti, upoštevalo njeno pravico do posesti, kar je materialnopravno nepravilno. Za posestno pravdo pravica do posesti ni relevantna. Edino izjemo od tega pravila predstavlja ugovor, ki je povezan s pravilom „petitorium absorbet possessorium“. Premoženjska škoda, ki bo tožnici morda nastala, sama po sebi ni nujno težko nadomestljiva. Sodišče prve stopnje se o izpolnjevanju predpostavke po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ res ni izreklo, a s tem ni storilo nobene upoštevne postopkovne kršitve. Ob izpolnjevanju le te predpostavke regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati. Najprej zato, ker tehtanje interesa nasprotne stranke, o katerem govori Ustavno sodišče, ni tehtanje iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ampak gre (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) z

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

V konkretnem primeru način uporabe solastne stvari med pravdnima strankama ni urejen, zato načelo izravnalne pravičnosti zahteva, da se prepreči po eni strani prikrajšanje tožnika, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi strani obogatitev toženke, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Zato mora tožena stranka tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanju denarno nadomestilo (198. člen OZ). Ker ima tožnik v reverzu svojega delodajalca pravno podlago, da izvaja neposredno posest nad računalnikom in fotoaparatom kot nelastniški posestnik, ima na podlagi 36. člena SPZ pravico do sodnega varstva posesti iz naslova pravice do posesti.

Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta.

Kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani v posestnem sporu, je posestnik (upnik) varovan v posesti stvari ali pravice le toliko časa, dokler nasprotnik v petitorni pravdi ne dokaže, da ima on in ne toženec (upnik) kot dejanski posestnik, pravico do posesti oziroma, da toženec (upnik) nima pravice do posesti. Takrat preneha terjatev, ki jo ima posestnik na podlagi pravnomočne odločbe v posestnem sporu. Izvršilni naslov pa s tem ni odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. To predstavlja ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo.

Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov do posestnega varstva, v okviru zatrjevanja neznatne spremembe dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnika v izvrševanju posesti.

Tožeča stranka zatrjuje sklenitev novega najemnega razmerja, ki je bilo sklenjeno še pred potekom starega in ponuja dokaze. Ne gre torej za spor o lastninski pravici, ki bi tekel vzporedno s posestno pravdo, ampak za spor o obstoju najemnega razmerja in za vprašanje, če ima tožena stranka, ki je lastnica obravnavane nepremičnine, pravico do posesti ali ne.

Če ob vzporednem teku petitorne in posestne pravde prej pride do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, lahko tožena stranka v posestni pravdi ugovarja, da je pridobila pravico do posesti. V takih primerih ima prednost pravica in ne več zadnje stanje posesti. Tožbeni zahtevek iz posestne pravde je treba zavrniti.

Ugovor petitorium absorbet possessorium je v posestnem sporu upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v posledici izvršljive sodne odločbe, na podlagi katere je toženka pridobila pravico do posesti v drugi pravdi, tožničina pravica do posestnega varstva ugasnila in da zato navkljub toženkini samovolji tožnici v konkretni dejanski situaciji pravica do posestnega varstva ne pripada. Odločilno namreč je, da se sodno varstvo posesti daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer zakon jasno določa, da se pri tem ne upošteva pravica do posesti.

Toženec vztraja pri pravici do posesti in vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja, čeprav v odnosu do drugega tožnika nima niti izvršilnega naslova iz posestne pravde niti nobenega drugega pravnega naslova. Ker si lasti pravico, ki je nima, oz. pretendira nanjo, pomeni njegovo vztrajanje pri vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja protipravno vznemirjanje druge tožeče stranke.

V posestnem sporu se 190. člen ZPP in s tem relevančna teorija upošteva, če tožeča stranka odtuji med pravdo nepremičnino, na kateri zahteva posestno varstvo, in novi lastnik prevzame stvar tudi v posest. V takšnem primeru je tožeča stranka dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek novonastali situaciji.

Sodišče se v posestnih pravdah lahko ukvarja tudi z vprašanjem ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo, vendar le v okviru presoje, ali tožnik v tožbi v zvezi z motilnim ravnanjem zatrjuje takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da posekani panj ciprese v 18 % sega tudi na zemljišče tožnikov ter ugotovljenemu dejstvu, da so veje ciprese segale v področje žive meje, ki trenutno predstavlja mejo med zemljišči pravdnih strank, je v smislu zgoraj navedenega v konkretnem primeru podan ekonomski interes tožeče stranke za posestno varstvo.

Nujna pot v korist toženkine parcele in v breme parcele tožeče stranke je bila pravnomočno določena že pred tem motnjskim sporom. To ne pomeni, da lahko tožena stranka, ko je pri uporabi nujne poti ovirana, to pravico samovoljno uveljavi, temveč se mora v ta namen poslužiti pravne poti. Pravilo petitorum absorbet possessorum v tem primeru ne pride v poštev.

Tožbeni zahtevek v predmetni zadevi temelji na posesti stanovanja, zato je bila uporaba pravila petitorum absorbet possesorium pravilna. Prišlo je do situacije, ko je moralo sodišče v posestni pravdi izjemoma upoštevati ugovor pravice.