30. člen SPZ

Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

V skladu z določbo prvega odstavka 236.a člena ZPP lahko stranka sodišču predloži pisno izjavo priče le na poziv ali s soglasjem sodišča. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče tožnika pozvalo k predložitvi izjave priče ali podalo soglasje k njeni predložitvi. Če bi sodišče izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene zakonske predpostavke, bi s tem kršilo načelo neposrednosti. Po umiku dokaznega predloga za zaslišanje te priče sodišče ne more več podati soglasja (ali pozvati) k predložitvi izjave te priče po 236.a členu ZPP. Ni vsaka sprememba dejanskega stanja oziroma vsako neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti že motenje ali odvzem posesti. Poškodbe poti in rastlinja bi pomenile motenje posesti, če bi (pravno upoštevno) ovirale njeno izvrševanje (na primer oteževale hojo ali vožnjo), česar pa tožnik ni zatrjeval. Poškodovanje tuje stvari lahko vodi v kazensko ali odškodninsko odgovornost, samo po sebi pa ni odločilno za presojo utemeljenosti zahtevka za varstvo posesti. DDV od priznane kilometrine tožencem ne pripada, ker ne gre za transakcijo, ki bi bila predmet obdavčitve z DDV.

Da so bile betonske kocke odstranjene, ni sporno; toženkin mož je izpovedal, da jih je odstranil on. Dejanje je bilo torej nesporno storjeno in le če bi imelo podlago v zakonu, tožniki ne bi bili upravičeni do pravnega varstva (tretji odstavek 33. člena SPZ). To pomeni, da bi morala toženka za uspeh v postopku dokazati, da so bile betonske kocke odstranjene na podlagi pravnega naslova. Zgolj dejstvo, da se nekdo izseli iz hiše, ne predstavlja izgube posesti. Tožniki so dejansko oblast nad svojo nepremičnino še vedno izvrševali, saj so se v hiši še vedno nahajale njihove stvari, tretji tožnik je redno prihajal v hišo, kadar je želela, je v hišo prišla tudi prva tožnica, če bi mu zdravstveno stanje dovoljevalo, bi tudi drugi tožnik. To pomeni, da so imeli tožniki dejansko oblast nad nepremičnino. Za opustitev posesti bi šlo v primeru njihove odločitve, da opustijo vsakršno uporabo in nadzor nad hišo.

Lastno presojo brez podlage v izvedenem dokaznem postopku in določbah materialnega prava predstavljajo v pritožbi ponovljene trditve, da reje perutnine in s tem soposesti tožnik ni opustil prostovoljno. Sodišče prve stopnje je prepričljive dokazne zaključke o zaradi prostovoljne opustitve reje piščancev opuščeni soposesti stavbe s farmo piščancev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v prvi vrsti po tožniku podpisane Izjave z dne 23. 3. 2021 o prostovoljni izročitvi članstva in članskega deleža A. z. o. o. na drugotoženca, iz katere izhaja, da bo slednji nadaljeval s perutninarsko proizvodnjo, in za katero je tožnik izpovedno potrdil, da jo je podpisal prostovoljno.

Kot je zgoraj obrazloženo, je ukrep prepustitve hiše toženki ter prepovedi vstopanja in približevanja hiši veljal do 29. 9. 2022, ukrep prepovedi približevanja se toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj pa do 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je obravnavanje v tej zadevi zaključilo 6. 9. 2023, ko je še veljal ukrep prepovedi približevanja tožnika toženki na manj kot 200 m in srečevanja z njo. Zato tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki mu prepoveduje približevanje toženki. Gre za položaj, ko je toženka zaradi odločbe nepravdnega sodišča dejansko pridobila pravico do izključne posesti hiše tudi po času, ko za tožnika ni več veljal ukrep prepovedi vstopa in približevanja hiši (to je po 29. 9. 2022). Ali povedano drugače, zaradi osnovne pravice do pravnega varstva je nedopustno, da bi pravdno sodišče s tem, ko bi tožniku dalo posestno varstvo, v celoti izničilo ukrep nepravdnega sodišča, to je prepoved približevanja toženki na razdaljo krajšo od 200 m in vsakršno srečevanje z njo. Po splošno znanih podatkih sodišču je življenjsko logično, d

Tožniki imajo v sklepu o začasni odredbi izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki velja še 30 dni po pravnomočnosti končnega sklepa, ta pa jim daje nadaljnje varstvo, da toženec motilnih dejanj ne sme ponoviti.

Zmotna je pritožbena teza, da oseba, ki je imela neposredno posest nad določeno stvarjo (v obravnavanem primeru tožnik nad garažo pred sklenitvijo najemne pogodbe), nima pravice, da v posestni pravdi zahteva vrnitev neposredne posesti - vrnitve stvari. Te teze ne potrjuje ureditev iz 31. in 32. člena SPZ, ki dajeta posestno varstvo vsakemu posestniku, ne glede na vrsto in kvalifikacijo posesti. Če posest neposrednemu posestniku ni odvzeta ali neposredni posestnik izvršuje posest (dejansko oblast nad stvarjo) na enak način kot pred zatrjevanim motenjem in enako kot je opredeljeno v pravnem razmerju s posrednim posestnikom, potem ima posredni posestnik zoper tretjega zgolj zahtevek iz naslova pravice.

Točen datum motilnega ravnanja ni nujna sestavina tožbenega zahtevka za motenje posesti, ki je, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, dajatveni, se ga pa lahko, skladno s sodno prakso, oblikuje tudi na način, kot ga je tožnik: poleg vzpostavitve prejšnjega stanja in prepovedi nadaljnjega motenja se zahteva zaradi specifikacije zahtevka ugotovitev načina motenja posesti. Obdobje, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, je le v spremljajočem ugotovitvenem delu zahtevka navedeno dejstvo. Z razširitvijo časovnega obdobja, v katerem naj bi prišlo do motenja posesti, tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, pač pa le navedbo. Na določila 184. člena ZPP oprta presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnik s tem ni spremenil tožbe, je pravilna. Neposredni posestnik posest izgubi le, če neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo (prvi odstavek 30. člena SPZ) po svoji volji. Če posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati dejanske oblasti, posesti ne izgubi. Z odstranitvijo 11-tih železnih nosilcev, pokritih s folijo, pa čeprav le delno in kljub dotrajanosti plastične folije, ter s prekopom zemlje, s čemer je bila uničena zelenjava, ki je še bi

Namen posestnega varstva je hitro zavarovanje spornega dejanskega (posestnega) stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari, hkrati pa tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega - enostranskega spreminjanja takega stanja.

Ker sta se pravdni stranki pred CSD dogovorili, da toženka uredi poslovne prostore v kletnem stanovanju, njuna poslovna dejavnost pa je konkurenčna, je sodišče pravilno sklepalo, da je v okviru tega dogovora tudi dopustna zamenjava ključavnice na teh poslovnih prostorih.

Posest se izgubi, če posestnik preneha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. Zgolj začasna neuporaba stvari sicer ne pripelje do prenehanja posesti. Vendar sedemletna opustitev posesti pripelje do izgube posesti.

Sporna je vsebina sodne pošiljke. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je na njej potrjeno. Dovoljeno je dokazovati, da so na vročilnici ugotovljena dejstva neresnična. Domnevo o resničnosti tistega, kar je na vročilnico potrjeno, je dovoljeno izpodbijati.

Nedovoljen pritožbeni razlog je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo o dokaznem bremenu in 227. člen ZPP, ki ureja edicijski postopek. Gre za očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati. Takšna kršitev bi sicer lahko prerasla v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če bi tožena stranka sodišču prve stopnje (pravočasno) predlagala, da izvede edicijski postopek na podlagi 227. člena ZPP. Tega pa tožena stranka ni storila. Zakonodaja pojma „dejanskih lastnik“ ne pozna, v zemljiško knjigi pa je bila v obdobju, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, kot lastnica spornega stanovanja vknjižena tožena stranka. V praksi se izraz „dejanskih lastnik“ običajno uporablja takrat, ko gre za neusklajeno dejansko in zemljiškoknjižno stanje. Da bi torej tožena stranka s svojim ugovorom uspela, bi morala navesti takšna dejstva in takšne dokaze, iz katerih bi izhajalo, da je bila vknjižba lastninske pravice nanjo materialnopravno neveljavna. Tega pa ni storila. Drži sicer, da se je v

Zadnje mirno posestno stanje ni vsebovalo prisotnosti električne energije in ga zato toženka ni mogla (samovoljno) spremeniti z odklonitvijo soglasja za priklop na električno omrežje. Poleg tega lastnikova odklonitev soglasja za priklop na električno omrežje ne more predstavljati protipravnega ravnanja.

Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov do posestnega varstva, v okviru zatrjevanja neznatne spremembe dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnika v izvrševanju posesti.

Ne glede na ugotovljeno napako pri vročanju tožnica s trditvijo, da rok za pritožbo še ni začel teči, ne more uspeti. To, da je zoper sklep vložila pritožbo, namreč dokazuje, da ga je, kljub napakam pri vročanju, dejansko prejela. Prejela ga je najkasneje na dan, ko je zoper njega vložila pritožbo (to je 27. 12. 2018). Takrat je zato začel teči tudi pritožbeni rok (glej šesti odstavek 139. člena ZPP).

Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta si skupni dom ustvarila v spornem stanovanju. Tožnik se je po dogovoru s toženko v času razreševanja spornih razmerij preselil v stanovanje nadstropje nižje, vendar s tem posesti zgornjega stanovanja ni opustil. Stanovanje je bilo skupen dom pravdnih strank. Tožnik je razpolagal s ključi stanovanja, v njem so še vedno bile njegove stvari in je vanj prosto vstopal, zato takšno razmerje ne omogoča zaključkov o detenciji. Tožnik sicer ni bil izključni posestnik stanovanja, temveč je na njem imel soposest, ki pa je bila samovoljno spremenjena z ravnanjem toženke, zato mu pripada posestno varstvo.

Obravnavana vozila, ki so registrirana na toženko, dejansko pa predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, je do izteka njihovega prometnega dovoljenja za vožnje uporabljal tožnik. Toženka ga je vsako leto pooblastila, da je lahko sam podaljšal registracijo navedenih vozil, po začetku postopka razveze pa mu je pooblastilo preklicala in pristojni UE izrecno prepovedala podaljšanje njihove registracije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je s tem neposredno posegla v njegovo dejansko oblast nad vozili, zaradi česar jih ni mogel več uporabljati v javnem prometu, saj je motilno vsako dejanje, ki spreminja dotedanji način izvrševanja posesti.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec z izselitvijo iz stanovanja, ne glede na dejstvo, da je nekaj njegovih osebnih stvari bilo shranjenih v kleti, posest stanovanja izgubil. Pritožnik poudarja, da iz stanovanja nikoli ni odnesel svojih stvari in da zato njegove vrnitve vanj ni moč šteti za motenje posesti, s čimer pa se ni moč strinjati. Neposredno posest na stanovanju (v katerega sta se vselila in v njem živela) sta pridobila najemnika, za katera (in s tem tudi za spremembo posestnega stanja) je vedel tudi toženec. Morebitno nahajanje njegovih stvari v stanovanju v tem oziru zato ni odločilno.

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo