323. člen ZPP

Izvršilni postopek mora biti hiter in učinkovit, prav zato in zaradi dejstva, da upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, pa je razumljivo, da sta ugovorni in pritožbeni rok krajša kot v pravdnem postopku, to je 8 in ne 15 dni. V zvezi z določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ višje sodišče opozarja na že zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-339/98), da popolna nesupenzivnost ugovora oziroma pritožbe v izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni neustavna oziroma ni v nasprotju z zahtevo po učinkovitosti pravice pravnega sredstva. Če se naknadno izkaže, da je bilo vloženo pravno sredstvo utemeljeno, se namreč dolžnik lahko posluži instituta nasprotne izvršbe. Zakonska možnost fiktivne vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP je odraz zahteve po učinkoviti pravici do sodnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer je korektiv taki ureditvi institut vrnitve v prejšnje stanje, če fikcija vročitve dejansko ni bila pravilno opravljena.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. za zaslišanje prič) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je imelo za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič ustavno dopusten razlog, in sicer, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča oziroma ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega izhaja tudi, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka iz drugega odstavka 454. člena ZPP, posledično pa ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Načela zakonitega sodnika ni mogoče obiti s tem, da namesto odsotnega sodnika odločbo podpiše drug sodnik. Tako v uvodu obeh sklepov kot na koncu je sicer navedeno, da sklepa izdaja predsednica senata A. A., vendar iz izvirnikov izhaja, da sta oba sklepa dejansko namesto nje podpisali in s tem izdali (prvi in tretji odstavek 321. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 323. člena ZPP) drugi sodnici, katerima spis ni bil dodeljen. Glede na navedeno je pri izdaji sklepa z dne 9. 5. 2025 in sklepa z dne 15. 7. 2025 prišlo do absolutno bistvene kršitve pravil postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po ZVEtL-1 se vprašanje pripadajočega zemljišča reši dokončno, z učinki materialne pravnomočnosti, kar pomeni, da, upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti, udeleženci postopka nimajo pravdne poti. Pot pravde imajo na razpolago le tisti, ki v postopku niso sodelovali in o njem niso bili obveščeni.

Ker tožena stranka ni postavila ugovora pobota v okviru trditvene podlage, temveč se je nanj sklicevala v svoji izpovedbi, se izkaže, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o slednjem.

Odločitev, s katero ni odločeno o pobotnem ugovoru tožene stranke, je sodišče prve stopnje sprejelo že v sodbi s skrajšano obrazložitvijo, zaradi česar je v kasnejši sodbi brez predloga tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe ni smelo dopolnjevati. Ker tožena stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala, se šteje, da je bil pobotni ugovor umaknjen.

Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je štelo, da gre v danem primeru za postopek za izdajo plačilnega naloga v gospodarskem sporu (496. člen ZPP), posledično pa je lahko v postopku izdalo sodbo brez obrazložitve, v kateri je pravdni stranki pravilno poučilo o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe kot predpostavke za izdajo sodbe z obrazložitvijo in možnostjo vložitve pritožbe zoper njo.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za sprejem aktov – navodila, s katerim je bilo obvezno nošenje mask – ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalka dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska obveznost glede na 45. člen ZDR-1 in 5. člen ZVZD-1; spoštovanje in izvajanje predpisov ter ukrepov o varnosti in zdravju pri delu je zakonska obveznost delavca (35. člen ZDR-1). Izdano navodilo glede mask ni pomenilo, da bi se pogoji tožnikove zaposlitve spremenili, niti enostranskega določanja obveznosti iz delovnega razmerja s strani delodajalca, da bi se zahtevala sprememba obstoječe pogodbe o zaposlitvi, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Ker procesni zakon (ZPP) ureja vložitev napovedi pritožbe, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru toženima strankama plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek pravilno izdalo že ob vložitvi napovedi pritožbe (19. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1).Pri tem je poudariti, da gre v primeru odmerjene sodne takse po tar. št. 1121 ZST-1 za sodno takso za celoten pritožbeni postopek, kar pomeni, da toženima strankama (po plačilu odmerjene sodne po izpodbijanem plačilnem nalogu) ob vložitvi pritožbe zoper izdano sodbo sodne takse za pritožbeni postopek ne bo treba ponovno plačati.

Neutemeljena je pritožbena graja, da izpodbijani sklep ni podpisan in žigosan. V obravnavani zadevi se vodi elektronski spis, v katerem so sodne odločbe izdelane v elektronski obliki. Takšnega sklepa sodnik ne podpiše z lastnoročnim podpisom, ampak s svojim varnim elektronskim podpisom (tretji odstavek 323. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ); 1. točka prvega odstavka 6. člena Pravilnika o elektronskem poslovanju v civilnih sodnih postopkih in v kazenskem postopku - v nadaljevanju: Pravilnik). Izvirnik sodne odločbe predstavlja z varnim elektronskim podpisom podpisana elektronska sodna odločba, stranki, ki se ji pisanje vroča po pošti, pa se vroči natisnjen odpravek elektronske sodne odločbe (drugi odstavek 28. člena Pravilnika).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženka prejela sodbo 18. 3. 2022. Sodbi je namreč priložena vročilnica, torej potrdilo o vročitvi sodbe toženki z dne 14. 3. 2022, in iz nje je razviden lastnoročno zapisan datum prejema 18. 3. 2022 ter podpis prejemnika in žig tožene stranke. Prav tako je na njej žig vročevalca, da je bila sodba vročena 18. 3. 2022. Tako ne držijo trditve tožene stranke o vročitvi sodbe dne 25. 3. 2022. Sama trditev, da iz sprejemne poštne knjige toženke to izhaja, pa ne more izpodbiti dokaza, ki je v sodnem spisu, torej uradnega potrdila o vročitvi sodbe.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da grožnja tožnika, da bo A. A. ustrelil, če mu bo poskusila brisati ure, predstavlja nasilno obnašanje do podrejene. Pravila službe v slovenski vojski v 35. točki določajo, da temelji ravnanje pripadnikov Slovenske vojske na načelu, da je vsakršno kratenje človekovega dostojanstva in integritete nevzdržno ter nesprejemljivo in da je neželeno vsako ravnanje temelječe na katerikoli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Zato je nedvomno podana kršitev iz 10. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da besede posameznika proti posameznici, ki niso bile namenjene delodajalcu, ne predstavljajo kršitve delovne obveznosti, zaradi katere bi bil delavec pri delodajalcu sankcioniran.

Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka ni štelo kot pravno relevantnih okoliščin. Omenjeno sodišče je namreč obrazložilo, da navedene okoliščine predstavljajo hud poseg v osebnostno integriteto posameznika, vendar sam poseg ne predstavlja škode. Škodo predstavljajo duševne bolečine, ki jih tak poseg povzroči. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati osebnostne lastnosti posameznika in s tem predispozicije za večjo občutljivost za dogodke. Tožnik navedeno neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi ga sodišče moralo sprejeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je namreč ravno to tudi upoštevalo. Toženka pa navedenemu naziranju glede na to, da je skladno s teorijo jajčne lupine, neutemeljeno oporeka.

Predmetni spor je gospodarski spor na temelju 481. člena ZPP. Obe stranki sta namreč gospodarska subjekta. Ti na trgu samostojno opravljajo pridobitno dejavnost (prvi in šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Prav zaradi tega je zanje značilno, da so bolje organizirani in imajo bistveno večjo stopnjo poznavanja in razumevanja poslovanja, prava ter sposobnosti varovanja svojih interesov v sodnih postopkih kot ostali subjekti, ki so lahko stranke pravdnega postopka (zlasti npr. fizične osebe, ki na trgu ne opravljajo pridobitne dejavnosti). Prav tako pravni promet na področju gospodarskih razmerij zahteva hitro reševanje gospodarskih sporov. Zato je razumljivo, da veljajo določena posebna pravila v gospodarskih sporih (32. poglavje ZPP, kamor sodi tudi določba 496. člena ZPP), ki so, v nekaterih ozirih, za stranke gospodarskih sporov trša (neugodnejša) kot splošna pravila pravdnega postopka. Člena 23 in 25 Ustave RS sicer dajeta pravico do pravnega varstva in tudi do pritožbe. Izvrševanje teh pravic pa je lahko vezano na zakonske predpostavke, saj drugače teh pravic pravzaprav ne bi bilo mogoče izvrševati. Po presoji pritožbenega sodišča zakonodajalec s tem, ko je izdelavo pisne po

Ker je bila v konkretnem primeru sodba že izdana, gre pri izdelavi nadaljnje obrazložitve samo še za pisno izdelavo sodbe po 323. in 324. členu ZPP. Izdelava obrazložitve skladno s tretjim odstavkom 496. člena ZPP (torej obrazložitve z vsemi sestavinami iz četrtega odstavka 324. člena ZPP), ki je sledila napovedi pritožbe, torej ni bila (več) izdaja sodbe.

Iz drugega odstavka 2.1 točke Pogodbe izhaja, da je bila tožena stranka dolžna v roku sedmih dni od prejema pisne predstavitve kandidatov tožeči stranki pisno potrditi (ne)ustreznost posameznih kandidatov in podati termin razgovora z njimi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s kandidatom, ki ji ga je posredovala tožeča stranka, opravila razgovor in nato sklenila Pogodbo o zaposlitvi. Ona je torej tista, ki je izbrala s kom bo sklenila pogodbo o zaposlitvi, obveznost tožeče stranke po Pogodbi pa je bilo le posredovanje kandidatov, pri čemer iz Pogodbe izhaja, da tožena stranka dodatnega testiranja kandidatov od tožeče stranke ni zahtevala. Iz vsebine Pogodbe torej izhaja, da je bila izbira s kom bo sklenjena Pogodba o zaposlitvi na toženi stranki. Prav tako tožena stranka ni podala konkretnih trdila o tem, zakaj naj bi tožeča stranka vedela oziroma morala vedeti, da je bil sporni kandidat (vedenjsko oziroma osebnostno) neprimeren, saj ga slednja ni podrobneje testirala. Zato pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka odgovarjati za izbiro niso utemeljene. Drži pritožbena navedba, da mora biti sodba z obrazložitvijo po četrtem odst

Pritožba pa si zmotno razlaga določbo prvega odstavka 328. člena ZPP v delu, ki določa, da sme sodišče s posebnim sklepom o popravi odpraviti neskladje med prepisom sodbe z izvirnikom sodbe kolikor meni, da s sklepom o popravi ni mogoče ugotoviti neskladnosti celotnega prepisa sodbe z izvirnikom. Po določbi 323. člena ZPP2 se strankam vroči prepis sodbe, razlikovanje med izvirnikom sodbe in prepisom sodbe pa podrobneje ureja Sodni red. Ker so prepisi pisanj prepisi izvirnika in so namenjeni strankam, mora torej stranka prejeti prepis, ki je identičen z izvirnikom. Če pride do napake in stranka ne prejme prepisa, ki bi bil identičen z izvirnikom, je mogoče napako odpraviti s popravnim sklepom in predložitvijo prepisa sodbe, ki nadomesti prejšnji prepis. Do enakega cilja, kot je dosežen s popravnim sklepom, bi glede na pritožbeni razlog prvotožene stranke (14. točka drugega odstavka 334. člena ZPP), ki ga je uveljavljala zoper sodbo, ki ji je bila vročena, pa ne ustreza izvirniku, pripeljala odločitev sodišča prve stopnje, da skladno z določbo 343.a člena ZPP izda nadomestno sodbo4, ki bi bila identična kot je izvirnik sodbe.

Sodišče prve stopnje je podane razloge pravilno štelo za t.i. opravičene razloge v smislu drugega odstavka 110. člena ZPP ter tožnici podaljšalo rok za podajo odgovora na prvo pripravljalno vlogo toženca do 30. 8. 2015. Z manifestacijo te odločitve v obliki dopisa, namesto v obliki sklepa, tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po določbi četrtega odstavka 110. člena ZPP je namreč pritožba zoper to odločitev izrecno izključena, pred odločitvijo o podaljšanju roka pa nasprotni stranki tudi ni treba zagotoviti pravice, da se o predlogu izjavi. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi res (krepko) prekoračilo 30 dnevni instrukcijski rok, ki je za izdelavo pisne sodbe določen v prvem odstavku 323. člena ZPP, vendar gre pri tem upoštevati, da so bila zaslišanja prič (in strank) v celoti zvočno snemana, zato je tudi v daljšem časovnem obdobju možna verodostojna reprodukcija tega procesnega dejanja. Nenazadnje pa pritožba ne konkretizira, katero izpovedbo je sodišče napačno povzelo ali interpretiralo ter v katerem delu je bilo zaradi tega dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno.