26. člen SPZ

V konkretnem primeru je med pravdnima strankama po trditvah tožnika obstajalo pogodbeno razmerje, to je dogovor, da tožnik z gradbeno obrtniškimi deli izvede prenovo poslovnega prostora, uredi priključke na elektriko, ogrevanje in vodovod ter izvede spremembo dejanske rabe iz poslovne v stanovanjsko. Dejansko oblast nad prostori je torej pridobil zaradi izvedbe del, pri tem pa se je bil dolžan ravnati po navodilih toženke. Ni šlo za njegovo investicijo, ampak investicijo toženke, ki se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala oziroma (kot trdi tožnik), da bo nanj, po naknadno sklenjenem dogovoru, prenesla lastninsko pravico na kletnih stanovanjih.

Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj naj bi tožnica, ob zatrjevani vednosti, da je bila ključavnica zamenjana v začetku aprila, šele 1. 6. 2022 poskusila vstopiti v stanovanje oziroma bi šele takrat preverjala dejansko stanje. Sodna praksa prekaristu v razmerju do dajalca prekarija ne daje posestnega varstva, a pritožnica razmerje zmotno opredeljuje kot prekarij. Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja gre namreč takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil tožnik zgolj imetnik po 26. členu SPZ in ne posestnik dostopa in spornega dela objekta. Imetnik je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari. Da bi bilo to podlaga izvrševanja dejanske oblasti, v postopku ni bilo ugotovljeno, prav tako ni bilo ugotovljeno, da je obstajala tožnikova dolžnost ravnati se po navodilih (ne pokojnih, ne po njuni smrti po navodilih partnerke). Razmerja odvisnosti in podrejenosti med tožnikom in pokojnima ni bilo. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje o tožnikovem statusu detentorja. Velja dodati, da tudi sicer zgolj morebitna gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da določb o originarni pridobitvi lastninske pravice (24. do 26. člena ZTLR) ni mogoče uporabiti, če sta zakonca vlagala v nepremičnino tretjega, ki je za gradnjo vedel in z njo soglašal. V takšnem primeru je govor lahko le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice.

Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari, kar pa tožena stranka glede na razloge izpodbijanega sklepa in podatke spisa ni niti zatrjevala. Trditve tožene stranke v zvezi z okoliščinami po drugem odstavku 418. člena Obligacijskega zakonika (OZ) na zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem, torej da se je tožeča stranka dolžna ravnati po navodilih odstopnika terjatve, ne morejo vplivati, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da pravica do posesti v posesornem sporu ni pravno relevantna.

Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.

Upoštevaje konkretne okoliščine primera bi tožnika morala in mogla vedeti, da nista lastnika kupljenih nepremičnin, in torej nista bila v opravičljivi zmoti oziroma dobroverna. Ne samo, da se nista vknjižila, da davščine niso bile plačane in da predvidena parcelacija ni bila izvedena, kar naj bi bila po njunih lastnih navedbah posledica izmikanja prodajalca, temveč je bistveno predvsem to, da so se pogodbene stranke v sklenjeni pogodbi (izrecno) zavedale, da ni podane odobritve UE in se pogodba sklepa pod pogojem, da bo ta posel odobrila UE. Na podlagi vseh navedenih dejstev sta se tožnika morala in mogla zavedati, da nista pridobila lastninske pravice oziroma neveljavnosti sklenjenega posla, in torej nista imela dobroverne lastniške posesti, pa čeprav sta sklenila pogodbo, plačala kupnino in izvrševala posest. Trditev, da sta tožnika kmeta in da ni razloga, da UE enota ne bi odobrila posla, ne more spremeniti zaključka o njuni nedobrovernosti. Iz te trditve niso mogoči zaključki o opravičljivosti (utemeljenosti) njune zmote, pri čemer je odveč pripomniti, da odobritev UE ni vezana le na presojo statusa kmeta.

Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata. Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi. Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodel

Tožnica je bila skladno z 272. členom ZIZ dolžna za verjetno izkazati, da je imela pred zatrjevanimi motilnimi dejanji posest na spornih zemljiščih ter da so jo toženci v tej posesti motili. Ker je predlagala izdajo ureditvene začasne odredbe, je morala dokazati strožje pogoje, in sicer, da ji bo brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda ali da ji grozi nasilje. V izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, je nebistveno, ali zemljišča obdeluje eden ali drug partner, saj gre šteti, da imata na njih posest oba.

Nedvomno pa je tožnik v postopku uspel dokazati, da je bilo motilno ravnanje na njegovo škodo storjeno tudi v korist prvega toženca (in ne le v korist druge toženke). Prvi toženec je namreč lastnik, pri čemer je bil z menjavo ključavnic nedvomno seznanjen (tako je izpovedal sam) in (za razliko od tožnika) razpolaga z novimi ključi, če ne prej, pa je v tej pravdi tudi jasno pokazal, da tožniku po očetovi smrti (tudi on, enako kot druga toženka) ne dovoli več uporabe spornih prostorov. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bilo motilno dejanje storjeno zgolj v korist druge toženke in da je le ona pasivno legitimirana. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi - to je t. i. posredni motilec. Ker je bil prvi toženec pri očitanem motilnem ravnanju na škodo tožnika soudeležen kot posredni motilec, je tudi on tožniku dolžan izročiti ključe spornih prostorov ter mu omogočiti njihovo nemoteno uživanje, v bodoče pa so mu prepovedana takšna in podobna motilna dejanja.

Tudi če je s ključi objekta za časa svojega življenja razpolagal zgolj oče tožnic, tožnici pa sta lahko kadarkoli, ko sta to želeli, te ključe pridobili in vstopili v sporni objekt (tožnici sta objekt občasno uporabljali), to zadošča za zaključek o tem, da sta imeli posest.

Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo s vprašanjem ekonomskega interesa tožnikov do posestnega varstva, v okviru zatrjevanja neznatne spremembe dejanskega stanja, ki le neznatno ovira tožnika v izvrševanju posesti.

Tožena stranka je v okviru svoje dejavnosti in po naročilu tretjega, občine, odstranila poškodovane panoje. Tožena stranka je kot javna služba ravnala po izrecnem navodilu lastnika, od tega dejanja lastne koristi v smislu pridobitve posesti ni imela oz ni štela, da ravna v svojo korist, poleg tega se ji nalaga z dajatvenim delom vzpostavitev v prejšnje stanje, čeprav je stanje spremenjeno, betonskih nosilcev več ni, renovacijo parkirišča je opravil tretji izvajalec, ki je ob delih betonske temelje odstranil, kar pomeni da tožena stranka niti ne more vzpostaviti prejšnjega stanja na tujem, sedaj v naravi spremenjenem zemljišču.

Tožniki niso zgolj imetniki, ki naj bi izvrševali dejansko oblast nad spornimi nepremičninami za toženko (prvi odstavek 26. člena SPZ). Celo če bi bila njihova posest res pridobljena s silo ali na skrivaj, kot poskuša prikazati toženka, se na to dejstvo ne bi mogla več uspešno sklicevati, saj se očitno ni pravočasno poslužila dovoljene samopomoči (drugi odstavek 33. člena v zvezi z 31. členom SPZ). Za prekarij kot posebno vrsto posodbenega razmerja iz tretjega odstavka 583. člena OZ gre takrat, ko nista določena ne čas trajanja uporabe in ne namen uporabe. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je drugačno, kot pravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Ker pravdni stranki nista v prekarističnem razmerju, tožnikom ni mogoče odrekati zahtevanega posestnega varstva.

Zamudna sodba (enako velja za zamudni sklep), s katero sodišče ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 318. člena ZPP brez obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, temelji na domnevi, da toženec priznava tožnikove dejanske trditve. Takšna domneva pa je dopustna samo takrat, ko je že iz tožbenih trditev mogoče sklepati, da tožnik utemeljeno uveljavlja s tožbo zahtevano pravno varstvo. V nasprotnem primeru, ko v tožbi navedena dejstva ne vodijo k zatrjevani pravni posledici, mora sodišče tožniku omogočiti, da v naknadnem roku z dopolnitvijo navedb odpravi nesklepčnost tožbe. Kdor se je pri izvrševanju dejanske oblasti nad stvarjo drugega dolžan ravnati po njegovih navodilih, nima posesti, ampak je lahko le imetnik. Vprašljivo je torej, ali je toženka sploh pridobila posest spornih poslovnih prostorov. Za izdajo zamudnega sklepa zoper toženko (še) niso bili izpolnjeni predpisani zakonski pogoji. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnico najprej pozvati k odpravi nesklepčnosti tožbe v delu, ki se nanaša na toženko.

Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta si skupni dom ustvarila v spornem stanovanju. Tožnik se je po dogovoru s toženko v času razreševanja spornih razmerij preselil v stanovanje nadstropje nižje, vendar s tem posesti zgornjega stanovanja ni opustil. Stanovanje je bilo skupen dom pravdnih strank. Tožnik je razpolagal s ključi stanovanja, v njem so še vedno bile njegove stvari in je vanj prosto vstopal, zato takšno razmerje ne omogoča zaključkov o detenciji. Tožnik sicer ni bil izključni posestnik stanovanja, temveč je na njem imel soposest, ki pa je bila samovoljno spremenjena z ravnanjem toženke, zato mu pripada posestno varstvo.

Da je na temelju določenega pravnega razmerja mogoče utemeljiti zaključke o detenciji, je zraven tega, da se v okviru tega razmerja dejanska oblast izvaja za drugega, potrebo hkrati ugotoviti razmerje odvisnosti in podrejenosti med detentorjem in posestnim gospodarjem, to pa more biti razpoznavno tudi navzven. Kot detencijo je tako mogoče opredeliti položaje, ko ravnanje izhaja iz delovnega ali podobnega razmerja, kjer more hkrati obstajati obveznost ravnati se po navodilih posestnika (drugega). Kot tipičen primer detentorja tako štejejo prodajalci v trgovini, uradniki, policisti in vojaki (glede uniforme in nošnje orožja). Pri tem je bistveno, da zgolj gospodarska odvisnost od posestnega gospodarja ne zadošča, temveč mora obstajati volja detentorja, da se obnaša in izvaja dejansko oblast tako, kot da je instrument gospodarja, ki ne more odstopati od njegovih navodil. Dogovor, da bo tožnik tudi po prodaji spornih kmetijskih zemljišč M.T. ta zemljišča še naprej obdeloval in pobiral pridelke, pri čemer bo del iz tega naslova pridobljene koristi v naravi oziroma denarju izročil zakoncema K. oziroma kasneje M.T. oziroma družbi A. d.o.o., je namreč pravno pravilno opredeliti bo

Bistvo prekarija je preklicnost in začasnost razmerja. Ni pa potrebno, da bi bila preklicnost razmerja dogovorjena izrecno, zadostuje, da izhaja iz okoliščin primera. Prav teh dejstev pa toženca nista uspela dokazati.

Tožnica je bila tista, ki je v najetem prostoru opravljala svojo gospodarsko dejavnost in izvrševala s tem povezana posestna dejanja. Tožničin poslovodja oziroma direktor in s tem njen zakoniti zastopnik pa je bil M. O. Tožnik kot poslovodja gostinskega lokala sploh ni bil organ pravne osebe, čeprav to trdi v pritožbi. Dejanske oblasti nad najetim prostorom ni izvajal v svojem imenu, ampak za tožnico. Ni pomembno, kakšen položaj mu je priznavala toženka. Posest ima namreč lahko le pravna oseba, ne pa organi pravne osebe ali družbeniki. Tožnik zato ni upravičen do zahtevanega posestnega varstva.

Bistvo varstva zaradi motenja posesti je v tem, da se varuje pred samovoljnimi posegi proti tistim, ki na silo odvzamejo posest zato, ker štejejo, da so upravičeni do takšne posesti oziroma, da je dejanje opravljeno v njihovo korist. Namen varstva je namreč ta, da tisti, ki ima neko stvar v posesti, le-to obdrži in da se prepreči samovolja tistega, ki meni, da je upravičen do takšne posesti.