426. člen ZPP

Sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti, je izvršilni naslov. Če dolžnik obveznosti, naložene z izvršilnim naslovom, ne izpolni, lahko upnik v izvršilnem postopku predlaga njegovo prisilno izvršitev, izvršilno sodišče pa v sklepu o izvršbi določi primerno sredstvo izvršbe. Niti določbe ZPP in SPZ niti določbe ZIZ ne dajejo podlage za to, da bi sodišče v postopkih zaradi motenja posesti sredstvo izvršbe določilo že v izvršilnem naslovu, še preden so izpolnjeni pogoji za prisilno izvršitev v njem določene obveznosti.

Ugotovljena enkratna košnja ozkega zelenega pasu neposredno ob ograji in enkratna hoja po betoniranem dvorišču zaradi pometanja pokošene trave za tožnika nima nobenega praktičnega (ekonomskega) pomena. Nobeno od navedenih dejanj ni oviralo izvrševanja tožnikove posesti.

Toženec ni imel zakonske podlage za ukrepanje zoper tožnikove nedovoljene vožnje po gozdni vlaki. Pooblastila za izvajanje svoje posesti na gozdni vlaki na podlagi zakona pa ni ne zatrjeval ne dokazal. Protipravnost njegovega posega v tožnikovo posest ni bila izključena.

Sodno varstvo posesti ne daje upravičenja zahtevati nečesa, česar posestnik pred motenjem oziroma odvzemom posesti ni imel, četudi vrnitev iz posesti odvzetega objektivno ni več mogoča (denimo zato, ker je premet razpadel in ga ni več mogoče vzpostaviti).

Tožnik je izrecno opustil posest, ko je izjavil, da odhaja, in se izselil. Izjavljeno je nato brez izjeme potrdilo njegovo enoznačno, mesec in pol trajajoče ravnanje. Tožnik namreč po izselitvi ni niti poskusil vzpostaviti dejanske oblasti nad stanovanjem, temveč je sprejel dejstvo, da ima poslej takšno izključno oblast le njegova nekdanja partnerka. Da to sprejema, (ji) je nedvoumno pokazal, ko je slab mesec po izselitvi prosil za dovoljenje, da pride v hišo po svoje stvari, in nato v hišo s tem namenom vstopil, ko mu je ona to omogočila.

Sodišče prve stopnje bi tako moralo primarno ugotoviti dejansko izvrševanje služnosti poti s strani tožnikov, saj bi šele tako lahko ugotovilo zadnje posestno stanje, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba.

Ekonomski interes je treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. Pravni interes kot posledica pomanjkanja ekonomskega interesa zato ni podan (le) v primeru, ko motilno ravnanje predstavlja zgolj neznatno spremembo dejanskega stanja oziroma ta sprememba nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da gre pri nasutju gramoza za enkratni dogodek. Res je, da se v sodni praksi enkratno motilno dejanje ne šteje za pravno relevantno motenje posesti, če se z njim ne poseže bistveno v obstoječe posestno stanje ali v dosedanji način izvrševanja posesti (npr. če gre za parkiranje avtomobila za krajši čas ali kaj podobnega). Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženka je sicer res naročila nasuti gramoz na sporni del zemljišča le enkrat, vendar pa je s tem vzpostavila stanje, ki traja še vse do danes, saj nasuti gramoz ostaja na spornem delu zemljišča in je zemljišče tožnikov na gramoziranem delu posledično še zmeraj kvalitativno spremenjeno (permanentnost posega v posest).

Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je pomembno zlasti, da je tožnik na stanovanju vseskozi izvrševal posredno posest preko najemnikov in da s samim ravnanjem toženke ni bil bistveno oviran v dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Po utrjenem stališču sodne prakse tožnik ne more zahtevati sodnega varstva pred motenjem posesti, kadar zatrjevano motilno ravnanje predstavlja le nebistveno spremembo dejanskega stanja, ki nima praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno izpostavilo, da vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motilnega ravnanja in ob tem pravilno ovrednotilo, da tožniku ni uspelo zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi prepričal, da je z očitanim ravnanjem toženke prišlo do dejanskega motenja posesti.

Od spremembe izvajanja posesti je v vsakem primeru minilo več let, zato se je spremenjeni način izvajanja posesti ustalil do stopnje, ki uživa posestno varstvo. To velja ne glede na to, ali je tožnik posest opustil, kot trdi toženec, ali pa jo je zgolj spremenil v nekajkrat letni prehod peš ali z manjšim traktorjem, kot trdi tožnik. V skladu z ustaljeno sodno prakso se tožba zaradi motenja posesti lahko naperi tudi proti tistemu, ki je naročil motilno dejanje, ga odobril, dopuščal ali imel od njega koristi.

O sporu o pravici izvrševanja služnosti je treba odločiti v drugi pravdi in ne v pravdi zaradi motenja posesti. Samovoljno postavljanje ovir na dostopno pot zaradi nestrinjanja toženke z dosedanjim načinom uporabe nepremičnine na način, kot ga je uporabljal tožnik, je protipravno. Utemeljuje zahtevano sodno varstvo posesti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poseg v elektro omarico ni predstavljal motenja posesti, ker je tožnica elektriko izgubila že prej zaradi odklopa s strani elektro distributerja.

Sodišče prve stopnje je vestno in natančno izvedlo in dokazno ocenilo izvedene dokaze ter pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dejansko dne 30. 11. 2023 opazil zatrjevano motenje, to je na novo nameščeno ključavnico na vratih kleti št. 1 ter novo nameščena vrata na stopnišču, kar pomeni, da je njegova tožba z dne 18. 12. 2023, s katero je zahteval varstvo svoje posesti pred tovrstnim motenjem, zagotovo prepozna. Pravilno je tudi zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je neposredno pred zatrjevanim motenjem imel posest nad kletjo št. 1 in tudi nad delom stopnišča, ki se nadaljuje od spornih vrat, kakor tudi, da namestitev kolesa na vrata oziroma na vhodu v kletne prostore predstavlja pravno upoštevno motenje. Zato je utemeljeno tožnikov zahtevek za motenje posesti zavrnilo.

Dokazni predlog z zaslišanjem varnostnika E. E., ki je delal na vhodu v spornem obdobju, sta obe stranki umaknili; to je odločitev, ki spada v sfero strankine procesne avtonomije. Ne prinaša pa taka procesna dispozicija avtomatične pravice stranke, da namesto (prostovoljno) umaknjenega dokaza predlaga drug dokaz. Tako pravico ima stranka le v primeru izjalovljenega dokaza (npr. priča umre). Subjektivna odločitev stranke, da umakne predlog za zaslišanje priče, ki bi jo objektivno bilo mogoče zaslišati, ne daje stranki avtomatične pravice, da namesto te priče predlaga drugo. V obravnavanem primeru se ni pojavilo nobeno neobičajno pravno ali dejansko vprašanje, sodišče prve stopnje ni uporabilo nobene presenetljive pravne podlage niti ni s kakšnim svojim ravnanjem (npr. odprtim sojenjem) zavedlo strank – vsaj pritožba tega konkretizirano ne zatrjuje. Zato potrebe po materialnem procesnem vodstvu ni bilo. Samovoljna sprememba posestnega stanja, ki ne temelji na odločbi državnega organa ali zakonu, se po ustaljeni sodni praksi ne more šteti kot pravno dopustna samopomoč. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da obstoji ekonomski interes tožnice. Slednji se pri daj

Podlaga odločitve sodišča v sporu o dopustnosti spremembe tožbe je, kot določa zakon, zgolj vprašanje smotrnosti spremembe za dokončno ureditev razmerja med strankama. Navedeno pravilo pomeni kompromis med interesi obeh strank in podpira zahtevo po ekonomičnosti postopka. V obravnavanem primeru bi tudi po spremenjeni tožbi odločalo isto (stvarno in krajevno) pristojno sodišče. Postopek je na začetku. Če tožeča stranka želi varstvo lastninske pravice in ne le posestnega varstva, bi pomenila dopustitev spremembe tožbe izognitev še enemu postopku. Končna odločitev o zahtevanem varstvu lastninske pravice s spremenjeno tožbo pa je tudi nedvomno bližja dokončni ureditvi razmerja med strankami kot pa končna odločitev v posestnem sporu, ki (načeloma) zagotavlja zgolj provizorno in začasno varstvo do končne odločitve v lastninskem sporu.

Distribucijo električne energije na takšnem omrežju pa lahko izvaja le izvajalec gospodarske javne službe oziroma sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (SODO). Električna energija je namreč materialna javna dobrina, ki mora biti pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in se zagotavlja z gospodarsko javno službo. To torej opravlja elektrooperater, ki mora uporabniku zagotoviti uporabo distribucijskega sistema za prenos električne energije, kar pa tožena stranka ni. Navedena obveznost izhaja iz pravice končnega odjemalca do dobave električne energije. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo v nasprotju z energetsko zakonodajo, katere namen in cilj je uporabnikom zagotoviti zanesljivo in dostopno oskrbo z električno energijo, če tožena stranka, ki nima položaja sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo, nastalo situacijo reši z odklopom električne energije končnim odjemalcem. Takšno njeno ravnanje ne more biti zakonito.

Tožniki imajo v sklepu o začasni odredbi izvršilni naslov za vzpostavitev prejšnjega stanja, ki velja še 30 dni po pravnomočnosti končnega sklepa, ta pa jim daje nadaljnje varstvo, da toženec motilnih dejanj ne sme ponoviti.

Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ne pravica. Za posestno varstvo je odločilno le posestno stanje pred očitanim motilnim ravnanjem (zadnja mirna posest), ne pa tudi pravica do posesti. Ker je posestno varstvo lahko v korist tudi tistemu, ki pravice (do posesti) sploh nima, je pravno nepomemben pritožbeni dvom o pravni upravičenosti tožnice do spornih parcel. Pritožbena navedba, da je tožnica nedvomno vedela, da toženec 19. 3. 2021 izvaja dela na spornih parcelah, je nekonkretizirana. Pritožba se namreč vsebinsko ne sooči z razlogi izpodbijanega sklepa o tem, zakaj je izpoved omenjene priče verodostojnejša in prepričljivejša od izpovedi toženca. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da se telefonski pogovor, v katerem je toženec B. B. seznanil s svojim posegom, ni mogel odvijati v soboto ali nedeljo (20. in 21. 3. 2021), in da, četudi se je odvijal v ponedeljek 22. 3. 2021 (kar je trdil toženec), to ne pomeni, da je B. B. (oziroma tožnica) za toženčev poseg izvedel (izvedela) pred 22. 3. 2021.

Cilj posestnega varstva (določbe od 32. do 35. člena SPZ) v splošnem smislu ni le v začasni ureditvi dejanskega stanja, ki naj traja do rešitve (meritornega) spora, ampak je predvsem v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Drugače povedano: varstvo posesti je predvsem varstvo proti zasebnemu in samovoljnemu uveljavljanju zatrjevanih pravic.

V konkretnem primeru sta bili po oceni višjega sodišča toženki z izpodbijanim sklepom kršeni ustavni pravici do zasebnosti in do nedotakljivosti stanovanja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času pred motenjem na nepremičnini izvrševal soposest, pravilna je tudi ugotovitev, da je prišlo do zamenjave ključavnice in s tem do protipravnega in samovoljnega posega v soposest tožnika. Ne glede na to pa bi moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi tudi ustavno varovane človekove pravice in svoboščine toženke (zlasti pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave).