UPRS sodba in sklep I U 948/2015

I. Postopka v zadevah I U 948/2015 in I U 1051/2015 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. I U 948/2015.
II. Tožbi se zavrneta.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Urad RS za intelektualno lastnino - toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo A. GIZ za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) (1. točka izreka), ter da A. GIZ sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je 27. 12. 2012 prejela vlogo A. GIZ za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice po zahtevku, na podlagi katerega bi zbrana nadomestila na podlagi dogovora o zbiranju nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje delil s kolektivnimi organizacijami, ki so podpisnice dogovora. Vloga je bila prvotno nepopolna in nejasna, vendar pa jo je stranka tekom dolgotrajnega postopka dopolnjevala in razjasnjevala. Svojo udeležbo v tem postopku so priglasili B., C., D. in E. Na podlagi navedb stranke in ugotovljeno dejansko stanje, zbrano po večih pozivih za razjasnitev stanja stvari, in seznanitvijo stranke z dejstvi in okoliščinami ter razpisanimi ustnimi obravnavami toženka ugotavlja, da stranka A. GIZ ni izkazala, da bo zagotovila učinkovito kolektivno upravljanje. Tretji odstavek 189. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) izdajo začasnega dovoljenja zgolj omogoča, ne pa tudi zapoveduje, kar pomeni, da je toženka ob upoštevanju vseh okoliščin primera samostojna in po prosti presoji odloči, če in pod kakšnimi pogoji bo začasno dovoljenje izdala. V prvem odstavku 154. člena ZASP je določeno, da se nadomestilo zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena ZASP, deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskih producentom v obsegu 30 %. Nadomestilo je enotno in pripada v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZASP skupno vsem upravičencem po ZASP - avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov oziroma filmskih producentov. Nosilna razloga za zavrnitev izdaje začasnega dovoljenja, zaradi katerih toženka meni, da A. GIZ ni izkazal, da bo predmetno pravico učinkovito upravljal, sta dva. Na podlagi listin, ki so bile v postopku predložene, stranka ni izkazala, katere posle bo opravljala katera oseba ter za kakšno ceno, kar pomeni, da je bila nejasnost v okviru stroškov, ki bi za opravljeno delo nastali in bi si jih glede na dogovor zaračunavali A. GIZ, B. d.o.o. in C. Drugi razlog pa je, da iz predloženih listin izhaja, da je delilni ključ nepravilen do te mere, da za sabo potegne neveljavnost samega delilnega ključa. Namreč delilni ključ ni določen za vse podkategorije upravičencev do predmetnega pravičnega nadomestila, kar pomeni, da je določen le deloma in ne v celoti, nadalje, ker so v delilni ključ vključeni tudi založniki literarnih del, ki do deleža obravnavanega nadomestila niso upravičeni. S sporazumom pa je celo dogovorjeno spreminjanje dogovorjenega delilnega ključa, brez naveznih okoliščin, pogojev oziroma kriterijev za spreminjanje.

2Prvotožnik (v nadaljevanju C.) v tožbi navaja, da je bil stranka z interesom v postopku – A. GIZ. Med kolektivnimi organizacijami je obstajal konsenz, da se začasno dovoljenje izda A. GIZ. Toženka je pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, bistveno kršila določbe postopka ter dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovila. Upravni akt izpodbija tudi iz razloga, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka oziroma je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Izpodbijani upravni akt je v nasprotju z dosedanjo prakso toženke in dosedanjo sodno prakso. Toženka je predhodno zavrnila začasno dovoljenje C., ker ni predložil pooblastila vseh imetnikov pravice do pravičnega nadomestila in sporazuma, v katerem so imetniki pravice vsa medsebojna razmerja sporazumno uredili. V obravnavanem postopku pa je bil sklenjen sporazum o delitvi nadomestila, A. GIZ pa so pooblastile tudi vse preostale kolektivne organizacije. Toženka se je domislila novih razlogov, zakaj pogoji za izdajo začasnega dovoljenja ne bi bili izpolnjeni. Vsak dogovor kolektivnih organizacij, kakršen koli že je, je boljši od tega, da se nadomestilo sploh ne pobira in ne deli med upravičence. Toženka v predhodnih postopkih ni zahtevala, da bi moral biti v sporazum vključen tudi delilni ključ. Stranke so se sporazumele in določile delilni ključ. S tem pa so izpolnile pogoje, ki jih je ob zavrnitvi vloge C. v letu 2010 postavljala toženka. V izpodbijani odločbi se toženka ukvarja z vprašanji, ki se nanašajo na fazo izvrševanja dovoljenja. Sestavine vloge za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje so določene v 148. člena ZASP. Pri tem drugi odstavek 149. člena ZASP določa, kaj se upošteva pri ugotavljanju materialne podlage kolektivne organizacije. Tretji odstavek 189. člena ZASP pa določa, da toženka lahko izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje tudi pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, vendar sama določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje materialnih pravic. Pri presoji materialne podlage za izdajo stalnega dovoljenja je ključen repertoar (število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo, število del, obseg uporabe del ipd.), kar je A. GIZ dokazal. Z njim so sklenile dogovor vse kolektivne organizacije, ki imajo dovoljenje za delitev. Toženka svoje stališče spreminja in se ukvarja z vprašanji, ki niso relevantna, npr. stroški. V konkretnem primeru so bili maksimalni stroški pogodbeno omejeni na 15 %. Namen tretjega odstavka 189. člena je, da se podeli začasno dovoljenje, pri čemer pa ima toženka proste roke. Zakonodajalec ni imel v mislih administrativnih ovir, ki jih toženka postavlja. Uporaba prostega preudarka ne ustreza namenu, za katerega je določen. Uveljavlja tudi kršitev načela zaslišanja, ker je toženka izpodbijano odločbo oprla tudi na dejstva in okoliščine, glede katerih stranki in udeležencem ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Glede očitkov vezanih na nameravano opravljanje administrativno tehničnih poslov s strani C. poudarja, da toženka skladno s prvim odstavkom 162. člena ZASP nadzoruje, ali kolektivna organizacija izvaja naloge v skladu z ZASP. To velja tudi v primeru začasnih dovoljenj. Toženka bi imela možnost spremljati, ali je ravnanje kolektivne organizacije skladno z drugim odstavkom 146. člena ZASP. Določba 146. člena ZASP ne prepoveduje nadaljnjih pogodb. Irelevantne so navedbe toženke o številu zaposlenih C. Večina društev, registriranih v RS nima zaposlenih, kar ne pomeni, da ta društva ne opravljajo svojih nalog. Brez osnove so navedbe, da naj Pogodba 1 in Aneks 2 ne bi določala natančno, katere storitve naj bi tožnik izvajal ter koliko naj bi posamezna storitev stala. Opis administrativno tehničnih poslov je vsekakor določen oziroma določljiv tako, da je pogodbo mogoče izvajati, strankama, ki imata bogate izkušnje s kolektivnim upravljanjem pa je jasno, katere konkretne administrativno tehnične posle sta imeli v mislih. Način, kako bi se pogodba izvajala, je stvar izvajanja kolektivnega upravljanja s strani A. GIZ in ne bi smelo soditi v čas odločanja. Glede očitkov vezanih na nameravano opravljanje administrativno tehničnih poslov s strani ZAMP, ravno tako opozarja na možnost nadzora. Glede očitkov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe v zvezi s stroški, pa se sklicuje na vlogo A. GIZ v upravnem postopku. Nesmiselno je, da bi moralo biti določeno plačilo za storitve, torej, da plačilo za storitve ne bi smelo biti določeno pavšalno. S takšnim postavljanjem pogojev, kako naj bi si dve kolektivni organizaciji medsebojno obračunavali storitve, gre toženka definitivno predaleč. Pri pravilni uporabi materialnega prava ni ovire, da bi bilo plačilo storitve določeno v odstotku od plačane realizacije. Ob izdaji dovoljenja Avtorski agenciji toženka ni videla ovire pri proviziji 15 %. Glede očitkov, da bi kolektivne organizacije kršile svoja obstoječa pridobljena dovoljenja, če bi obremenile sredstva, ki jih zberejo v okviru svojih dovoljenj, s stroški, ki so del poslovanja na podlagi začasnega dovoljenja, meni, da so vse navedbe v zvezi s tem brez osnove. Glede drugih očitkov, vezanih na nameravano izvajanje začasnega dovoljenja, se sklicuje na navedbe A. GIZ. Glede na plačilno disciplino večine zavezancev so brez osnove pomisleki glede likvidnosti A. GIZ. Ne sprejema tudi razlogov toženke, vezane na delilni ključ. Stališče toženke, da bi delilni ključ moral zajemati celotno delitveno razmerje, tudi za tiste upravičence, ki v tem trenutku še nimajo svoje kolektivne organizacije, ne izhaja iz ZASP. Toženka trdi, da ni pristojna, da bi določala razmerje in da je za to potreben dogovor med obstoječimi kolektivnimi organizacijami, ko pa te sklenejo dogovor, pa se toženka spušča v presojo razmerij, ki so jih te določile, ne da bi podala kakršnekoli argument, zakaj naj bi bila dogovorjena razmerja neprimerna. Pri izdaji začasnega dovoljenja D. oziroma F. tega ni pogojevala. Stranke so določile 5 % višino rezervacij, toženka pa se ukvarja z vprašanjem določanja višine. Vse, kar toženka problematizira, je A. GIZ že pojasnjeval v upravnem postopku. ZASP res določa, da se delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve, kar pa ne pomeni, da bi morala biti pravila delitve določena že v času pridobivanja dovoljenja, in da se ta pravila ne bi mogla spreminjati. Dodatno uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic ter meni, da obravnavana zavrnitev začasnega dovoljenja pomeni poseg v 33. in 60. člen Ustave ter tudi kršitev 32., 34. in 35. člena Ustave. Poleg tega pa toženka samovoljno razlaga tretji odstavek 189. člena ZASP. Besedilo "lahko" pomeni pooblastilo toženki za odločanje po prostem preudarku, vendar ne, ali ga bo ali ne izdala. Mora ga izdati, prav zato je v tretjem odstavku 189. člena ZASP določeno, da lahko v začasnem dovoljenju določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Med določenimi pogoji pa je lahko tudi delilni ključ ali bolj podrobna specifikacija le-tega. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, saj je mnenja, da bi nov postopek pred toženko tožniku povzročil težko popravljivo škodo. Predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt spremeni oz. podrejeno odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Drugotožnik (v nadaljevanju A. GIZ) v tožbi in pripravljalnih vlogah navaja, da v zadevi ni podal enega samega zahtevka, temveč jih je podal celo vrsto. Ker je vložil več zahtevkov, je odločba toženke nezakonita, saj se glasi zgolj na en zahtevek. Iz izpodbijane odločbe izhaja skrajno zaskrbljujoče nezaupanje RS v poslovanje objektov, ki nastopajo na trgu. Tekom postopka je opozarjal, da je vsaka diskriminacija prepovedana, kljub temu pa odločba o tem nima razlogov. Vse kar toženka kategorično očita tožniku in drugim udeležencem postopka, izhaja iz njene prakse. Toženka je postavljala v postopku vedno nove in nove zahteve, pri čemer so bila v preteklosti že izdana začasna dovoljenja, izdaja katerih ni bila nikakor pogojevana s pogoji, ki se postavljajo tožniku. Primer sta dovoljenji, izdani F. in D. Tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev začasnega dovoljenja v kakršni koli obliki že. Če toženka trdi, da iz določenega razloga ugoditev zahtevkom ni utemeljena, mora iz odločbe nedvoumno izhajati zakaj šteje, da je zavrnitev utemeljena, kljub razlogom, ki jih navaja stranka. Pri razlogih, na katere je opozarjal tožnik, gre namreč za pomembna pravna vprašanja, o katerih se bo morala izreči sodna praksa. V prvi vrsti gre za vprašanje prepovedi diskriminacije in zaupanja v pravno državo ter za vprašanje meje diskrecije. Pri izpodbijani odločbi je na več mestih zapisanih cela vrsta pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, ko gre za izdajo začasnega dovoljenja. Npr., da plačilo v odstotku ne nakazuje na pošteno, dobro in učinkovito opravljanje; da je določitev plačila v odstotku v nasprotju s standardom dobrega gospodarstvenika; da je povišanje plačil C. nedopustno, itn. Odločba tem nima razlogov. Toženka je F. povišala plačilo z 10 na 15 %. Gre za naklepno diskriminiranje tožnika. Tožnik je opozoril, da sprememba prakse organa predstavlja kršitev temeljnih ustavnih pravic. Zaradi diskriminacije je treba izpodbijano odločbo v celoti odpraviti. Pridržuje si pravico do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. Niti eden od pogojev, s katerimi je toženka pogojevala izdajo dovoljenja, in niti eden od razlogov, s katerimi izdajo začasnega dovoljenja zavrača, ni bil podan kot pogoj za pridobitev v praksi toženke. V kakšnem položaju se je znašel tožnik, še najbolj dokazuje stališče toženke, ki je enkrat odločila, da tožniku pripadajo tudi nadomestila za založnike, spet drugič pa je zavzela nasprotno stališče. Iz cele vrste navedb izhaja, da je toženka kvečjemu v sporu s samim s seboj. Način, na katerega toženka stalno spreminja svoja stališča, dokazuje, da gre za popolnoma arbitrarno odločanje. Če toženka določenih pogojev ni postavljala v preteklih postopkih, jih ne more na novo uvajati. Trditev, da če se neko delo zaupa C., ki nima zaposlenih in bo torej neizvajano, je žaljivo za vsako stranko postopka. Enako velja za zaključke, da veriženje pogodb ni dovoljeno. Kot prvo za takšno prepoved v zakonu ni temelja. Kot drugo se je treba vprašati, kaj to pomeni v praksi. Npr. v zvezi z elektronskim računom. Vsaka presoja organa mora biti omejena in nikakor ne more biti prepuščena samovolji in arbitrarnosti. Poleg vprašanja mej odločanja po prostem preudarku je bistveno vprašanje tudi, ali lahko toženka sploh vsebinsko presoja dokumentacijo, ki so jo ji posredovale stranke. Stranke so predložile dogovor o medsebojnem sodelovanju, vendar bi se temu lahko tudi izognili ter kasneje pričeli s medsebojnim sodelovanjem. Nauk je, da se v RS bolj splača delati netranspartentno. Trditi, da če se jim danes izda začasno dovoljenje, bo jutri vse narobe, je preprosto neverjetno. Namen neizdaje začasnega dovoljenja ne more biti v preprečevanju namišljenih zlorab, namen začasnega dovoljenja je, da se določeno področje le prične opravljati. V primeru nepravilnosti ima toženka kot nadzorni organ vse pristojnosti, da to prepreči. V zvezi z delilnim ključem oz. rezervacijami meni, da če je nesporna praksa, da rezervacije znašajo 5 %, je nesmiselno zatrjevanje, da bi bil lahko delež tudi 20 %, ipd. V skladu z določbo tretjega odstavka 189. člena ZASP lahko toženka v začasnem dovoljenju določi rok in pogoje za začasno kolektivno opravljanje pravic. Toženka ne more preprosto spregledati svojih zakonsko določenih pooblastil, temveč jih mora v celoti izvrševati, odločba pa mora imeti o tem tudi razloge. Tožnik je toženko pozval, da naj skladno s svojimi pooblastili določi pogoje za začasno kolektivno upravljanje. Če toženka meni, da to obsega samo pobiranje, ne pa tudi razdeljevanje, naj pač tako določi. Tožnik je že v vlogi 28. 1. 2013 zapisal, naj se mu izda vsaj začasno dovoljenje, ki bo identično začasnemu dovoljenju, ki ga je izdala F. Tožnik je izrecno navedel na zapisnik, da ZASP daje toženki dovolj diskrecije za izdajo začasnega dovoljenja in jo v vlogi z dne 7. 1. 2015 pozval, naj odloči in za svojo odločitev prevzame odgovornost. Večkrat je izpostavil, da je pripravljen sprejeti vse pogoje, ki bi jih pri tem postavila toženka. Če toženka šteje, da niso izpolnjeni pogoji za kakršno koli razdeljevanje sredstev s strani tožnika, bi lahko tako tudi odločila, saj je tožnik dal več kot nedvoumno vedeti, da ne želi, da je morebitna spornost katerega koli od vidikov ovira za izdajo začasnega dovoljenja. Tožnik je dal vse pogoje, da bi toženka lahko uredila zadevo. Dobil je soglasje vseh kolektivnih organizacij, pripravljen je bil sprejeti vse pogoje, ki bi jih postavila toženka in pripravljen je bil pričeti s takojšnjim delom na zadevi. Namesto, da bi toženka izgubljala čas, bi lahko določila pogoje, ki bi jih postavila v začasnem dovoljenju. Upoštevaje že izdano začasno dovoljenje, izdano F. in D., je potrebno začasno dovoljenje izdati tudi tožniku, saj vsebuje vse pogoje, ki sta jih izpolnjevala navedena subjekta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovorih na tožbi tožnikov izčrpno odgovarja na tožbene ugovore ter predlaga zavrnitev tožbe.

5Prvotožnik, C. v pripravljalni vlogi odgovarja na toženkin odgovor na tožbo ter dodaja k svojim razlogom glede s strani toženke storjene kršitve Direktive 2001/29/ES, podaja dodatne razloge glede pravilnosti delitvenega razmerja ter očitkov Urada glede predvidene delitve dela v zvezi s prenosom administrativno tehničnih poslov ter posledično stroškov v zvezi s tem. Opredeljuje se glede vrednosti spora in škode, ki nastaja imetnikom pravic, utemeljuje svojo zahtevo glede odločitve v sporu polne jurisdikcije, ter dodatno glede zatrjevanje prekluzije. Predlaga, da sodišče skladno z 19. členom ZUS-1 pritegne v spor tudi ostale udeležence v postopku, navaja pa tudi razloge, ki utemeljujejo povezave med odgovornimi osebami pri toženki in zavezanci do plačila nadomestila.

6Stranke z interesom D., B. in E. na tožbo niso odgovorile.

K točki I:

7Sodišče je združilo v skupno obravnavanje in odločanje tožbi obeh tožnikov, ker izpodbijata isto odločbo, na podlagi določbe 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

K točki II:

8Tožbi nista utemeljeni.

9V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev začasnega dovoljenja za kolektivno uveljavljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP. Po tretjem odstavku 189. člena ZASP lahko toženka, če se v enem letu od uveljavitve tega zakona ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, izda začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje določenih pravic pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, v katerem določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Ni sporno v zadevi in razlog za zavrnitev izpolnjevanje pogojev iz 149. člena ZASP, pač pa neizpolnjevanje pogojev, ki so po stališču toženke bistveni za izdajo začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje obravnavane pravice. Golemu stališču tožnic, da je kakršno koli upravljanje pravic boljše od situacije, ko pravic ne uveljavlja nobena kolektivna organizacija in so imetniki pravic brez kakršnega koli jamstva, sodišče ne more slediti. Ob vloženem zahtevku, tudi za izdajo začasnega dovoljenja, je bila toženka dolžna oceniti, ali bo stranka pravico, za katero zahteva izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje, učinkovito upravljala.

10Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal. Sodišče soglaša s toženko, da nosilna razloga, zaradi katerih je zavrnila izdajo dovoljenja, preprečujeta izdajo dovoljenja, ker že v fazi pred izvrševanjem začasnega dovoljenja kažeta, da je dogovor strank v nasprotju z ZASP ter posledično zato A. GIZ ni izkazal, da bo pravico učinkovito upravljal.

11Uvodoma se postavi pri uporabi določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP vprašanje pravilne uporabe prostega preudarka. Sodišče ne soglaša s strankama postopka, da toženka začasno dovoljenje mora izdati, ne glede na dejansko podlago zahtevka, iz katere izhaja, kako bo stranka s pravico upravljala. Stališče, da iz tretjega odstavka 189. člena ZASP izhaja, da bi lahko toženka v dovoljenju sama določila rok in pogoje, kolikor ne sprejema strankinih, je glede na obravnavano situacijo pravilno le na načelni ravni. Namreč le kolikor bi bilo nedogovorjeno med strankami kaj nebistvenega (v smislu določb ZASP), bi toženka to lahko nadomestila s svojo odločitvijo. Sodišče torej meni, da besedilo „določi rok in pogoje“ ne pomeni, da toženka lahko (mora) določi vse pogoje, ki bi zagotavljali uspešno upravljanje pravice. Po mnenju sodišča pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke. Urejanje (določanje) razmerij med stranko in drugimi subjekti (npr. na katere lahko stranka, ki ji je izdano dovoljenje, prenese v skladu z drugim odstavkom 146. člena ZASP – administrativno tehnične posle; delitev dela med pogodbenimi strankami v zvezi z administrativno tehničnimi posli, določitev cene dela ter določitev delilnega ključa), od katerih je le ena stranka, ki je vložila zahtevo za izdajo dovoljenja, ostale pa sodelujejo v upravnem postopku kot stranke z interesom, ki se jim sodelovanje prizna na podlagi pravnega interesa iz predhodno sklenjenih dogovorov, z odločbo o podelitvi dovoljenja, ni mogoče. Sprememba oz. drugačno urejanje dogovorjenega ni v pristojnosti toženke, že iz razloga različnega položaja strank v postopku. V pravni položaj strank z interesom, ki je v razmerju do stranke, ki vlaga zahtevek, civilno pravno razmerje, toženka ne more posegati s svojo odločitvijo, pa naj bodo to stranke dogovora v zvezi z administrativno tehničnimi posli ali kolektivne organizacije, ki se jim nadomestilo deli v skladu z dogovorjenim delilnim ključem. Oba nosilna razloga, zaradi neizpolnjevanja katerih je toženka zahtevo zavrnila, bi morala kot uspešna prestati test učinkovitega upravljanja pred izdajo dovoljenja. Neutemeljeni so tudi ugovori, da bi toženka lahko izdala dovoljenje, kot je predlagal A. GIZ, potem pa bi pravilno upravljanje dodeljene pravice presojala v nadzornem postopku. Pristojnost toženke je, da uresničuje namen zakona, ki je v učinkovitem upravljanju pravice, zato toženka ob presoji, da A. GIZ ne bo učinkovito upravljal pravice, ni imela podlage, da mu dovoljenje izda. Pri presoji razlogov, zaradi katerih je toženka zavrnila zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja, sodišče tudi ne meni, da je za izdajo začasnega dovoljenja postavljala pogoje, ki jih stranki – A. GIZ, ki je zahtevala izdajo, ne bi bilo treba izpolnjevati. Za razlago 189. člena ZASP, da toženka mora izdati začasno dovoljenje, ni pravne podlage, niti za razlago, da toženka lahko z izdano odločbo nadomesti pogoje, ki so jih stranke dogovorile drugače.

12Prvi razlog za zavrnitev se nanaša na administrativno tehnične posle, ki jih lahko kolektivna organizacija – imetnica dovoljenja, na podlagi drugega odstavka 146. člena ZASP, s pogodbo zaupa drugi kolektivni organizaciji ali gospodarski družbi. Toženka v izpodbijani odločbi ni navedla pravne podlage, po kateri je stranka že v fazi postopka za pridobitev dovoljenja dolžna izkazati (kot izpolnitev materialnega pogoja za izdajo dovoljenja), kako, kdo in za kakšno ceno bo administrativno tehnične posle zanjo opravljal. Soglaša pa sodišče s toženko, da ker je A. GIZ pri uveljavljanju svojega zahtevka razkril tudi način opravljanja administrativno – tehničnih poslov izven svoje sfere, da je imela pristojnost za presojo, v okviru namena za katerega se podeljuje dovoljenje kolektivni organizaciji (učinkovito upravljanje pravice, v korist in ne na škodo imetnikov pravic). Tako presoja sodišče tudi prvi razlog za zavrnitev, torej da je tudi pravilno (učinkovito) opravljanje administrativno tehničnih poslov materialni pogoj za izdajo dovoljenja in je njegovo podanost stranka morala izkazati.

13Sodišče soglaša s toženko, da dogovor, da bo del administrativno tehničnih poslov opravljalo C., ne temelji na dejanskih možnostih le-tega, saj nima nobenih zaposlenih (tega dejstva C. ne zanika tudi v tožbi), kar posledično pomeni, da teh poslov sam ne bo opravljal. Sodišče soglaša z razlago drugega odstavka 146. člena ZASP, da kolikor bi izvajalec administrativno tehničnih poslov (katerih opravljanje mu je zaupala kolektivna organizacija) del ali vse tako prenesene posle prenesel na tretjo osebo, bi s tem ravnal v nasprotju s 146. členom ZASP. ZASP kot specialni zakon prepoveduje veriženje pogodb. Posledica veriženja je povečanje stroškov upravljanja, posledično zato imetniki pravic dobijo nižji avtorski honorar. Po jezikovni razlagi drugega odstavka 146. člena ZASP je dovoljen le en prenos, taka razlaga pa je tudi v skladu z namensko (kot razloženo zgoraj) in zgodovinsko (glej 14. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic – ZKUASP v veljavi od 22. 10. 2016).

14Administrativno tehnične posle za tožnika naj bi opravljal tudi B. d.o.o.. Toženka očita, da v predloženih dokumentih ni podlage za ločnico, katere posle bo kdo in kako upravljal. Posledično je zato nerazumljiv (in nepreverljiv) dogovor, ki ceno dela omejuje na odstotek zbranega nadomestila. Znotraj dogovorjenega odstotka zbranega nadomestila tudi ni določena vrednost za posamezno opravljeno storitev. Navedeno so po mnenju tudi sodišča bistvene pomanjkljivosti dogovorov strank, na katere je toženka lahko oprla svoj zaključek, da A. GIZ ne bo mogel pravice učinkovito upravljati. Sodišče ne more slediti ugovoru, da je bilo strankam dogovora jasno, katere konkretne administrativno tehnične posle so imele v mislih. Delitev dela bi morala jasno izhajati dogovora strank v zvezi z administrativno tehničnimi posli. Dejstva, da je plačilo za administrativne tehnične storitve dogovorjeno od odstotka realizacije in dejstva, da strošek za posamezno storitev med strankami ni določen, stranki ne prerekata. V zvezi s podrobno obrazložitvijo posledic napak v dogovorih strank in posledic, ki bi jih lahko povzročili zgoraj opisani dogovori, oz. nedogovori, se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev toženke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in jih sprejema v smislu, da nakazujejo, da A. GIZ pravice na podlagi le-teh ne bi uspešno upravljal. V tej zvezi v celoti zavrača ugovore tožnikov, ki izpodbijajo toženkino ugotovitev o vplivu spornih dogovorov na učinkovito upravljanje s pravico. Sodišče namreč meni, da je namen podelitve tudi začasnega dovoljenja podeliti čim več zbranega nadomestila imetnikom pravic, kar bi bilo mogoče oz. preverljivo le, da so delo in stroški transparentno opredeljeni, tudi kolikor je nato plačilo zamejeno z najvišjo vsoto. Zavrača v tej zvezi ugovor obeh tožnikov, ki se nanaša na v preteklosti izdana dovoljenja in določitev provizije v odstotku npr. F. Sodišče v obravnavanem upravnem sporu ne presoja vprašanja zakonitosti prej izdanih dovoljenj. Ker pa je bilo to dovoljenje oz. dovoljenje D. izdano na drugih pravnih podlagah, kot pojasnjuje toženka, pa se tožnika tudi ne moreta uspešno sklicevati na ustaljeno prakso organa v zvezi s tem in posledično na diskriminatorno obravnavanje A. GIZ v upravnem postopku.

15Drugi razlog za zavrnitev je v nepravilnosti delilnega ključa. Toženka se je v zvezi z obveznostjo, da stranka že v postopku pridobivanja (tudi) začasnega dovoljenja izkaže pravila delitve, oprla na 7. točko prvega odstavka 146. člena ZASP, ki določa, da kolektivne organizacije na podlagi dovoljenja delijo zbrana sredstva imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve in drugi odstavek 153. člena ZASP, ki določa, da mora kolektivna organizacija sredstva za avtorske honorarje deliti v skladu s pravili o delitvi. Sodišče v celoti sledi stališču toženke, da iz citirane pravne podlage izhaja, da mora biti delilni ključ podan (v skladu z ZASP) pred izdajo odločbe o dodelitvi pravice. Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za zavrnitev zahteve za izdajo začasnega dovoljenja. V zvezi z ugotovljeno nepravilnostjo so neutemeljeni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na neupravičeno postavljanje pogojev s strani toženke ter nerelevantni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost delitve. A. GIZ kot stranka, ki je zahtevala izdajo dovoljenja, je bil dolžan glede na citirano podlago 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP in drugega odstavka 153. člena ZASP predložiti delilni ključ v skladu z zahtevami iz ZASP. Delilni ključ je po svoji pravni naravi sporazum, ki ureja medsebojna razmerja med različnimi skupinami upravičencev do nadomestila, ki jih zastopajo kolektivne organizacije, pri čemer pa morajo le-ti upoštevati tudi upravičence, ki nimajo svoje kolektivne organizacije. Po svoji pravni naravi gre torej za pogodbo, ki ureja razmerja med kolektivnimi organizacijami glede delitve nadomestila. S sporazumom oz. delilnim ključem morajo kolektivne organizacije (kot razloženo v skladu s pravno naravo delilnega ključa) zavarovati z določitvijo deležev interese svojih upravičencev (ki jih zastopajo), kot tudi določiti delež nadomestila tistih upravičencev, ki še niso ustanovili svoje kolektivne organizacije. Da morajo biti v delilni ključ vključeni tudi upravičenci, ki še niso organizirani v kolektivno organizacijo, izhaja iz določbe prvega odstavka 39. člena ZASP, ki določa, da je nadomestilo skupno vsem upravičencem. Vloga toženke pri presoji delilnega ključa je torej tudi v varovanju upravičencev, ki niso organizirani v kolektivni organizaciji. S sporazumom se oblikujejo razmerja več strank glede prihodnje delitve. Toženka s svojo odločitvijo in oblikovanjem delilnega ključa ne more poseči v razmerja strank, ki so ga dogovorile, pač pa le presoja učinkovitost (pravilnost) delilnega ključa.

16Toženka je zahtevo za izdajo začasnega dovoljenja lahko zavrnila že iz razloga, ker so v delilni ključ vključeni tudi založniki literarnih del na fonogramih. Iz prvega odstavka 39. člena ZASP izhaja, da je nadomestilo za privatno in drugo lastno reproduciranje skupno vsem upravičencem po ZASP. Obravnavano skupno nadomestilo (drugi odstavek 37. člena ZASP – tonsko in vizualno snemanje) se deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oz. filmskim producentom v obsegu 30 % (prvi odstavek 154. člena ZASP). Sporni delilni ključ pa je pri deležu 30 % za proizvajalce fonogramov oz. filmskim producentom predvideval delitev v deležu 9 %, ki pripada založnikom literarnih del na fonogramih (sicer kot rezervacija, kar pa ni relevantno). Založniki literarnih del pa po drugem odstavku 37. člena ZASP oz. prvem odstavku 154. člena ZASP niso upravičenci do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje, pač pa so upravičeni po drugem odstavku 154. člena ZASP za nadomestilo po tretjem odstavku 37. člena ZASP – nadomestilo za fotokopiranje. Že ob tej ugotovljeni nepravilnosti delilnega ključa je imela toženka podlago za zavrnitev izdaje začasnega dovoljenja. Na podlagi delilnega ključa z napačno opredeljenimi upravičenci do nadomestila toženka začasnega dovoljenja ni mogla izdati. V posledici ugotovljene nepravilnosti so, ker je ta bistvena, neutemeljeni in nerelevantni vsi toženi ugovori obeh tožnikov, ki se nanašajo na določene deleže posameznim upravičencem oz. rezervacije in zato sodišče nanje ne bo odgovarjalo. Določba 189. člena ZASP je z uveljavitvijo ZKUASP razveljavljena (22. 10. 2016), v novem sistemu pa podeljevanje začasnih dovoljenj ni več predvideno. Iz navedenega razloga se sodišče ne opredeljuje, ali je v delilnem ključu dolžna zahtevajoča stranka opredeliti vse podkategorije upravičencev in njim pripadajoče deleže ali pa bi bila to dolžnost toženke v okviru določbe 189. člena ZASP. A. GIZ se v zvezi z delilnim ključem tudi neobrazloženo in nejasno sklicuje na drugačno prakso toženke v zvezi z založniki (drugi del VI. in VII. poglavja tožbe), zato sodišče njegovega ugovora, ki se nanaša na diskriminatorno obravnavo, ne more preizkusiti, razen tega pa je predmet presoje zgolj izpodbijana odločba. Razlogi toženke v zvezi z delilnim ključem v okviru presoje, ki jo je sodišče opravilo, tudi niso v nasprotju z dosedanjo sodno prakso.

17Prvotožnik – C. uveljavlja kršitev načela zaslišanja stranke, ker že primerjava listine „seznanitev z dejstvi in okoliščinami“ z dne 5. 12. 2014 z obrazložitvijo izpodbijanega upravnega akta očitno kaže, da je toženka izpodbijano odločbo oprla tudi na dejstva in okoliščine, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavile. Sodišče ugovoru zaradi nedoločnosti in splošnosti ne more slediti. Tožnik bi namreč moral določno navesti, v zvezi s katerim dejstvom oziroma okoliščino mu je bila kršena pravica do izjave, predvsem, ker upravni spis izkazuje, da je bilo v zadevi izdanih več seznanitev s stvarnim stanjem zadeve in ne le ta, na katero se sklicuje.

18Sodišče ne more slediti tudi ugovoru C. glede kršitve ustavnih pravic. V obravnavani zadevi je sodišče sledilo toženki, da A. GIZ na podlagi določb ZASP ni upravičen do izdaje začasnega dovoljenja. Sodišče meni, da toženka konkretnih določb ZASP, na katere je oprla svojo odločitev, ni samovoljno razlagala tako, da bi to onemogočalo varstvo lastninske pravice iz 33. člena Ustave oziroma varstvo avtorske pravice iz 60. člena Ustave. Položaj, ko zavezanci (prodajalci in uvozniki naprav za tonsko in vizualno snemanje ter prodajalci in uvozniki praznih nosilcev zvoka in slike) nadomestila ne plačujejo nobeni kolektivni organizaciji, ne opravičuje izdaje dovoljenja kolektivni organizaciji, ki s svojimi zahtevami ne utemelji materialnih pogojev za izdajo tudi začasnega dovoljenja, kot jih predpisuje ZASP. Zakaj pa naj bi toženka s postavitvijo zahteve po izpolnjevanju materialnih pogojev, ki jih je glede na določbe ZASP utemeljila, posegla v ustavni položaj tožnika C., ki je v obravnavani zadevi kolektivna organizacija, ki bi nadomestilo delila, ter stranka, na katero bi A. GIZ prenesel administrativno tehnične posle, pa tožnik ne pojasni.

19Nejasno in na splošni ravni pa tožnik tudi očita kršitev Direktive 2001/29/ES. Pravica do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, je v ZASP urejena kot poplačilna pravica, kar je skladno z evropskim pravnim redom, saj ZASP (2. točka 5. člena Direktive 2001/29/ES) določa pravila, ki omogočajo zbiranje spornega nadomestila. Na ravni pravnih pravil je torej uresničen pogoj, da imetniki pravic dobijo pravično nadomestilo. Sklicevanju na neučinkovitost sistema, ob tem, da zahtevajoča stranka v delilni ključ vključi tudi neupravičence do nadomestila, čemur sledi zavrnitev zahtevka, kot ugovoru nepravilne implementacije Direktive, sodišča ne prepriča. Ker A. GIZ ni izpolnjeval pogojev po ZASP, ne pomeni, da pravni red RS ne omogoča zbiranja nadomestila ter da Direktiva ni pravilno implementirana.

20V pripravljalnem spisu z dne 15. 3. 2016 (točka 7), po roku za vložitev tožbe, prvotožnik – C. navaja povezave med odgovornimi osebami pri toženki in zavezanci do plačila nadomestila, kar bi kazalo na uveljavljanje izločitvenih razlogov iz prvega odstavka 37. člena ZUP. Stranka mora zahtevo za izločitev podati čimprej po uvedbi postopka, najkasneje pa do izdaje odločbe. Ni pa omejitve, da bi stranka tega razloga ne mogla uveljavljati tudi v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je postopek vodila A.A., odločbo pa je podpisala direktorica B.B. V zvezi z A.A tožnik povezav ne navaja. Sodišče po ob navajanih okoliščinah v zvezi z direktorico ne more slediti tožnikovemu očitku, da gre za okoliščine, ki bi kazale na pristranskost odločanja v konkretni zadevi. Ugovor v zvezi z razlogom po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP je poleg tega nepravočasen. Tožnik z navedbo, da je navedene informacije prejel „po začetku predmetnega postopka“ ni upravičil prekluzije glede tožbenih ugovorov, pri čemer je večina dokazov, ki se tičejo C.C., ki naj bi bila povezana tako z zavezanci kot z direktorico, razvidnih iz spleta.

21V zvezi z ugovorom drugotožnika – A. GIZ, da je podal več zahtevkov, odločba pa se glasi zgolj na en zahtevek, ter da niti ni razumljivo, na katerega od postavljenih zahtevkov naj bi se odločitev nanašala ter, da je odločba že iz tega razloga nezakonita, je uvodoma ugotoviti, da je tožnik nesporno postavil zahtevek, o katerem je toženka z izpodbijano odločbo odločila v vlogi z dne 3. 5. 2013. Kolikor pa tožnik meni, da toženka z izpodbijano odločbo ni odločila o vseh zahtevkih, ki jih je postavil, lahko na podlagi 220. člena ZUP predlaga izdajo dopolnilne odločbe. Torej zgolj iz razloga, ker bi toženka odločila le o enem zahtevku tožnika, izpodbijana odločba ni nezakonita.

22Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki III:

23Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.