153. člen ZASP

Novinar je dolžan skrbno preverjati točnost zbranih informacij, kar (po sami naravi stvari) pomeni, da mora dogajanje, o katerem poroča, predstaviti celovito, informacije pa ne smejo biti podane na način, da bi bila izpuščena ali zamolčana dejstva, ki bi lahko skupaj s objavljenimi kazala povsem drugačno sliko od predstavljene. Ker se tožeča stranka na vprašanja novinarja, čeprav je imela možnost, ni odzvala, ta pa je prispevke objavil na podlagi informacij, preverjenih pri številnih virih, za katere ni imel razloga, da jim ne bi verjel, se je upravičeno zanesel nanje in mu ni mogoče očitati nekorektnega poročanja, še manj žaljivih obdolžitev. Ostrejšega nadzora in kritike ne gre enostavno zamenjati za žaljive obdolžitve. Besednih zvez, uporabljenih v prispevkih, povprečni bralec ne more razumeti kot napada na tožečo stranko v smislu pravnega standarda žaljivosti. Nedvomno pa je šlo za kritično pisanje novinarjev, ki pa je bilo, četudi za tožečo stranko neprijetno, še vedno znotraj objektivnih meja dopustnega izražanja, ki ga je tožeča stranka glede na njen položaj v družbi dolžna trpeti.

Po prvem odstavku 153. člen ZASP mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške poslovanja. Ena od dejavnosti pa je, kot rečeno, tudi odkrivanje kršilcev. Stroški, ki kolektivni organizaciji z izvajalnem te dejavnosti nastajajo, pa so njeni poslovni stroški.

Proizvajalec fonogramov je upravičen do nadomestila, če se za komercialne namene fonogram ali njegov posnetek uporabi za javno priobčitev (prvi odstavek 130. člena ZASP). Kdor nadomestila ne plača, krši pravico proizvajalca fonogramov, ki obstaja že na temelju zakona, in mora zaradi takšnega ravnanja plačati odškodnino. Prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Uporabi se tarifa iz skupnega sporazuma, če takšen sporazum obstaja. Pri oblikovanju vsebine skupnega sporazuma sta obe stranki (tožeča stranka ter združenje uporabnikov) vezani na prisilne določbe zakonov, tudi ZASP. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za primerno in glede na okoliščine opravičljivo zvišanje ali znižanje tarife, dajanje popustov ni samo po sebi nedopustno.

Stroški preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine so že vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Tega ne spreminja niti morebitna vsebina skupnega sporazuma, saj ne sme preseči zakonskih okvirov. Če račun ni bil izdan, storitev pa je bila opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Glede na pravno podlago zahtevka, ki je neupravičena obogatitev, sta obseg prikrajšanja in višina obogatitve odvisna od tega, ali je bil od - čeprav neplačanega - zneska nadomestila DDV tudi odveden in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega temelja.

Tarifa 98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo. S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom. Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del. Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitra

Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma. Ob upoštevanju 2. točke drugega odstavka II. poglavja v zvezi s tretjim odstavkom II. poglavja Tarife-98 se avtorski honorar določi glede na podatek o številu poslušalcev.

Pravilno je stališče tožene stranke, da se pravica kabelske retransmisije izvršuje s priobčitvijo radijskih in televizijskih programov. Gre za enovito pravico kabelske retransmisije. Navedeno določilo Tarife 1998, kot tudi ZASP v 31. členu, ne ločita pravice kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov, temveč določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožeče stranke, tj. 0,175 EUR na naročnika mesečno. Zato na podlagi veljavnega materialnega prava v tej zadevi ni mogoče ločeno prisoditi avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo radijskih (kar vtožuje tožeča stranka v tem postopku) in ločeno za kabelsko retransmisijo televizijskih programov (kar je predmet postopka, ki ga sodišče obravnava pod opr. št. II P 389/2016). Zahtevek, kakršnega uveljavlja tožeča stranka, je tako ob drugačni pravni podlagi, ki jo je ugotovilo pritožbeno sodišče, nesklepčen.

Tožeča stranka lahko upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmitirajo skupaj z AVD, a niso bila zanj posebej ustvarjena. V relevantnem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjeni skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ima zato veljavo takšnega skupnega sporazuma tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki se zato obravnava kot veljaven skupni sporazum, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Ceno, ki jo je upravičena zaračunati tožeča stranka za uporabo avtorskih del, ki jih varuje, določa tarifa, vsebovana v Pravilniku 1998, ki ne predpisuje obveznosti dodatnega plačila DDV oziroma možnosti, da se s tarifo določenemu nadomestilu prišteje še DDV. Takšna tarifa omogoča le zaključek, da je v ceni, določeni z njo, DDV že vsebovan.

Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev v tej zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke. Tudi glede tega je po mnenju višjega sodišča odgovor pritrdilen.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je nadomestilo (cena) za radiodifuzno oddajanje glasbenih del urejeno s tarifo oziroma skupnim sporazumom in kateri akt predstavlja tarifo oziroma skupni sporazum. V tem obsegu se sodišče sme in mora ukvarjati z vprašanjem veljavnosti tarife. Tarifa-98 ima v delu, v katerem določa kriterije za določitev višine nadomestila za radiodifuzno oddajanje avtorskih del v upravljanju tožeče stranke (nerazveljavljena drugi in tretji odstavek II. poglavja), naravo in veljavo skupnega sporazuma.

Sodna praksa je že pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je Tarifa-98 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B dobila naravo skupnega sporazuma. Za odločitev o zadevi pa je ključno, ali Tarifa-98 določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del v upravljanju tožnika. Ttudi odgovor na to vprašanje je pritrdilen.

Ustavno sodišče ni razveljavilo Tarife 1998 v delu, ki se nanaša na plačilo avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo. Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine. Ker je Tarifa 1998 na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B pridobila pravno naravo veljavnega skupnega sporazuma, je na njeni podlagi sodišče prve stopnje pravilno določilo višino avtorskega nadomestila. Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo DDV ni utemeljeno. Tožnik v tem postopku ni zatrjeval dejstva, da je DDV računovodsko obračunal in ga plačal državi.

Na področju, ki zadeva določitev višine avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo, ni pravne praznine. Ustavno sodišče namreč Tarife 1998 ni v celoti razveljavilo. Ustavno sodišče ni poseglo v Tarifo 1998 v delu, ki se nanaša na določitev nadomestila za kabelsko retransmisijo.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili nadomestilo za javno priobčitev glasbenih del.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali ima tožnik pravico do uveljavljanja priznanega nadomestila; - ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili nadomestilo za javno priobčitev glasbenih del.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali določilo 2. člena Dovoljenja predstavlja veljaven pogodbeni dogovor o višjem nadomestilu od tarife Pravilnika o javni priobčitvi del (1998), ki ima naravo skupnega sporazuma. kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - javna priobčitev glasbenih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - običajni honorar - honorar po licenčni pogodbi - minimalni honorar - uporaba tarife - primernost tarife

Glede na kogentne določbe 7. točke prvega odstavka 146. člena ZASP se morajo zbrana sredstva za avtorske honorarje imetnikom pravic deliti v skladu pravili delitve, ki so določena vnaprej. Sodišče meni, da je določbo treba razlagati v pomenu, da se pravila delitve zbranih sredstev ne nanašajo samo na višino zneska, ki ga prejme posamezen upravičenec, pač pa tudi na sam postopek delitve sredstev. Ta mora biti vnaprej določen tako, da so izključene nejasnosti oziroma da je za naslovnike način izplačevanja sredstev pregleden, pričakovan.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju običajnega honorarja pravilno oprlo na tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Pravilnik 1998). Ta je po četrtem odstavku 26. člena ZASP-B pridobila naravo skupnega sporazuma, na katerega je sodišče vezano. Memorandum ni pridobil moči veljavnega skupnega sporazuma, ker ni bil objavljen v Uradnem listu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo plačilo določiti glede na toženkine prihodke, ki se nanašajo na kabelsko retransmisijo. Res je plačilo minimalnega avtorskega honorarja v tarifi predvideno le za primere, ko iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov zavezanca, vendar je sodišče prve stopnje iz vsebinsko enakih razlogov, kot so navedeni v odločbi Ustavnega sodišča U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, upravičeno podvomilo o ustavnosti takšne ureditve, saj v tarifi ni konkretizirano, kolikšen honorar dolguje zavezanec, kadar so podlaga za izračun honorarja njegovi prihodki. Do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne.

Res je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-165/03-18 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II-javno oddajanje – tarife, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, presplošna. V ostalem delu II poglavja (drugi in tretji odstavek) pa tarifa ni bila razveljavljena, zato je prvostopenjsko sodišče kot veljavno in dovolj določno ter primerno za izračun avtorskega nadomestila uporabilo določbo 7. točke drugega odstavka tega poglavja tarife, ki določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 42,00 SIT oziroma sedaj 0,175 EUR po naročniku mesečno.