14. člen ZKUASP
(dovoljenje za kolektivno upravljanje)
(1)Pristojni organ ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi, če vloga in predloženi dokumenti iz prejšnjega člena niso v skladu z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in tem zakonom ali če iz njih izhaja, da pravna oseba ne bo zagotovila učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic.
(2)Pristojni organ ne izda dovoljenja za upravljanje avtorske pravice neodvisnemu subjektu upravljanja, če vloga in predloženi dokumenti iz prejšnjega člena niso v skladu z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in tem zakonom.
(3)Ne glede na prvi odstavek tega člena pristojni organ v primerih iz 9. člena tega zakona ne izda dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorske pravice pravni osebi, če je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice drugi kolektivni organizaciji.
(4)V postopku izdaje dovoljenja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Zoper odločitev pristojnega organa ni dovoljena pritožba, možna pa je tožba v upravnem sporu.
- UPRS Sodba I U 611/2020-40Upravno sodišče RS · 2022
ZKUASP je upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP. Zato je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.
- UPRS Sodba I U 1469/2019-322Upravno sodišče RS · 2022
Postopanje tožnice, ki je bila stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja, vprašanja razdelitve dejavnosti kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, ni izpostavila kot problematičnega oziroma da gre po njenem mnenju za nezakonito odločanje, čeprav je imela možnost izjave v zadevi (in je tudi neformalno sodelovala z ostalimi udeleženkami v postopku z namenom, da se Društvu A. dovoljenje izda in je sklenila z njimi Sporazum o članstvu v Društvo A., kar vse ni sporno), in ki ga šele v tožbi uveljavlja v okviru kršitev nedoločnosti in neizvršljivosti izreka odločbe, predstavlja nepošteno uporabo procesnih pravic po ZUP (11. člen). Če je ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic, pa v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Zato sodišče izven navedenega ne odgovarja na nadaljnje ugovore, ki jih tožnica v zvezi z istim prej izpostavljenim vprašanjem nekritično in neodmerjeno kopiči ter navezuje na ugovor o nedoločnosti in neizv
- UPRS Sodba I U 2752/2017-18Upravno sodišče RS · 2019
Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija. Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP). Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravic
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 24. 11. 2022Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 611/2020-40Upravno sodišče RS · 24. 11. 2022
ZKUASP je upošteval „zatečeno stanje“, dejstvo, da so bila na prejšnjih pravnih podlagah že izdana dovoljenja kolektivnim organizacijam, ki po obsegu niso zavezovala kolektivnih organizacij k opravljanju vseh nalog, kot jih sedaj našteva 16. člen ZKUASP. Zato je toženka pravilno razlagala materialne določbe ZKUASP in ugotovila, da očitna kršitev materialnega prava ni podana, ker je Društvu A. izdano dovoljenje v zahtevanem obsegu, kot izhaja iz izreka. Drugače, torej kogentnost izdaje dovoljenja enotno za zbiranje in delitev upravičenim imetnikom ne izhaja tudi iz sodne prakse, vezane na ZKUASP.
- UPRS Sodba I U 1469/2019-322Upravno sodišče RS · 10. 3. 2022
Postopanje tožnice, ki je bila stranska udeleženka v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja, vprašanja razdelitve dejavnosti kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, in ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, ni izpostavila kot problematičnega oziroma da gre po njenem mnenju za nezakonito odločanje, čeprav je imela možnost izjave v zadevi (in je tudi neformalno sodelovala z ostalimi udeleženkami v postopku z namenom, da se Društvu A. dovoljenje izda in je sklenila z njimi Sporazum o članstvu v Društvo A., kar vse ni sporno), in ki ga šele v tožbi uveljavlja v okviru kršitev nedoločnosti in neizvršljivosti izreka odločbe, predstavlja nepošteno uporabo procesnih pravic po ZUP (11. člen). Če je ravnanje stranke v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic, pa v takem primeru stranki ni mogoče nuditi pravnega varstva. Zato sodišče izven navedenega ne odgovarja na nadaljnje ugovore, ki jih tožnica v zvezi z istim prej izpostavljenim vprašanjem nekritično in neodmerjeno kopiči ter navezuje na ugovor o nedoločnosti in neizv
- UPRS Sodba I U 2752/2017-18Upravno sodišče RS · 19. 3. 2019
Pri razlagi posameznih določb Statuta in drugih pravil je treba vselej upoštevati vse metode razlage, ne le gramatikalno, temveč tudi logično, teleološko in sistemsko, ter ob upoštevanju vseh metod razlage najti ustrezno logično, življenjsko, pravno vzdržno in predvsem razumno razlago, ki bo odražala logičen pomen posameznih določb. Sodišče se namreč strinja s tožnikom, da zgolj drugačno poimenovanje posameznih delov člena Statuta (točka, alineja, stavek, odstavek ipd.) oziroma pravil ne predstavlja kršitve 4. člena ZKUASP, saj se slednji nanaša na opredelitev pojma kolektivna organizacija. Sodišče ugotavlja, da je izostala argumentirana obrazložitev toženke o tem, zakaj naj bi bili citirani določbi 13. člena obravnavanih pravil v nasprotju z določbami ZASP oziroma ZKUASP, saj ne pojasni konkretnih pravno pomembnih razlogov, zakaj naj bi iz tega izhajalo, da tožnik ne bo zagotovil učinkovitega kolektivnega upravljanja pravic (prvi odstavek 14. člena ZKUASP). Toženka pred izdajo izpodbijane delne odločbe v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP) tožnika ni seznanila s pravnim naziranjem oziroma s svojo razlago določbe prvega odstavka 31. člena ZKUASP. Pravic
- UPRS sodba in sklep I U 948/2015Upravno sodišče RS · 18. 10. 2016
Pri presoji zahtevka za izdajo začasnega dovoljenja je toženka pravilno izhajala iz same narave te pravice do nadomestila (drugi odstavek 37. člena, prvi odstavek 39. člena ZASP), ki gre skupno raznovrstnim upravičencem, določenim v prvem odstavku 154. člena ZASP. Da bi toženka izdala zahtevano začasno dovoljenje, bi moral tožnik izkazati, da bo lahko pravico učinkovito upravljal. Pogojev, ki izhajajo iz poslovnega modela upravljanja pravice, kot ga je zahtevajoča stranka skupaj z drugimi kolektivnimi organizacijami dogovorila, toženka ne more določati. Dogovorjene pogoje (med stranko, ki zahteva izdajo dovoljenja, in strankami z interesom v postopku), ki so podlaga za upravljanje pravice, toženka zato lahko le presoja v smislu, ali bo stranka na njihovi podlagi s pravico učinkovito upravljala. Na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP se izda začasno dovoljenje le stranki, ki izdajo zahteva. Le stranka v zvezi z izdanim začasnim dovoljenjem je podvržena nadzoru s strani toženke. Pravilen delilni ključ je materialni pogoj, ki ga mora stranka izkazati za ugoditev zahtevku. Nepravilnost delilnega ključa je v obravnavani zadevi po stališču sodišča nosilni razlog za z